Dve Sloveniji

Kdo so otroci, ki bi lahko bili nastanjeni v kranjskem dijaškem domu, pa zaradi nasprotovanja domačinov, staršev in učiteljev s kranjske gimnazije Franceta Prešerna, češ da se lahko med njimi skrivajo teroristi in nasilneži, niso smeli biti? Komu so ti starši in učitelji vzeli priložnost stika z normalnim življenjem? Sledijo tri zgodbe, ki smo jih zbrali s pomočjo zakonitih zastopnikov omenjenih otrok. Začenjamo z zgodbo 10-letnega dečka iz Afganistana, ki je v Slovenijo pripotoval sam. Deček očeta nima več. Kako je oče umrl, deček svoji tukajšnji, slovenski skrbnici Meliti Beber, ni znal povedati, »ima pa nekje mamico«, pravi Beberjeva, »ki jo zelo pogreša«.

Deček je v Slovenijo prišel v skupini sedmih otrok. Sam ni vedel, kje je. Poti, ki je iz Afganistana vodila prek Irana, ni več hotel nadaljevati. »Bil je zelo žalosten,« pravi Beberjeva, a je slovenska policija mamico nato vendarle izsledila. Sprva so mislili, da je že v Makedoniji, a so pred kratkim ugotovili, da je ostala ujeta v Grčiji, skupaj s fantkovo sestrico, od koder pa zdaj ne more naprej. Oblasti iščejo način, kako bi jih združili. »Vpisala sem ga v šolo. Sprejeli so ga že v popoldansko bivanje in k nekaterim interesnim dejavnostim. Učenci so ga zelo zelo lepo sprejeli. Hodi tudi na tečaj angleščine in že ima prvega prijatelja,« nadaljuje, res pa je, da še vedno nima normalnega bivališča.

Druga zgodba je veliko bolj tragična. Gre za deklico, staro 14 let, ki so ji s pomočjo služb ljubljanskega azilnega doma pravkar uredili pomoč kliničnega psihologa. Deklica ima namreč ponavljajoče se napade panike, pravi Beblerjeva. Točno, kaj vse se je z omenjeno deklico dogajalo, ni čisto jasno, vse kaže, da je postala žrtev trgovine z ljudmi. Ko je namreč prišla v Slovenijo, ji je nekako uspelo povedati, da je ogrožena, zaradi česar jo je policija vzela v zaščito. Izkazalo se je, da so ji starši umrli. Ostala je sirota, nato pa naj bi jo preprodajali naprej. Vmes je bila pretepena, in kaže, da tudi zlorabljena. Tudi ona nima trajne namestitve, tam, kjer je, lahko ostane zgolj nekaj tednov.

Zakaj je župan Šenčurja proteste proti beguncem spodbujal, župan Železne Kaple na avstrijskem Koroškem pa pravi, da je naloga županov, »da miriš, da ljudi združuješ«?

In potem je tukaj še zgodba 14-letnega fanta iz sirskega mesta Deir ez-Zor, katerega skrbnica v Sloveniji je Tatjana Strah. Fantek je preživel obleganje ISIS. Potem ko so skrajneži zasedli zgodovinsko mesto Palmira, so Deir ez-Zor odrezali od preskrbe in začeli napade. Deček pripoveduje, pravi Strahova, da je bil ves čas v hiši in da so približno petkrat na dan v bližini padale bombe. Ker je bilo mesto obkoljeno, nihče od njegovih starejših sorodnikov ni mogel ven. Le on je lahko zbežal. Le njega so lahko sorodniki poslali stran. Pravi, da je prvi dan hodil 12 ur s skupino ljudi, ilegalno v Turčijo. Preživel je kalvarijo s čolnom. In vso pot do Slovenije.

Še enkrat žrtve ksenofobije?

V Sloveniji, v Kranju, se je 80 staršev uprlo, da bi v dijaški dom namestili šest otrok, starih od 10 do 14 let. Namestitvi se je uprla kar polovica vseh učiteljev s sosednje gimnazije Franceta Prešerna. A potem ko so se nad dogodkom zgrozili mnogi slovenski intelektualci in društva, je minuli teden sledilo še nekaj podobnih dogodkov. Zasedali so recimo občinski svetniki v Lendavi. Protizakonito so želeli begunce zapreti v center. Na Vrhniki je begunska deklica prišla nekaj vprašat v šolo, to pa je sprožilo govorice o skupini beguncev, ki da so vlomili v šolo, kradli in v njej spali. V Logatcu so občinski svetniki sprejeli sklep, da sicer država lahko v bližnji center namesti begunske družine. Otroci pa, da se bodo lahko vključili v krajevno šolo in lokalni vrtec, šele »ko bodo znali dovolj slovenskega jezika«.

