Umberto Eco: »Umetnost je dolga, življenje kratko«

Ko je Dan Brown leta 2003 izdal svoj veliki hit Da Vincijeva šifra, Umberto Eco v nasprotju z drugimi ni trdil, da je ameriški pisatelj v tem romanu preprosto predelal svoje prejšnje prodajne uspešnice. Šel je še korak dlje in zasluge za Brownov prodor pripisal kar sebi. Očaranega nad skrivnostnimi zgodbami in tajnimi združbami so ga namreč pestile enake težave kot Ecove junake. Ko sta se pisatelja končno spoznala, »sem mu rekel,« je čemerno razložil, »naj mi nakaže provizijo!«

Pri svojih 83 letih (nekaj tednov po intervjuju, 5. januarja 2016, je Eco dopolnil 84 let, op. ur.) je videti kot dolgoletni detektiv, ki, pogreznjen v udoben naslanjač, predvsem logično sklepa in manj raziskuje na terenu. Ko sem prispela v bar v londonskem hotelu, kjer sva bila dogovorjena, je bil že udobno nameščen. Naročil je tatarski biftek in dva kozarca chablisa. Na začetku sem se počutila kot na učni uri s slavnim profesorjem, čigar angleščina z izrazitim italijanskim naglasom je takoj nakazala ukazovalnost.

A glasba v ozadju je bila tako glasna, da se je Eco moral nagibati proti meni, in zbala sem se, da bo padel s stola. Pogovor je kmalu povsem zaobšel moje načrte in se dotaknil tem od kraljice kriminalk Agathe Christie do spolnosti z živalmi, govorila sva celo o primerjavi med fašističnim diktatorjem Mussolinijem in ameriško superzvezdo Beyonce. Pozneje se mi je posvetilo, da je bilo za rahlo absurdnost pogovora morda krivo to, da se je Eco v bučnem prostoru naveličal nenehno prositi, naj ponovim vprašanje, in se je zato odločil odgovoriti na nekaj drugega.

Med pogovorom sva na primer ugotovila, da govoriva o njegovi priljubljeni televizijski nadaljevanki Starsky in Hutch. Če bi napisali scenarij za televizijsko nadaljevanko, kakšen bi bil, sem ga vprašala. »Ne moreš početi vsega,« je odgovoril. »Saj poznate latinski pregovor Ars longa, vita brevis? Pri neki gejevski reviji so me vprašali, ali imam kaj homoseksualnih izkušenj. Odgovoril sem: Ne še. Kajti ars longa, vita brevis. Umetnost je dolga, življenje kratko.« V kakšnem kontekstu pa ste pomislili na homoseksualne izkušnje kot del umetnosti ali življenja, sem se vprašala na glas. »Na voljo imamo le 80 let. V tem času marsičesa ne moremo preizkusiti, tudi denimo bestialnosti. Vse to preprosto vzame preveč časa.«

Medtem ko sem prebavljala to izjavo, je Eco dodal: »Še en razlog je, zakaj nisem nikoli režiral filma. Sem nepotrpežljiv. Pri filmu moraš na primer počakati dva dneva, če potrebuješ slona in ga ni v bližini. Ne morem dva dneva čakati na slona.« Pripomnila sem, da bi lahko naredil čudovit film tudi brez slonov. Odgovoril je: »Snemati bi moral le filme brez slonov.« In tako naprej.

Čeprav je z angleškim prevodom romana Ime rože leta 1983 postal mednarodno znan literat, je večinoma esejist ter predavatelj semiotike in ploden pisec časopisnih kolumn v rodni Italiji. Ker je z Imenom rože obogatel, ima stanovanje v Milanu in posestvo iz 17. stoletja na podeželju, oba polna redkih knjig. Je ugleden predavatelj in kljub upokojitvi še ni izpraznil renesančne pisarne v Bologni, ovalnega prostora, veliko starejšega in lepšega od Ovalne pisarne, ki jo zaseda ameriški predsednik.

V novi knjigi Poskusna številka (Numero Zero) se je lotil poklica, ki ga je tudi sam opravljal in kritiziral večino odraslega življenja: novinarstva. Zgodbo pripoveduje brezimni pisec srednjih let, »kompulzivna zguba«, ki ga najamejo za nečimrn projekt, govori pa o ustanavljanju lažnega časopisa v Milanu. Ta časopis, katerega pobudnik je mali mogotec, posnemovalec Berlusconija, naj niti ne bi zares izhajal in je bil mišljen le kot grožnja. Na izdajah ne bi bil odtisnjen datum izida, temveč starejši datumi, v člankih pa bi neustrašno razkrivali korupcijo, ki bi bila na dan izida že dokazana. Časopis torej ne bi poročal, temveč napovedoval – in takšno je tudi njegovo ime, Domani (Jutri). Objavljeni zaupni podatki naj bi bili preroški in njegova na prvi pogled srhljiva predvidevanja bi nagnala tak strah v kosti oblastnikom, da bi nepomembni mogotec dobil odlično orodje za izsiljevanje.

Lepota retrospektivnega časopisa je v tem, da človek natančno ve, kaj bo našel v njem, zato lahko v celoti nadzoruje novice. Urednik je zaposlene vsak dan poučeval, kako spretno zanikati in klevetati, kar se bo zdelo smešno in znano vsem, ki so tudi sami kdaj delali za časopis.

