Sv. Bernardo

»Tu je ogromno ljudi, če slučajno niste opazili,« je vzkliknil Bernie Sanders, ko je lani julija v Wisconsinu stal pred desettisočglavo množico. Vidno šokiran je bil že prej, v Minneapolisu – vse skupaj se mu je zdelo neverjetno. »Kar sapo mi jemlje. Še sam se komaj zrinem noter.« Dobil je le stojišče. Kot vsi drugi.

Tedaj ni stal zadnjič pred tako veliko množico. To je bil šele začetek. Nihče ni računal, da bo trajal, ostal naj bi v politični divjini, nekje na eksotičnem robu, bil je nepredviden, toda kjer se je prikazal v naslednjih tednih in mesecih, so se prikazale tudi množice – bučne, navdušene, vzhičene. Ratingi so mu rasli. Ne, skakali. Ko so se 1. februarja končno začele strankarske volitve, je v Iowi dobil toliko glasov kot Hillary Clinton, v New Hampshiru je dobil 22 % glasov več kot Hillary, v Nevadi pa le 6 % manj kot Hillary. Še pred nekaj tedni je v Nevadi, kot so kazale sondaže, zaostajal za 25 %.

Barack Obama je leta 2008 Nevado izgubil in potem kljub temu osvojil Belo hišo. Sanders je prižgal »politično revolucijo«, kot sam pravi. In to, da je socialist, mu – v deželi, ki naj bi bila ravno nasprotno od socializma – ne škodi. Ravno nasprotno: to mu koristi. Beseda socializem ni več psovka. Tudi ilegalna ni več. Američani se je ne bojijo več.

Kar je vendarle »neverjetno«, če pomislite, da so ameriške TV-mreže v svojih večernih poročilih Donaldu Trumpu namenile 234 minut, Hillary Clinton 113 minut, Sandersu pa le 10 minut. Ljudje so res planili – od spodaj. In hodili za njim – kot nekoč feni za bendom Grateful Dead. Ne brez razloga: pri štiriinsedemdesetih je izgledal kot rock zvezdnik. Vsi so hoteli slišati njegove greatest hits. Vsi so peli z njim. In na koncu so hoteli bis.

Bernie Sanders je socialist, ki ga ljubijo celo harcore republikanci. Pa ne le zato, ker kandidira proti Hillary Clinton, njihovi veliki sovražnici, temveč zato, ker vsaj prizna, da je socialist. Drugače kot Hillary, ki tega, da je v resnici socialistka, ne prizna. Škoda, da tega ne prizna Donald Trump: bil bi odličen stalinist. Deportiral bi 11 milijonov ilegalnih priseljencev in vse sirske begunce, zaprl vse mošeje, dal pobiti družine teroristov, muslimanom prepovedoval vstop v deželo, Mehiko pa prisilil, da bi sama financirala gradnjo orjaškega zidu na meji. Če bi bil Sanders izvoljen za ameriškega predsednika, ne bi bil le prvi socialist, ki bi bil izvoljen za ameriškega predsednika, temveč tudi prvi Jud, ki bi bil izvoljen za ameriškega predsednika.

Peticijsko ga je zelo hitro podprlo 128 zelo znanih obrazov (Danny DeVito, Susan Sarandon, Mark Ruffalo, Sarah Silverman, Will Ferrell, Zoë Kravitz, Killer Mike, Justin Long, Margaret Cho, Patch Adams itd.), bend Red Hot Chili Peppers mu je na velikem shodu v Los Angelesu zaigral vse svoje greatest hits, na bateriji Chada Smitha, bobnarja tega benda, pa se je Sandersov obraz prelival z obrazom Davida Bowieja – z albuma Alladin Sane. Po Ziggyju Stardustu je Bowie mutiral v Alladina Sana, album Alladin Sane pa je skomponiral med svojo ameriško turnejo (»Ziggy gre v Ameriko,« so rekli), med tripom po Ameriki, nad katero je bil zgrožen in obenem fasciniran. Kot Sanders, ki je nad Ameriko prav tako zgrožen in obenem fasciniran. In kot Karl Marx, ki je bil zgrožen in obenem fasciniran nad kapitalizmom. Sanders v Ameriki vedno najde kakšno statistiko, ki se je sramuje in ki jo bo spremenil: 46 milijonov Američanov živi v revščini, 40 milijonov Američanov nima zdravstvenega zavarovanja, 25 najbolje plačanih upravljalcev skladov hedge zasluži toliko, kot znašajo plače 425.000 učiteljev – in 60 % Američanov ne voli.