Andreja Hočevar z oddelka za pedagogiko Filozofske fakultete, ki se že od začetka devetdesetih ukvarja z integracijo begunskih otrok v šolske sisteme, je seveda zgrožena. »Ti ljudje, ki so ta sklep sprejeli, ne poznajo slovenske ustave in ne poznajo slovenskih zakonov, ki določajo, da je osnovno šolstvo za vse obvezno. O tem, kar so sprejeli, sploh ne bi smelo biti debate in tega ne razumem,« pravi. Doslej je bilo namreč drugače. Otroci beguncev so bili, ne glede na znanje jezika, vključeni v slovenske šole. Dobili so pravico do dveh dodatnih ur učenja slovenščine in pravico do dveletnega prilagojenega preverjanja znanja. »Ti sklepi so zato absolutno nesprejemljivi. Otroci, še posebej če so travmatizirani, poleg izobraževanja potrebujejo neko normalnost, stike s sovrstniki – šolo,« je prepričana Hočevarjeva.

Protibegunska histerija, ki smo ji priča v Sloveniji in se še kar nadaljuje, skorajda nima primere. Poglejmo v Avstrijo. Tam za otroke, ki so se znašli brez spremstva, večinoma skrbi društvo Samaritani. Skrbijo za vzgojo in izobraževanje skupaj 330 otrok v šestih domovih po vsej državi. Karola Binder iz združenja pravi, da so bile izkušnje z lokalnim prebivalstvom doslej vedno pozitivne: »Načrtujemo še gradnjo treh novih domov. Ko jih ustanovimo, priredimo festival. Organiziramo skupne aktivnosti. K nam prihajajo na obiske učitelji in otroci iz bližnjih šol ali vrtcev, ki pri nas pripravljajo delavnice in različne dogodke.« Zadovoljni pa so tudi otroci – begunci. Vsak, ki pride k njim, za začetek dobi veliko škatlo z darili.

O italijanskih izkušnjah smo se pogovarjali z Gorazdom Pučnikom, ki vodi slovenski Dijaški dom Srečka Kosovela v Trstu. Pučnik pravi, da mladoletne begunce brez spremstva v dom, kjer so tudi jaslice in vrtec, sprejemajo že 24 let. Zdaj jih pri njih biva okoli 30. Pučnik pripoveduje o težavah, ki seveda so: »Delamo z otroki, ki niso doživeli šole, ki seveda prihajajo iz drugih kultur, ki imajo travme, ki so živeli v veliki revščini.« A dejstvo je, nadaljuje, »da za njih moramo poskrbeti. Pika. Nihče si ne more privoščiti, da si pred tem zatiska oči. Če si jih bomo, bodo težave samo še večje. Morda težave niti ne bodo največje v Sloveniji, kjer mnogi ne želijo ostati«, pravi. Ko iz Trsta, ki naj bi bil dobro pripravljen na prihod beguncev, gleda na Slovenijo, opozarja: »Ko je predsednik Cerar govoril o sprejemu 15 beguncev, smo vsi vedeli, da mejo med Slovenijo in Italijo prečka od 200 do 300 beguncev na dan.«

Zakaj je torej župan Šenčurja proteste proti beguncem spodbujal, župan Železne Kaple na avstrijskem Koroškem Franc Jožef Smrtnik pa pravi, da je naloga županov, »da miriš, da ljudi združuješ«? Zakaj Gorazd Pučnik, sin Jožeta Pučnika, danes v Italiji govori za slovenske razmere tako spravljivo, razumsko? Kaj se torej dogaja – smo vprašali štiri slovenske intelektualce. Sledijo njihovi odgovori. Začnimo z Romanom Kuharjem, sociologom s Filozofske fakultete. In sicer zato, ker je doma iz Šenčurja in ker so se ta mesec mimo njegovega okna peljali traktorji na proteste proti namestitvenemu centru, ki bi naj bil v prostorih bivšega Baumaxa.

Histerija se še kar nadaljuje. Minuli teden so svetniki v Logatcu sklenili, da se lahko begunski otroci vključijo v njihovo šolo, šele »ko bodo znali dovolj slovenskega jezika«.

