Zvok gibljivih slik

Večkrat nagrajeni, kritiško hvaljeni italijanski skladatelj filmske in gledališke glasbe Teho Teardo nas je v torek zvečer povabil v Klub Cankarjevega doma, da bi nam predstavil glasbo, navdihnjeno s filmi Mana Raya, ameriškega fotografa in filmarja, prvaka dadaizma in nadrealizma. Glasbe za tri filme že štiri desetletja pokojnega velikega mojstra se je multiinštrumentalist in izkušeni skladatelj sugestivne ter s sentimentalnimi godali omrežene filmske glasbe lotil ob retrospektivni razstavi njegovih del v italijanski Vili Manin. To smo si lahko pred dobrim letom in pol ogledali tudi številni slovenski obiskovalci.

Teardo svojo glasbo na odru tudi izvaja, in ko smo mu prisluhnili v živo, je bilo takoj jasno, da je k Rayevemu filmskemu tkivu, ki so ga simultano predvajali na dveh zaslonih, pristopil z glasbeno nadgradnjo. Lotil se je njegovega prvega filma Le Retour à la raison (Vrnitev k razumu) iz leta 1923, v katerem je Ray uporabil tehniko rayografije, pri kateri je vzorce izdeloval s soljo, poprom, žebljički in zatiči. Lotil se je tudi filma Emak Bakia (Pusti me na miru), v katerem se Ray zvesto drži dadaističnih principov in vanj vključuje abstrakcije, v njem pa lahko vidimo še enega dadaista, pionirja sodobne vizualne umetnosti Marcela Duchampa, ki je Raya iz ZDA pritegnil v Pariz. Teardo pa se je lotil tudi klasike nadrealizma L’ Etoile de mer (Morska zvezda). V tem zaporedju so si skladbe tudi sledile.

Sinergija med v živo odigranimi skladbami in tremi nemimi filmi je bila na trenutke neizmerljiva, monumentalna. Elektroniki, brenkanju kitarskih strun in vokalu Teha Tearda se je pridruževal zvok godal, Stefano Azzolina na violi ter Elena de Stabile na violini, in zvočna slika se je tudi zaradi njiju nenehoma spreminjala. A je bila ves čas tudi mojstrsko nadzorovana.

Velikopotezni aranžmaji so nam razkrivali, da za njimi stoji mož, ki ga s filmom in avantgardno umetnostjo veže dolga in močna ljubezen. Ljubitelj nasprotij Teardo nam je namreč brezkompromisno posredoval heterogen zvok, nas odnašal z neustavljivimi zvočnimi valovi, ki so do samega konca dobrih 50 minut dolgega nastopa od nas terjali pozornost, da ulovimo še najmanjše trenje različnih zvočnih okolij, ustvarjenih z elektroniko in godali. Vse do velikega finala, ko se je glasba za tri nastopajoče razširila še za 40 gostov, samih slovenskih kitaristov, ki so se trojki pridružili na odru pri zaključni skladbi in ob katerih smo se postopoma povrnili iz zamaknjenega stanja, v katerega nas je s svojo glasbo zapeljal Teardo.

Koncert smo zapustili pomirjeni in zadovoljni. Tako kot pred tremi leti, ko je Teardo v Kinu Šiška navdušil skupaj z legendarnim Blixo Bargeldom (Einstürzende Neubauten, Nick Cave and the Bad Seeds) in se je nebo med Rimom, od koder je Teardo, in Berlinom, od koder je Bargeld, menda odprlo tudi nad Ljubljano. Kreativni dialog med filmom in glasbo pa me je spomnil, da bi bilo treba večkrat obiskati tudi dolgoleten in izjemno kakovosten ciklus Kino-uho, ki v Slovenski kinoteki redno ponuja edinstvene projekcije nemih filmov z glasbeno spremljavo v živo.