Sanders, nasprotnik ameriškega posredovanja v Iraku in Libiji, ki je ustvarilo Islamsko državo, je tako star, da izgleda mlad – in nov. Mlade generacije bi ga najraje posvojile.

Njegove fene so kmalu krstili za bernerje, slogan »Feel the Bern« je postal njihov bojni krik, majice s Sandersovim portretom pa so postale njihov klubski dres. Jasno, Sandersov portret je izrisan z nekaj črtami – kot Chejev. Revolucionarji so vedno prepoznavni. Le nekaj potez, pa veš, kdo je. Ko reče »kazino kapitalizem«, »razred milijarderjev« ali pa »brezplačno visoko šolstvo«, zveni kot njihov najboljši prijatelj. Ne, kot oče, ki ga niso nikoli imeli. Preklicujem: kot predsednik, ki so ga čakali.

Ko govori, ni vedno nujno, da razumejo, kaj je rekel (hej, Vermontčan z nergavo brzostrelnim akcentom brooklynskega prodajalca delikates), a itak vedo, kaj je hotel reči: univerzalno zdravstveno zavarovanje za vse, okrepitev socialnega zavarovanja, brezplačno visoko šolstvo, dvig minimalne plače (15 dolarjev na uro), podaljšanje porodniške (za oba partnerja), razširitev vrtcev, ustanavljanje delav-

skih zadrug, progresivna obdavčitev bogatih in kapitala, ki se skriva v davčnih oazah, uvedba davka na finančne transakcije in špekulacije, prekinitev z brutalno represivno-kaznovalno politiko, ki polni ječe, omejitev politične in ekonomske moči korporacij, razveljavitev zakona, ki korporacijam omogoča financiranje predvolilnih kampanj, zajezitev Wall Streeta, razbitje največjih bank. »Finančne institucije ne morejo biti otok zase, le orjaški profitni centri zunaj realne ekonomije.« Njegova stališča so jasna.

Ekonomist Gerald Friedman, profesor z univerze v Amherstu (Massachusetts), je celo izračunal, da Sandersovi socialistični programi držijo vodo, da torej Amerike ne bi spravili v bankrot, kot trdijo neoliberalci in njihovi sopotniki, ali natančneje – Sandersovi programi, ki predpostavljajo povečano državno trošenje, naj bi ameriški BDP v naslednjih desetih letih tako okrepili, da bi bil leta 2026 za štiri bilijone dolarjev višji, kot bi bil brez Sandersovih programov, ki bi do leta 2026 ustvarili tudi 6 milijonov novih delovnih mest. In Friedman je podpornik Hillary Clinton.

To ni le film

Sanders, nasprotnik ameriškega posredovanja v Iraku in Libiji, ki je ustvarilo Islamsko državo, je tako star, da izgleda mlad – in nov. Mlade generacije, ki ljubijo idealiste in prezirajo status quo, bi ga najraje posvojile. »Nisem več tako mlad,« je dahnil. »Nehajte že s temi mejli.« Zato ne preseneča, da je nedavno prihrumela tudi zmenkarijska spletna stran BernieSingles.com. In to dobesedno prihrumela: ko so jo lansirali, je nastal tako huronski promet, da se je strežnik sesul. In potem še enkrat. In spet. Tisti, ki so rojeni z milenijem, pač hočejo, da bi bil njihov »ženitni« posrednik Bernie Sanders. Vsi parčki hočejo očitno svojim otrokom pripovedovati: Spoznal naju je Bernie! Ali pa: Spoznala sva se pri Bernieju! Ali pa: A sploh veš, zakaj ti je ime Bernie? Vikend z Berniejem – to ni le film, to ni le film, to ni le film!