»Veste,« je razložil Eco, »nekateri pomembni italijanski novinarji, na primer ustanovitelj La Repubblice in nekdanji direktor Corriere della Sera, so rekli: pa v redu, naši časopisi očitno le niso tako slabi. A veliko stvari, o katerih pišem, drži za vse časopise.« Povedal je tudi, čeprav ni dodal, kako je prišel do teh podatkov, da so se nekateri resnični časopisi prepoznali v romanu in niso vedeli, kaj naj storijo. »Če bi napadli knjigo, bi s tem priznali, da gre zanje … zato so raje lepo pisali o njej, vendar dodali, da očitno govori o nekem drugem časniku.«

Zveni kot odlična strategija za dobre kritike, sem namignila. »Nekoliko me je zmotil neki nemški kritik, ki je ta roman bral kot knjigo o Berlusconiju,« je odgovoril. No, pa saj to je knjiga o Silviu Berlusconiju, kajne, sem ga vprašala. Vztrajal je, da bi mogotec iz njegove knjige »lahko bil Berlusconi, vendar bi lahko bil tudi Rupert Murdoch ali Donald Trump. Navsezadnje je na svetu polno takšnih ljudi. Seveda je mogoče opaziti nekatere prvine berluskonizma, vendar sem meril na nekaj večjega.«

V delu O literaturi iz leta 2004 je zapisal, da je književnost pisal, ko je bil otrok, med osmim in petnajstnim letom, in se k njej vnovič vrnil šele, ko jih je imel skoraj petdeset. »Od izdelkov iz mladih let sem obdržal le eno dokončano knjigo nedoločnega žanra,« je priznal. Njegovo zgodnje pisanje in risanje je bilo zaznamovano s knjigami, ki jih je požiral, od stripov do P. G. Wodehousa in Danteja, in vpliv te otroške strasti je čutiti tudi v poznejših delih.

Izraz »nedoločni žanr« je poveden že sam po sebi, saj ima Eco rad pastiš. Kot semiotik je goreče analiziral vrsto žanrov, kot romanopisca ga odlikuje nizanje široke palete navezav in internih šal. V vseh njegovih romanih so na primer junaki, imenovani po tipografskih fontih – Baskerville, Garamond, Bodoni, Palatino, Colonna in tako naprej. Dedek je bil tiskar. Večina njegovega pisanja, literarnega in neliterarnega, vsebuje komičnost, pa če piše o srednjeveških menihih, teorijah zarote ali izdajanju zaupnih dokumentov. V Imenu rože ima osrednjo vlogo smeh kot nevarno močna sila, in zdi se, kakor bi želel Eco vedno znova dokazati, da je struktura detektivskega romana pravzaprav enaka strukturi šale.

Poskusna številka je miselni eksperiment v tej maniri. V njem sicer ni dih jemajoče učenosti, vrtoglavih zamisli in formalnega sloga, ki so prevevali Ecove prejšnje romane, poleg tega je tokratno delo za kaki dve tretjini krajše od prejšnjih, vendar tudi to temelji na šaljivem tonu in prikriti politični premisi.

Ne bom vam pokvarila užitka pri branju, če vam izdam, da se Poskusna številka razvije v detektivsko zgodbo o umoru. Glavna zgodba je povezana z Mussolinijem in teorijo, da je preživel drugo svetovno vojno, se skrival v Argentini ali Vatikanu in od tam usmerjal povojno politiko. To je zadnja v dolgi vrsti navideznih zarot, ki zanimajo Eca. Pa vendar, Mussoliniju ni treba živeti, da bi občutili njegov vpliv na politiko. Čeprav praktično ni mogoče, da bi sama zarota držala, poanta romana gotovo drži. Ecovo razmišljanje o Mussolinijevem preživetju nam daje na prefinjen način vedeti, da duh fašizma živi naprej. »Aha, v redu,« je rekel Eco. »Dobro ste brali. Za pet plus.«

Se sam torej strinja s to tezo? »Da, nedvomno. Vedno se vračajo – ni več fašistov, so pa rasisti, ljudje, ki so proti priseljencem, proti Evropi. Mislim, da je 51 odstotkov Italijanov desničarsko usmerjenih. Kar se tiče preostalih 49 odstotkov, je levica uničila samo sebe in desnici ponudila možnost za zmago. To je prekletstvo Italije: je napol fašistična, napol samomorilna.«

Eco je odraščal v obdobju Mussolinija – ko je bil otrok, je nosil uniformo, se udeleževal shodov in domače naloge opremljal z datumom: leto XXI fašističnega režima. »Vse okrog nas so nenehno slavili diktatorja, v učbenikih, v filmih, na ulici. Morda se zdaj enako dogaja z Beyonce. Da, ker resnični idoli so danes zvezde iz sveta zabave. Takrat še ni bilo sveta zabave, takrat je bila samo politika,« se spominja Eco. Vendar ga diktator ni nikoli očaral. Mislil si je: »Sem poreden fant, ker ne morem imeti rad Mussolinijev? Morda je moj um izprijen?«

Zadnje čase se pogosto spominja mladih let v okviru projekta, ki ga je opisal kot »najtežjo nalogo v življenju«. Ameriška knjižna zbirka z imenom Knjižnica živečih filozofov bi rada izdala knjigo o njegovem delu. Zbirka je začela izhajati leta 1939 in odtlej so takšne knjige izdajali recimo o filozofih Johnu Deweyju in Bertrandu Russllu ali pa fiziku Albertu Einsteinu … »In zdaj,« je razmišljal Eco, »zaradi splošne intelektualne krize po propadu banke Lehman Brothers nimajo nič boljšega, pa so se lotili mene.« Kaj jim je odgovoril, ko so ga povabili k sodelovanju? »Pohitite, saj je to zbirka o živečih filozofih, ne o mrtvih.«