Šenčurska noč

Novembra leta 1975 je v Šenčurju prišlo do dogodka, ki so ga kasneje imenovali »šenčurska noč«. Šlo je za enega najbolj agresivnih in verjetno tudi prvih napadov ali celo pogromov na pripadnike drugih narodnosti v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Kot izhaja iz časopisnih poročil, naj bi novembra 1975 dvanajst mladeničev iz Šenčurja sprva sodelovalo pri pretepanju treh priseljenih delavcev, ki so tedaj delali v Vodnem gospodarstvu Kranj, nato pa so odšli še naprej, na pohod proti hiši, kjer so ti delavci stanovali in kjer so napadli tudi njihove kolege iz Dalmacije.

Začelo se je v vaški gostilni Pri Jožu. V noči na 15. november naj bi imeli slovenski fantje v tej gostilni fantovščino. Poleg njih je v sosednji sobi skupina delavcev Vodnega gospodarstva Kranj mirno igrala šah. Eden izmed Šenčurjanov je pristopil in sprva zahteval, da se domačini umaknejo. Nato naj bi za začetek Slavka Birkića, ki ga je spraševal, kaj se dogaja, »s šahovsko desko udaril po glavi in po obrazu«. Na pomoč so priskočili še preostali domači fantje, ki so začeli delavce pretepati. Dva sta pobegnila, tretjega pa so fantje obdelovali pred gostilno, skupaj 15 minut. Ko je onemogel, so šli naprej.

Odpravili so se za pobeglima proti »kajži«, kjer so začasno stanovali tudi drugi priseljenci; ti so bili iz Dalmacije. V poročilih iz tistega časa piše, da so se delavci sprva zaklenili v najemniške prostore oziroma hišo z dvema ključavnicama, kar pa fantov iz Šenčurja ni ustavilo. S štirimetrskim »plohom« so vrata sprva razbili in začeli bivališče kamenjati. S kamni so razbili vsa okna, in kot je ugotovilo sodišče, več kot sto strešnih opek. Delavci so se namreč pred razjarjenci skrili na podstrešje, kamor so začeli leteti kamni. V poročilu piše, da so se delavci morali pred pobesnelimi domačini braniti z umivalniki. Grozili naj bi jim tudi z bombami in bencinom.

Do napada naj ne bi prišlo spontano, saj so v preiskavi ugotovili, da so omenjeni fantje že pred tem grozili lastnici hiše, češ, zakaj je dala hišo v najem tujim delavcem. Fantje so v tem srdu znotraj hiše razbili štedilnik, radio, in da bi delavcem preprečili vrnitev s podstrešja, tudi stopnice. Vsi omenjeni v sodnem postopku niso bili le obtoženi in obsojeni zaradi nasilništva, ampak tudi »vzbujanja narodne nestrpnosti«. Kar je v tem primeru še najbolj žalostno, je zapisal tedaj novinar Dela, ki je poročal o dogodku, pa je, da je bil med mladimi nasilneži tudi mladinski funkcionar, torej tisti mladenič, »ki bi morali biti drugim za vzgled«. Mladinski funkcionar naj bi celo »dirigiral« ves obračun, piše v poročilih.

Mladinski funkcionar sicer pretepa ni začel, naj bi ga pa ga usmerjal, je sklenilo sodišče. Kranjski okrožni sodnik je zapisal, da gre pri šenčurski noči za divjanje brez primere, grobosti »in za skrajno negativen odnos do ljudi druge narodnosti«. Pri tem so hude obtožbe padle tudi na celotno vas, saj kljub dolgotrajnemu razbijanju, pretepanju in velikemu hrupu, ki so ga zganjali, nihče v kraju ni poklical policije. »Šele po debeli uri in več je nekdo od domačinov zavrtel telefonsko številko… ti so našli le najvztrajnejše,« piše.

»Odgovora, zakaj nihče od domačinov ni poklical miličnikov že prej, ni,« je zapisal novinar v članku s podnaslovom »Je moralno kriv ves Šenčur?« ter dodal, da »ostaja dejstvo, da ima Šenčur v strnjenem naselju precej telefonskih priključkov. Hrup skupine, ki je razbijala in oblegala hišo v 'indijanskem' stilu, pa je bil tolikšen, da so se vsi prebivalci zbudili«. Sodišče, ki je nato vseh dvanajst obsodilo na nekajmesečne zaporne kazni, je zapisalo še, da so mladci želeli, da bi se delavci drugih narodnosti, ki naj ne bi z ničimer izzivali, izselili iz Šenčurja. Ne glede na proces in obsodbe je fantom to tudi uspelo. Delavci drugih narodnosti so nato Šenčur zapustili.

Na sojenju je le eden izmed dvanajsterice dejanje priznal in ga obžaloval. Najhujše obtožbe pa so padle na že omenjenega mladinskega funkcionarja Mira Peternelja. In kje je zdaj ta Peternelj? Peternelj je upokojenec, je pa član SDS in predsednik krajevne skupnosti Šenčur. Ko smo ga prejšnji teden poklicali glede protesta proti namestitvi migrantov v poslopje bivšega Baumaxa, je bil med vsemi našimi sogovorniki najbolj odločen. Dejal nam je, recimo, da »to ni bil protest za Šenčur. To je bil protest za Slovenijo. Ne, to je bil protest za vso Evropo«, češ če se bo »ta migrantski val nadaljeval, bo to konec Evrope«. Peternelj nam je ravno tako dejal, da je proti beguncem, ker naj bi bila velika večina ekonomskih migrantov, sam pa je proti »hranjenju tujcev, ko pa še sami nimamo«. Na vprašanje, zakaj je bil šenčurski protest potreben, če vlada ni sprejela še nobene odločitve, pa nam je dejal, da »ko gori, je prepozno gasiti«.

Ko smo Peternelja za to številko Mladine ponovno poklicali, nam je dejal, da smo v prejšnji številki o njem pisali stvari, o katerih se z nami ni pogovarjal. Dejal nam je, da ni bil glavni akter shoda v Šenčurju in da sam ne zbira podpisov proti namestitvi beguncev, temveč podpise »zbiramo, ker so občani proti naselitvi beguncev«. Dejal nam je, da sicer je član SDS, a da se z nami o tem ni pogovarjal. Ponovil je, da je ponosen na shod, ki je bil miren in nežaljiv, in pa da so, v primerjavi z Mladino, novinarji Gorenjskega glasa pravilno zapisali, kar jim je rekel. Zato zdaj citiramo še njegovo izjavo, dano za Gorenjski glas: »'Jaz in ostali občani smo danes tukaj zato, ker menimo, da ljudje iz bližnjevzhodnih držav ne sodijo v naše okolje. Že svojih revežev imamo dovolj in ne moremo hraniti še drugih,' je svojo navzočnost na protestu utemeljil Miro Peternelj in dodal, da nameravajo braniti Slovenijo, pri tem pa se počutijo zmagovito kot naši športniki.«

Glede dogodka iz leta 1975 nam je dejal, da bi naj bil tedaj obsojen po krivem, saj da je že tedaj imel sovražnike v politiki.