Kdo bi si mislil, da toliko ameriških socialistov išče sorodne duše. Zakaj bi ti nedolžnost vzel nekdo, ki te politično ni vreden? Politika morda ni ljubezen, toda ljubezen je politika. Bolj kot kadarkoli. In Sanders je ljudi res povezal – in zbližal. Ja, kdor ima srce, je za Sandersa. In ja, če hočeš zmagati, moraš najprej priti v ljudska srca.

Medtem ko so milenijski sanderisti in njihovi starši, ki jim vse bolj navdušeno prikimavajo, čakali, da začne spletna stran BernieSingles.com ponovno obratovati, so lahko kavo pili iz »Berniejeve« skodelice, preizkušali »Berniejevo« spodnje perilo, se objemali z »Berniejevo« lutko in tako dalje. Sanders je gospodarsko rast dvignil že s tem, ko zgolj kandidira za predsednika. In kmalu bo imel več licenčnih produktov kot Vojna zvezd. Ne da kaj od tega pade v njegov žep. Še celo honorarje za slavnostne govore, ki jih je imel, je vedno daroval v dobrodelne namene. Drugače kot Hillary Clinton, ki tistih 675.000 dolarjev – honorar za tri govore pred obličjem banke Goldman Sachs – ni delila z družbo. Družbo potrebuje le, ko pridejo volitve. Lani je z govori zaslužila 25 milijonov dolarjev. Sanders pa le 1867 dolarjev. No, in 43 centov.

Danes, v dobi neoliberalnega fundamentalizma, že keynesijanstvo izgleda kot socializem, celo antikapitalizem.

Predvolilno kampanjo Hillary Clinton financirajo veliki donatorji, korporacije. Sanders tovrstnih korporativnih podkupnin ne sprejema, temveč le male donacije posameznikov (v povprečju po 25 dolarjev), ki pa jih je očitno tako vnel in naelektril, da je kot prvi med vsemi tokratnimi predsedniškimi kandidati zbral milijon donatorjev. Sanders je postal mem. Všeček. Emojček. Hipster.

Ko je bil pred štirimi leti v Vermontu še drugič izvoljen v senat, je dobil 71 % glasov, a potrošil le polovico denarja, ki ga je zbral za svojo predvolilno kampanjo. V svoji dolgi politični karieri se morda res ni rokoval z vsemi Vermontčani, toda izgleda tako, kot da se je: štirikrat zapored je bil izvoljen za župana Burlingtona, največjega vermontskega mesta, osemkrat zapored v predstavniški dom kongresa in dvakrat zapored v senat. Ko je bil župan Burlingtona (no, »Ljudske republike Burlington«), je telefon dvigoval tudi sredi noči. Ko si je utrgal malce časa, je posnel album s protestnimi klasikami à la We Shall Overcome in Where Have All the Flowers Gone?. Ko je Ronald Reagan sredi osemdesetih let rušil levičarsko sandinistično vlado Nikaragve, je odpotoval v Nikaragvo in podprl predsednika Daniela Ortego, prvega sandinista. Ko se je Amerika lasala s Sovjetsko zvezo, je rekel, da bi bilo bolje, če bi milijarde in milijarde dolarjev, ki so jih zmetali v hladno vojno, potrošili za zdravstvo in izgradnjo socialnih stanovanj. Ko je Amerika vztrajala pri blokadi Kube, je obiskal župana Havane. Vermontski študentje imajo možnost, da en semester preživijo na Kubi. Ha.

Zdaj si lahko dajo sanderistas »Bernieja« tudi vtetovirati. Tetovaže so na voljo povsod. Recimo: Bernie forever! Upajo lahko le, da bo Bernardo zmagal in upravičil njihova pričakovanja. V nasprotnem primeru se jim lahko zgodi to, kar se je zgodilo Johnnyju Deppu, ko si je dal vtetovirati »Winona forever« – Winona je odšla, ostala pa mu je tetovaža, ki je izgledala trapasto in zaletavo. Preden rečejo da, se morajo najprej vprašati: kaj bi naredil Bernie?

