Matjaž Krivic, fotograf

Pred dvema tednoma je za fotografijo mladeniča rudarja iz Burkina Fasa, ki si pred odhodom v rudnik v kraju Bani prižiga cigareto, v kategoriji Ljudje prejel drugo nagrado World Press Photo, kar je nekakšen »oskar« za dokumentarno novinarsko fotografijo. Fotografija z naslovom Kopanje prihodnosti je sicer del serije fotografij rudarjev, med katerimi so tudi otroci, ki rudarijo v nemogočih razmerah za prgišče zlata, s katerim bogati Zahod.

Spoznal jih je že leta 2012, ko sta se z dekletom odpravila na petmesečno popotovanje po Afriki. Sprva sta se pri njih ustavila le za dobro uro, posnel je nekaj fotografij, jih nato doma pregledal in spoznal, da je tema vredna širše obdelave. Rudarje je nato obiskal še trikrat, vsakič za nekaj tednov, in uspelo mu narediti serijo desetih fotografij, s katerimi je kandidiral na fotografskih natečajih, se z njimi uvrščal med finaliste.

Serija fotografij rudarjev je njegovo prvo družbeno angažirano delo. Prepotoval je dobršen del sveta, videl marsikaj, toda te podobe so se ga res močno dotaknile, saj so, kot pravi, »ti rudarji sužnji sodobnega sveta, nadomestljiva delovna sila, ki umira na obroke, samo zato, da bi mi lahko imeli svoje ugodje, elektronske napravice. Surovine Zahod tako ali tako kupuje le na črnem trgu, domačini pa od tega nimajo nič«.

S fotografijo se je začel profesionalno ukvarjati leta 1997. Pred tem je bil turistični vodnik. Dobro mu je šlo. Toda fotografija je bila njegova strast in hobi že od mladosti. Pritegnila ga je estetika fotografij v National Geographicu in sanjal je o objavi svojih fotografij v tej reviji. Tako je nekega dne opustil delo v turistični agenciji, si kupil dober fotoaparat in se odpravil na enoletno potovanje po Indiji. Že na poti tja je porabil vseh sto filmov, ki jih je odnesel s seboj, saj so se zanimivi motivi ponujali kar sami, on pa se jim, tako kot vsak dober fotograf, ni »uspel« izogniti. Po vrnitvi s potovanja je naredil multivizijo, nekakšen filmček s fotografijami in z glasbo, ter jo s štirimi projektorji, ki so hkrati predvajali fotografije, predstavil ljubljanskemu občinstvu v manjši galeriji. »Takrat sem prodal mnogo fotografi in od nekaterih domačih medijev dobil ponudbo za sodelovanje. Fotografija je postala moj kruh,« se spomni.

Druga prelomna točka v njegovem ustvarjanju je bila pretresljiva fotografija deklice iz Malija, za katero je dobil priznanje britanske Royal Geographical Society, za nagrado pa panoramski fotoaparat Hasselblad. Ta nagrada mu je omogočila širitev njegove tematske ustvarjalnosti, saj je v naslednjih letih posnel serijo fotografij svetih krajev v Afriki, v Aziji in na Bližnjem vzhodu ter jih je tematsko zaokrožil pod imenom Svetišča zemlje. Razstavil jih je na prostem v ljubljanskem parku Tivoli, nato pa še v New Yorku, v Moskvi in na Kitajskem, kjer so tla galerije posuli s (puščavskim) peskom in fotografije obesili na vrvi. »Čeprav nisem religiozen, me zelo zanima, kako si ljudje osmišljajo življenje z vero, kako živijo po svetu z različnimi religijami,« pravi.

Sočasno s Svetišči zemlje je pripravljal tudi serijo fotografij z naslovom Urbanistan. S temi slikami prikazuje različne podobe urbanosti v mestih in opozarja tudi na antagonizme med tem, kako urbanost razumejo mesta, ki jih je obiskal, in tem, kar jim kot urbanost oziroma modernost vsiljuje Zahod.

Nima formalne fotografske izobrazbe. Šele v zadnjih letih obiskuje delavnice, ki jih vodi slovensko-francoski vrhunski fotograf Klavdij Sluban, kajti, tako pravi, dobrega fotografa ne naredi le vrhunsko poznavanje fotografske obrti, ampak predvsem njegova sposobnost vživeti se v sočloveka. V tem pa je sam med najboljšimi. Z radovednostjo, humorjem, empatijo in tudi z znanjem tujih jezikov – poleg angleščine govori tudi francosko, naučil pa se je tudi osnov kitajščine, tibetanščine in arabščine – se zna približati človeku oziroma portretirancu, kar je še posebej vidno iz serije fotografij Anonimni prijatelji. Portretirancem ne plačuje za »poziranje«, pa tudi ne režira situacij, v katerih se znajdejo.

Nagrada World Press Photo mu bo zagotovo bolj na široko odprla vrata v mednarodni svet fotografske industrije. In še mnogo ima za povedati s svojimi posnetki. Zdaj ga vleče v Mavretanijo, kjer hoče fotografsko dokumentirati težave obmorskega prebivalstva, ki mu velike ribiške ladje grozijo z lakoto, saj s svojo tehnologijo ulova uničijo vse, kar je živega v morju. Ni pa zmožen fotografirati vojnih dogodkov in tudi ne sedanjih begunskih prizorov, kajti »vem, od kod prihajajo ti ljudje. Bolelo bi me srce, če bi jih videl v centrih za begunce«.

V svoj fotografski objektiv rad zajema tudi lepe strani življenja. A pristnega, ne zlaganega. Verjetno se tudi zato vsako leto udeležuje komun novodobnih hipijev, ki zmeraj v drugi državi preživijo mesec dni v naravi. Letos bo srečanje v Sloveniji.