Kuhar: Spet gre za otroke

Tudi v Sloveniji obstajajo primeri dobre prakse, odgovarja Kuhar – to je recimo primer župana Gornje Radgone, ki mu je s svojimi pozivi k strpnosti uspelo v kraju, kjer je bilo tudi po 2000 beguncev na dan, izredne razmere mirno prebroditi. Ključno vlogo, poudarja Kuhar, igrajo tisti, ki so na pozicijah moči. Če bi župan Gornje Radgone ljudi ščuval in morda deloval v spregi s kakšno politično stranko, »ki si na račun beguncev pridobiva politične točke, potem bi zagotovo zanetil nastavke nestrpnosti«, pravi. To je zanj najpomembnejši razlog za zadnje slovenske izbruhe. Drugi razlog je, da je Slovenija, kot družba, izrazito zaprta. »Že sami smo nemobilni – tam, kjer se rodiš, tam ostaneš, in če nikoli ne pogledaš čez planke, potem se bojiš vsega, kar ni isto, kot si ti.«

A potem je tukaj še tretji razlog. Ta pa je, po njegovem, povezan z nedavnim referendumom. Ni nepomembno, meni, da smo 20. decembra imeli referendum, ki je dodobra razvnel strahove in čustva državljank in državljanov. Kampanja Za otroke gre je po njegovem s svojim sejanjem strahov in predsodkov naredila plodno podlago, na kateri se strah pred begunci odlično prime. »Tudi tokrat so baje ogroženi naši otroci.« Prav pri tem primeru se dobro vidi, kako gresta homofobija in ksenofobija z roko v roki, kako druga drugo krepita: v osnovi ni pomembno, koga nas je strah, bistven je ustvarjen strah pred nekom, ki je skonstruiran kot grožnja – in to nas poganja v tovrstne proteste. »Ko se priključi še politika, ki v pomanjkanju konstruktivnih rešitev svoje 'riti' ščiti z netenjem strahu in sovraštva, se zgodijo Šenčur, Kranj, Vrhnika, Logatec, Kidričevo.« Ne smemo se čuditi trenutni situaciji. Cerarjev poziv k strpnosti je prišel bistveno prepozno, opozarja.

Vogrinc: Kje ste, demokrati?

Tudi Jože Vogrinc kaže s prstom na politično elito. Tudi on trdi, da podžiganje sovraštva ni spontano – »ne na mitingih, ne v medijih, ne na družabnih omrežjih«. Vogrinc meni, da je v tem trenutku večina ljudi nagnjena k temu, da verjamejo tistim, ki sejejo strah. Ljudi je strah prihodnosti in so dojemljivi za nacistično projekcijo nevarnosti v Juda, ki je tujec, prihaja od zunaj in ima skrivaj ravno nasprotne lastnosti od tistih, ki jih domnevno kaže. Češ, begunci niso onemogli in izmučeni, ampak imajo denar in so teroristi. Vogrinc spomni na Breivika: Breivik teroriste potrebuje, da svoj teror upraviči pred seboj in pred drugimi kot preventivno nasilje. Zato postajamo obsedeni z obrambo, vaškimi stražami, nacionalno gardo.

Vse to se po njegovem danes krepi zaradi pojava novih medijev, družbenih omrežij, kjer se lahko ljudje prepustijo eni razlagi dogajanja, ki potrjuje njihove strahove in fantazije, saj se jim ni treba soočiti z napornimi racionalnimi pojasnili ali nasprotnimi razlagami dogajanja. Vse to so seveda blodnje. Vogrinc zahteva, da odločno pokažemo na nesmiselnost teh konstruktov: tudi če bi bila varnost resen problem, je povsem nelogično pošiljati vojsko na mejo, oboroževati ljudi, saj nam ne grozi vdor vojske čez mejo. Ključna dejavnika strahu sta brezposelnost in strah pred novo, še globljo krizo, celo vojno. Najboljši ukrep za večjo varnost bi morala biti ekonomska politika polne zaposlenosti.

Le z njo bi lahko presegli sedanje stanje, ki temelji na splošnemu občutju osebne negotovosti in strahu zase. To je zanj vladajoča ideologija posesivnega individualizma. Posesivni individualizem se po njegovem kaže tudi v domoljubju, češ, »držati moramo skupaj«, »tujci nam strežejo po življenju«, zato bi bilo nujno, da demokratične sile najdejo novo družbeno vezivo solidarnosti, ne nasproti migrantom, pač pa skupaj z njimi. Vogrinc opozarja, da demokratične sile niso samo levica. »Kaj je slovenska levica naredila za to, da bi se med papeževanjem papeža, ki stalno kritizira kapitalizem, naredila za to, da bi se povezala s socialno usmerjenimi katoliki, na primer prek solidarnosti v pomoči beguncem?« sprašuje.