Levitev zveri

Lani poleti, ko je začel Sanders polniti štadione, dvorane in arene, je Gallupova sondaža pokazala, da 50 % Američanov za predsednika ne bi volilo socialista – več bi jih svoj glas dalo ateistu ali muslimanu, celo geju. Toda 59 % demokratskih volivcev je reklo, da bi volilo socialista. In res, v Iowi se je 43 % demokratskih volivcev označilo za socialiste, le 38 % pa za kapitaliste. Sandersu ni treba socializma nikomur več pojasnjevati. Ljudje so ga sami začutili – in odkrili.

Amerika se je nagnila k Sandersu. Stopila je na njegove pozicije, prestopila na njegovo stran. Kar pa ne preseneča: Amerika se je zadnja leta nasploh nagnila na levo, piše Peter Beinart v reviji Atlantic. »Obstaja sicer nasprotovanje liberalizmu Obamove dobe, a ni tako močno, kot je glasno. Namesto da bi se Amerika obračala na desno, se še vedno giblje na levo.« Velike TV-mreže so morale angažirati bolj levičarske voditelje, da bi se »uravnotežile« in sledile spremembi političnega okusa, gibanje »Zavzemimo!« je sicer razpadlo, toda vprašanje vse hujše ekonomske neenakosti – 99 % vs. 1 % – je prelevilo v glavno topiko javnih razprav in ameriške politike (nekdanji voditelji gibanja »Zavzemimo!« podpirajo Sandersa), za župana New Yorka je bil izvoljen levičarski Bill de Blasio, Elizabeth Warren, levičarska senatorka iz Massachusettsa, je postala politični hit, klub Democracy Alliance, eden izmed navplivnejših donatorjev demokratske stranke (George Soros), je skrenil na levo (ekonomska enakost je prioriteta, pravi), vse manj ljudi, celo republikancev, podpira ekscesno kaznovalno politiko, ki ječe – povsem disproporcialno! – polni z Afroameričani in Latinskoameričani (gibanje »Black Lives Matter« je nasledilo direktno akcijo gibanja »Zavzemimo!«), v nekaterih državah so legalizirali marihuano, spolna diskriminacija zahaja, istospolni se lahko poročajo, »transfobija« presiha (tudi Pentagon nima nič več proti transseksualcem), kongres je sprejel univerzalno zdravstveno zavarovanje (ObamaCare), mlade generacije so vse bolj naklonjene aktivnejši vlogi države (Obama je okrepil regulacijo okolja, emisij ogljikovega dioksida ipd.), ideja o »vitki« državi izgublja elan, nekateri neoliberalni prijatelji Wall Streeta – recimo Lawrence Summers – so bili prisiljeni umakniti kandidature za visoke vladne položaje in tako dalje. »Naslednji demokratski predsednik bo liberalnejši od Obame. Naslednji republikanski predsednik bo liberalnejši od Georgea W. Busha.«

Bi bil Trump liberalnejši od Busha? Upajmo, da ne bomo nikoli izvedeli. Bi bila Hillary liberalnejša, bolj levičarska od Obame? Morda, toda malo verjetno. Sanders namreč s svojo kandidaturo Clintonove ni prisilil v to, da se je premaknila bolj na levo, temveč v to, da je začela le še bolj lagati, pravi Glen Ford (Black Agenda Report). Sploh pa, ne pozabite, da Clintonova sodi v demokratski center, ki je Reaganovo neoliberalno revolucijo (razdavčenje bogatih in kapitala, deregulacija finančnih trgov, privatizacija javnega sektorja, financiranje islamistov v Afganistanu, rušenje sovjetskega »imperija zla« ipd.) najprej entuziastično podprl, češ, stari ima vendarle prav, potem pa jo v devetdesetih letih – v času Billa Clintona – še stopnjeval (deregulacija bančnega sektorja, brutalizacija kaznovalne politike ipd.), češ, prosti trg bo rešil vse probleme, kar se je končalo tragično, celo apokaliptično: finančni trg se je zlomil, primanjkljaj se je dramatično povečal, ekonomska neenakost pa se je rekordno poglobila. Politika clintonovskega centra demokratske stranke, marionete Wall Streeta, je Ameriko – in svet – butnila v strašno krizo, ki zdaj grozi s fašizmom.

