Neskončna zanka
Škrip, udarna glasbeno-gledališka trilogija Jelene Rusjan, je dočakal zadnji del
Svastiki podoben logotip predstave ni naključje
© Borut Krajnc
»Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi brez mladosti biti mlad, zreti starega sveta propad, skrivati premnogo nad, to se pravi biti mlad …« S temi verzi iz Naše pesmi partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha se začne predstava ÜberŠkrip, težko pričakovani tretji in tudi najbolj dodelan del udarne trilogije, ki jo je režiserka Jelena Rusjan zapakirala pod imenom Škrip.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Svastiki podoben logotip predstave ni naključje
© Borut Krajnc
»Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi brez mladosti biti mlad, zreti starega sveta propad, skrivati premnogo nad, to se pravi biti mlad …« S temi verzi iz Naše pesmi partizanskega pesnika Karla Destovnika - Kajuha se začne predstava ÜberŠkrip, težko pričakovani tretji in tudi najbolj dodelan del udarne trilogije, ki jo je režiserka Jelena Rusjan zapakirala pod imenom Škrip.
Takoj zatem nas zaušnica iz navidezno brezskrbne mladosti prestavi v »tovarno« dela. »Delali smo, delamo, delali bomo ...« v en glas repetitivno ponavljajo igralci, ob sami režiserki so to še Katarina Stegnar, Primož Bezjak, Uroš Kaurin, Ivan Peternelj in Katarina Rešek - Kukla. Nagovarjajo nas tudi s posamezni citati iz Pesmi bratstva Petra Levca ter pesmi Železobeton, Pionirji novega sveta, Beseda fabriških težakov in Mi, proletarska mladina Toneta Čufarja. In tako ves čas problematizirajo prevlado moči, družbeno neenakost in razslojevanje.
Igralci povsem brezosebno, kot stroji, izvajajo tudi mehanizirane gibe. In ti atmosfero le še stopnjujejo. Nerazrešljivost situacije prekineta zvok sirene in pok puške. Naznanita klic po uporu, klic v vstajo v suženjstvo zakletih, v boj na življenje in smrt. In ta upor seveda vodi v konflikt. Obetajo se uničenje, vojna, fašizacija.
Potem slišimo: »Skupaj bomo uničili sovražnika.« To sporočilo lahko preberemo tudi na naslovnici gledališkega lista, kjer najdemo še denimo zapis filozofa Sama Keena Kako ustvariti sovražnika?. Ta nam predlaga, da sovražnika spremenimo v zver, zalego, insekt, ga abstrahiramo na skelet smrti, oviro v svetem razvoju zgodovine.
Počasi se atmosfera umiri. Smo v vojni. V neskončni zanki, matrici, ki priča o tem, da se vseskozi vrtimo v kolesju in venomer pristanemo na istem mestu. Igralci brezosebno naštevajo svetovne vojne in smrtne žrtve, pri čemer morda nekoliko umanjka prej prisotna moč telesa, energija, ki bi nam posredovala nesmiselnost trajnosti klanja. Do izraza pride nepomembnost posameznikovega življenja, ki se mu režiserka pokloni z zaključno sevdalinko nedolžnim žrtvam vojne.
Ostane le še, da nas vnovič vrne v točko nič, na kateri ponovno lahko začnemo graditi. In spet uničevati, v ciklih, znova in znova. Ali pa bomo z mladostniškim zagonom morda zmogli iztiriti nesmiselnost nasilja, kolesje vojne? Še zadnji poskus nas namreč znova vrne h Kajuhovi misli: »Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad.«
Rusjanova na odru prisega na angažirane, sporočilne projekte, ki gledalca spodbujajo k razmišljanju. Takšna je tudi njena avtorska glasbeno-gledališka trilogija Škrip. V prvi predstavi Škrip Orkestra (2010) se je ukvarjala s pretresljivimi zgodbami o zlorabljenih otrocih in nasiljem v družini, v drugi Škrip Inc. (2014) s kritično obravnavo potrošništva, v zadnji ÜberŠkrip pa pod drobnogled postavi še bolj temeljno problematiko, ponavljanje zgodovine ter potrebo po uničenju tega, kar ustvariš.
Besedilo tokratne predstave sta z Rusjanovo, ki jo ob gledališke delu poznamo tudi kot plesalko in glasbenico, soustvarili še dve mlajši izstopajoči avtorici, pesnica, publicistka in novinarka Katja Perat ter režiserka in ustanoviteljica benda Napravi mi dete Katarina Rešek - Kukla. V besedilo predstave so pod budnim očesom dramaturginje Andreje Kopač, ki je pri Škripu že od začetka, kolažirale razne partizanske in delovne pesmi, zlepile citate iz govorov iz različnih obdobij Slovenije, pripravile so skratka ogromno citatno zalogo, skorajda nekakšno malo Wikipedijo vojne ... V navdih jim je bila tudi predstava Žrtve mode bum-bum Dušana Jovanovića iz leta 1975.
Iz vsega tega materiala je vzklil mjuzikel. Gibalno, ritmično in vizualno močna predstava z militantno ikonografijo. Mehanizirane gibe nastopajočih je zasnoval koreograf Branko Potočan. Za avtorsko glasbo je poskrbel Aldo Ivančič iz zasedbe Borghesia. Tako ni čudno, da prevladuje mehaničen, repetitiven, tehno, industrial zvok, ki pa ga dopolnjujeta še pop in ljudska pesem. Za sceno in kostume sta poskrbela vizualna umetnika Lenka Đorojević in Matej Stupica. Zamislila sta si nekakšen stroj, belo platno, na katero dodajajo videovsebine, delo Jureta Lavrina, dopolnjene s 3D-mapiranjem Boštjana Čadeža - Fška. Tudi igralce sta oblekla v bele pajace, da lahko tudi oni služijo kot platno za projiciranje in tako prispevajo k celoviti transformaciji prostora.
In ko so vse to postavili na oder, je, kot smo se lahko prepričali tudi sami, nastala prava celostna umetnina. Ta je skupinsko delo izjemnih kreativnih posameznikov, ki so vsak po svoje prispevali h končni podobi tega svojevrstnega glasbeno-gledališkega dela, katerega tematika ne bi mogla biti bolj aktualna. Sploh v času, ko smo v Evropi priča množici žrtev vojn na Bližnjem vzhodu, a smo jim namesto sočutja pripravljeni ponuditi le vse večjo mero sovraštva.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.