Zupančič: Čas vojnih dobičkarjev

Alenka Zupančič, predstavnica slovenske lacanovske filozofije, je v zadnjih nastopih večkrat morala iskati odgovore na ta vprašanja. Po eni strani priznava, da množični prihod beguncev dramatično spreminja Evropo, še bolj bistveno pa bi naj bilo, da se Evropa v prvi vrsti spreminja zaradi odzivov nanje, zaradi načina, kako se srečujemo z njihovim prihodom. Mnogi se bojijo, da bo Evropa izgubila dragoceno identiteto, in zato predlagajo različne ukrepe. »Toda ironija je v tem, da sami ti ukrepi – že zdaj, in ne v prihodnosti – dejansko in dramatično spreminjajo prav to dragoceno evropsko identiteto.« Zupančičeva zdaj že naravnost pove, da to niso več le bodeča žica in »taborišča«. Ampak da so to tudi že srhljive politike in javne razprave.

Z drugimi besedami, v strahu pred tem, kaj se bo zgodilo, počnemo reči, ki uresničujejo prav to, česar se bojimo. Zdi se ji, da se bližamo časom, ko beseda »rasist« ne bo več niti žaljivka, ampak nekakšno perverzno geslo nove morale, ki jemlje nase breme zla. V smislu: »Čeprav nam je to zelo težko, moramo stisniti zobe in biti rasisti, to breme moramo vzeti nase. Če hočemo rešiti krščansko srce Evrope, moramo sovražiti in ubijati.« Kar ta trenutek najbolj potrebujemo, pravi, je rešitev pred temi našimi rešitelji. Vse to je tudi po njenem posledica ekonomske krize, ki ni postala politično vprašanje, saj alternative niso bile dovoljene. Tudi Zupančičeva kaže s prstom na neoliberalizem.

Zupančičeva nas spomni na zanimiv fenomen. Med zadnjo ekonomsko krizo smo recimo ves čas poslušali mantro o tem, kako država povsem nerazumno daje denar revnim in brezposelnim – »lenobe parazitske, ki živijo od socialne podpore« –, in tako zavira zdrav razcvet ekonomije. Zdaj so natanko ti isti politiki in njihovi ekonomski eksperti polni ganljive skrbi za revne in brezposelne! Češ, država daje denar beguncem, medtem ko pošteni delovni Slovenci stradajo. Ta bliskovita preobrazba »parazitskih lenob« v »poštene delovne Slovence« je seveda zgolj manipulacija. A deluje. Ker pada na razgreto podlago ekonomske krize, ki je že načela solidarnost ali občutek varnosti. Zupančičeva zato pravi ljudem: To, da vam ne bo še hujše, lahko še najmanj zagotovijo tisti, ki se zdaj predstavljajo kot vaši branitelji, ki vas hujskajo.

Ne le zato, ker je edina ekonomska politika teh hujskačev, ki zdaj organizirajo domnevno spontane proteste proti beguncem, liberalni razkroj države in sociale, ampak tudi in predvsem zato, »ker kot politična sila uspevajo edinole v obdobjih kriz in razdejanja, v neposredni bližini izrednih razmer in vojnega stanja. Tega si želijo, po tem hlepijo in v teh trenutkih oživijo«. Politiki, ki vas »branijo« pred »begunsko grožnjo«, so natanko tisti, ki obupano potrebujejo to »grožnjo«, pravi. In zadnje, kar si zares želijo, je, da bi se stvari pomirile. To so politični dobičkarji kriz, vojn, beguncev in revščine. Isto, se spominja, se je zgodilo v Miloševićevi Srbiji. Kam jo je pripeljalo »pošteno srbsko ljudstvo«?

Politiki, ki vas »branijo« pred »begunsko grožnjo«, so vojni dobičkarji. So tisti, ki to grožnjo potrebujejo. Zadnje, kar si želijo, je, da bi se stvari pomirile.