In Sanders je pritegnil prav tiste, ki se jim kriza, pošastna ekonomska neenakost in politična moč finančnih elit tako gnusijo kot neoliberalizem in politika demokratske stranke, ki sta jih ustvarila. Že če bi neoliberalizem zamenjali z demokracijo, bi bila to prava in tektonska politična revolucija. Še več: vrnitev javne sfere in javnega življenja bi v primerjavi z neoliberalizmom izgledala kot komunizem. Navsezadnje: danes, v dobi neoliberalnega fundamentalizma, že keynesijanstvo izgleda kot socializem, celo antikapitalizem.

Sanderisti se sprašujejo to, kar bi se moralo spraševati 99 % Američanov: če neoliberalni sistem deluje le za nekatere, zakaj bi ga potem sprejemali in slavili kot nekaj dobrega in nepogrešljivega? Če neoliberalni sistem deluje v interesu elit, zakaj bi potem volili tiste, ki nasprotujejo ekonomskim in socialnim interesom večine? Če imajo zahodne države brezplačno visoko šolstvo, porodniške, dopuste, univerzalno socialno zavarovanje, pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastva ipd., zakaj tega potem ne bi imeli tudi mi, Američani, državljani najbogatejše države na svetu? Če je ekonomska neenakost drugod manjša, zakaj bi potem v Ameriki tolerirali tako nečloveško ekonomsko neenakost? Zakaj bi še naprej financirali, subvencionirali in reševali sistem, ki financira, subvencionira in rešuje le elite? Zakaj bi se Američani neoliberalne ekonomske dogme oklepali tako, kot so se v Sovjetski zvezi oklepali stalinistične ekonomske dogme? In zaboga: zakaj ne bi že enkrat priznali, da trg ni zasebna enklava, temveč javna dobrina?

Sandersu z desne in leve očitajo, da je nerealističen in nepragmatičen, češ da kongres, ki ga trenutno nadzorujejo republikanci, njegovega programa itak ne bo nikoli sprejel, tako da se bo Sandersu zgodila Siriza. Nerealističen? Lepo prosim: bi bilo kaj narobe ali pa nelogično, če bi visoko šolstvo financirali z denarjem, ki bi ga dobili z obdavčitvijo finančnih transakcij in špekulacij finančne industrije? Zakaj ne bi univerzitetnega šolanja novim generacijam plačevali tajkuni, ki ne plačujejo davkov? Če bi tajkuni plačevali davke, bi bilo visoko šolstvo itak brezplačno. In ne le visoko šolstvo.

Sanders ne prerokuje konca kapitalizma, kolektivizacije proizvajalnih sredstev in razlastitve razlaščevalcev, pravijo tisti levičarji, ki se jim zdi, da s svojim »socializmom« škoduje »pravemu« socializmu (kje je ta socializem?), toda pomislite: če socializiraš zdravstveno zavarovanje in visoko šolstvo, zamejiš finančni sektor, razširiš javno življenje in demokracijo, potem s tem kolektiviziraš kar nekaj proizvajalnih sredstev in razlastiš kar nekaj razlaščevalcev. Zakaj pa mislite, da so ameriški milijarderji – upravljalci skladov hedge – ustanovili politični akcijski komite (»Future 45«), ki Sandersa napada in žge z negativnimi TV-oglasi? To, da razsuvajo prav njegove najudarnejše predloge, ki naj bi, kot pravijo, uničevali delovna mesta (zvišanje minimalne plače, brezplačno visoko šolstvo, univerzalno zdravstveno zavarovanje), se razume samo po sebi, toda prav oni sami so s špekulacijami, neplačevanjem davkov, izsuševanjem državne blagajne, korumpiranjem finančnega sistema in vsiljevanjem »vitke« države uničili največ delovnih mest. Da bi te sklade, banke in druge stebre finančne industrije rešili, so po letu 2008 v njih zmetali bilijone in bilijone. Reševanje kapitalizma je ljudi stalo glave, varnosti, blaginje in življenja, obenem pa je prižgalo nacionalizem, šovinizem, džihadizem, fašizem, rasizem, islamofobijo, antisemitizem, politični kaos, nove in nove krize, geopolitične napetosti, vojne. Kapitalizem je bolj utopičen kot socializem.

Sandersu ni treba socializma nikomur več pojasnjevati. Ljudje so ga sami začutili – in odkrili.

Tako kot ima Janez Janša dovolj »protislovenske politike«, imajo Američani dovolj neoliberalne politike, ki uči, da so »vitka« država, strogo varčevanje in finančno špekuliranje tako dobri in stimulativni kot ekonomska neenakost in za katero so jim govorili, da nima alternative. To, kar govori Sanders (končni produkt gibanja »Zavzemimo!«), zveni kot alternativa. Sanders sicer ni prvi, ki bi napovedoval konec kapitalizma, toda bil bi prvi, ki bi povedal, da lahko kapitalizem rešijo le tako, da se znebijo neoliberalizma, zveri, ki žre svet, družine, otroke, srečo.

Vodnik po naši prihodnosti

Amerika pa se na levo – na Sandersovo stran – nagiba še v nekem povsem nepričakovanem smislu, nepredvidljivejšem celo od samega Sandersa. Ekonomisti so vedno optimistično zagotavljali, da kapitalizem preživi prav zato, ker je tako fleksibilen, tako dinamičen in tako prilagodljiv, ker se torej vedno prilagodi novim tehnologijam, velikim tehnološkim spremembam, toda Paul Mason, avtor knjige Postkapitalizem – vodnik po naši prihodnosti (Postcapitalism – A Guide to Our Future, 2015), opozarja, da je s tem konec: kapitalizem se novi tehnologiji – digitalni revoluciji – ni več sposoben prilagoditi.

Kapitalizem je namreč ustvaril nekaj, kar je dinamičnejše in močnejše od njega samega – digitalna, informacijska tehnologija ni preoblikovala le ekonomije, temveč tudi vrednote, obnašanje in norme. Ali bolje rečeno: informacijska tehnologija ni le zmanjšala potrebe po delu, zabrisala meje med delom in prostim časom, zrahljala odnosa med delom in plačo, razpustila trgov, ki niso več sposobni določati pravilnih cen (informacijskih dobrin je preprosto preveč, trg pa temelji na pomanjkanju), spodjedla ideje lastništva, privatnosti in avtorskih pravic, temeljev kapitalizma, in ljudem omogočila produciranje in konzumiranje znanja prek kanalov, ki niso nastali v času industrijskega kapitalizma, temveč je poskrbela, da so začele v samih nedrjih kapitalizma »spontano vstajati kolaborativne produkcije, dobrine, storitve in organizacije, za katere se zdi, da ne sledijo več diktatom trga in menedžerske hierarhije«. Šering, skupne dobrine, zadruge, samoupravni prostori, vzporedne valute, časovne banke, povezanost ljudi – v nišah in prazninah »tržnega sistema se je začelo ekonomsko življenje gibati v drugačnem ritmu«. In ta novi ritem – ta novi način življenja, ki se ne meni za neoliberalne dogme, privatizacije, monopole, banke, politične hierarhije ipd. – maje tako trg kot kapitalizem. Še več: »Kolaborativna produkcija, ki s pomočjo mreženja ustvarja dobrine in storitve, ki delujejo le, če so svobodne ali šerane, kaže pot onstran tržnega sistema.«

Kapitalizem ne more več ujeti vrednosti, ki jo ustvarja informacijska tehnologija. »Informacijske dobrine so v neposrednem konfliktu s tržnimi mehanizmi.« V samem kapitalizmu se torej razrašča postkapitalizem, po katerem diši Sandersov socializem. Socializem – od zadrug in »utopičnih« komun do redefinicije svobode – je omogočila šele digitalna revolucija. Digitalna, informacijska tehnologija ljudi spreminja v socialiste.

Razlog več, da se Amerika nagiba k Sandersu.

Ko so slovito anarhistko Emmo Goldman ob koncu leta 1919 iz Amerike izgnali v Rusijo, jo je Lenin vprašal: »Kdaj lahko pričakujemo revolucijo v Ameriki?« Morala bi mu odvrniti: Zamočili ste, ker niste počakali, da bi se revolucija najprej zgodila v Ameriki!