Mastnak: Ksenofobija po direktivi

Tomaž Mastnak je pravkar izdal knjigo o vzponu fašizma v Evropi. Kaj je bilo prej, kura ali jajce, nestrpno ljudstvo ali nestrpni politiki? Njegov odgovor: »Ko se govori o nestrpnosti do tujcev v Sloveniji, je treba vedno imeti pred očimi eno ključno in odločilno točko: v Sloveniji nimamo bodeče oziroma rezilne žice zaradi ksenofobije, temveč imamo ksenofobijo zaradi tiste sramotne žice,« pravi. Žica je bila postavljena po evropski direktivi, ne po avtohtoni odločitvi slovenske vlade, meni. Slovenska vlada se je sama določila, da bo hlapčevsko izvršila EU-jevski ukaz in na svojo škodo naredila nekaj, kar naj bi menda zaščitilo schengensko mejo. »Slovenska ksenofobija je lokalna uprizoritev evropske, ksenofobije evropske kozmopolitske centrale.«

A to, nadaljuje Mastnak, ta konsekventni zagovornik države in njene suverenosti, slovenske vlade ne odvezuje politične in moralne odgovornosti za ekscese današnjega položaja: »Če bi imeli vsaj minimalno decentno politično vodstvo, ne bi bili v položaju, v kakršnem smo,« pravi. Nasprotniki ksenofobije se radi zgražajo nad ksenofobnim delom lastnega ljudstva, nad »slovensko ksenofobijo«, nad Šenčurjani itn., namesto da bi vzeli za tarčo predsednika vlade in države ter njune bližnje sodelavce. »Ta dva sta groza in sramota, tu je koren zla.« Namesto da bi dvomili ali se zgražali nad slovenskim nacionalnim značajem, razmislimo raje o značaju našega političnega vodstva, zahteva Mastnak. Ali ni Slovenija soodgovorna za vojne, zaradi katerih so morali milijoni zapustiti svoje domove?

Tudi Mastnak na koncu opozori na izginjanje solidarnosti in porast individualizma. Po četrt stoletja vladavine (neo)liberalizma, pravi, sta nam bili privzgojeni sebičnost in otopelost. Izgubili smo sočutje in solidarnost do soljudi v stiski. To, kar nastaja iz nas, je grdo in mrzko. Ampak še enkrat, ne gre za betonirani nacionalni značaj. Strahovi ljudi pred »tujci« so realni. Tujci, pravi, celo ogrožajo naš obstoj. A ti tujci niso begunci. Ti tujci so »uzurpatorji oblasti v Bruslju, sile nadnacionalnega (zlasti finančnega) kapitala, ki jim ti uzurpatorji služijo, in tisti na obeh straneh Atlantika. »Glavni problem z našimi ksenofobi je, da so si izbrali napačne tarče.«

Ne gre samo za begunske otroke, gre tudi za njihove starše. Pa za slovenske delavce, še nedavno obtožene, da mečejo v smeti preveč belega kruha.

Od beguncev do delavcev

Kuhar, Vogrinc, Zupančičeva in Mastnak so vsak na svoj način prišli do podobnih ugotovitev. A ne samo oni, tudi Melita Beber in Tatjana Strah, ki sta se zadnji teden znašli v tnalu med strahovi domačinov, podpihovanjem politike ter lastnimi izkušnjami. Odgovor Strahove je enostaven: »Vsak Slovenec bi si moral kot prvo zastaviti vprašanje, kaj, če bi bil to moj otrok,« pravi. In nadaljuje: »Vedenje, kot smo mu bili priča zadnji teden, je nesprejemljivo, napihnjeno, sovražno. Po vseh mukah, ki jih ti otroci preživljajo, ni pošteno, da se ljudstvo obnaša tako nehumano, nastrojeno proti njim. Ti otroci so zelo spoštljivi. Želijo si le miru, predvsem pa ne vojne.«

Beberjeva pripoveduje, da otroci, za katere skrbi, dobivajo v vzgojno-izobraževalnih institucijah same pohvale. »Učijo se, želijo uspeti. A država še vedno nima dolgoročne strategije, kaj z njimi. Ti otroci so upravičeni do enakega ravnanja in pravic kakor otroci, ki so državljani Slovenije. Vsi pomisleki glede njihovega priseljenskega statusa bi morali biti drugotnega pomena. Ti otroci niso trpeli le zaradi pomanjkanja, bolezni, nasilja, ampak žal tudi zaradi rasizma in ksenofobije,« ugotavlja. Dodajmo še: seveda ne gre samo za otroke. Begunski otroci so najobčutljivejša skupina med vsemi občutljivimi skupinami. Gre pa tudi za njihove starše. Za ksenofobijo, za rasizem. Ali pa za slovenske delavce, ki so bili še pred nekaj leti obtoženi, da so razvajeni in mečejo v smeti preveč belega kruha.