Begunec, kdo bo tebe ljubil?
Samira Kentrić se je v novem grafičnem romanu lotila vprašanja beguncev
Prizor iz Pisma Adni: isto morje je lahko sinonim za počitnice ali nevarno oviro na poti iz vojne v mir, pri prečkanju katere so mnogi, tudi begunski deček Aylan Kurdi, izgubili življenje
Begunci. Nočemo jih, ne maramo jih, bojimo se jih. So drugačni, necivilizirani in nevarni. Preveč jih je, preveč nas stanejo, ogrožajo nas, naše otroke, onesnažujejo naše reke, travnike in vlake. Med njimi se skrivajo izkoriščevalci, posiljevalci in teroristi. Naj ostanejo, kjer so, ali gredo kam drugam.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Prizor iz Pisma Adni: isto morje je lahko sinonim za počitnice ali nevarno oviro na poti iz vojne v mir, pri prečkanju katere so mnogi, tudi begunski deček Aylan Kurdi, izgubili življenje
Begunci. Nočemo jih, ne maramo jih, bojimo se jih. So drugačni, necivilizirani in nevarni. Preveč jih je, preveč nas stanejo, ogrožajo nas, naše otroke, onesnažujejo naše reke, travnike in vlake. Med njimi se skrivajo izkoriščevalci, posiljevalci in teroristi. Naj ostanejo, kjer so, ali gredo kam drugam.
Tole je osnovni nabor predsodkov ali upravičenih zahtev, odvisno s katerega konca gledamo, s katerim operirajo protestniki v Šenčurju, Kranju, na Vrhniki, v Logatcu in še kje ... Razmere se zaostrujejo, strah, paranoja in histerija se širijo kot požar. Med vsem tem »dogajanjem naroda« (ja, zborovanja spominjajo na miloševićevske mitinge s konca osemdesetih let, z reciklažo lokalne zombijevske ikonografije vred) je diskretno, skoraj neopazno izšla knjiga Pismo Adni avtorice Samire Kentrić, ki se problematike beguncev loteva neprimerno bolj umirjeno, čustveno, poglobljeno, pa tudi humorno. Verjetno se bo skromna knjižica izgubila v pregretem vsakodnevnem vrtiljaku, najbrž je njen glas prešibak za hrup, ki nas obkroža, ali pa je preprosto prefina in prekrhka za vse trše čase, v katerih smo se znašli. Mogoče, vendar bo njeno humano sporočilo odmevalo tudi takrat, ko bodo današnji dogodki postali včerajšnje novice na porumenelih časopisnih straneh. Ne glede na to, kakšen bo njen domet, pomeni v sedanjih razmerah dobrodošlo zrno razuma, ki bi lahko deloval kot blagodejni balzam za vroče glave, razsajajoče po državi. Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da jo bodo v roke vzeli tisti, ki bi lahko največ odnesli od nje, na primer mag. Branko Grims ali njegov okroglolični mladi strankarski kolega.
Samira Kentrić, ki je pred pičlim letom udarila s sijajnimi Balkanalijami, se je v novem žanrovskem hibridu, sestavljenem iz mnenjske ilustracije, stripa, fotografije, grafičnega oblikovanja, državnih, verskih in korporativnih simbolov ter logotipov, navedkov iz Biblije, reklamnih plakatov, dokumentarnega gradiva in pa stare dobre fikcije, lotila problematike beguncev z njihovega zornega kota. Podobno kot v Balkanalijah, kjer se skozi oči odraščajočega dekleta male osebne zgodbe prepletajo z velikimi družbenimi dogodki, tudi tokrat spremljamo deklico Adno, ki se znajde v kaotičnih razmerah v domovini nekje na Bližnjem vzhodu. Iz pisma pokojne skrbnice odkriva ozadje razmer v domovini, iz mape z dokumentacijo pa spoznava, kaj jo čaka na poti v obljubljeno deželo EU. Nazadnje si oprta nahrbtnik in se odpravi negotovi prihodnosti naproti.
Pismo Adni se podobno kot Balkanalije ponaša s posebnim načinom pripovedovanja: tekoče in kontinuirane zgodbe, kakršne smo vajeni, ni več, razbita je na niz ohlapno povezanih epizod, dvostranskih ilustracij, ki se na preostali del zgodbe navezujejo s tematskimi, asociativnimi ali simbolnimi povezavami. Pri tem avtorica marsikateri podatek zamolči, preskoči ali zanemari, tako da mora bralec s pozornim branjem in gledanjem sam povezati dogajanje v smiselno celoto.
Ta pripovedna strategija je v Balkanalijah delovala brezhibno, v Pismu Adni pa so se razkrile nekatere njene pomanjkljivosti. Skakanje iz enega pripovednega načina v drugega (subjektivna pripoved, pismo, mapa z dokumentacijo) deluje premalo domišljeno in ponekod nasilno skrpano skupaj. Kot bi bila menjava pogledov namenjena temu, da bi si avtorica ustvarila ustrezno podlago za področje, kjer najbolj briljira: to so dvostranske ilustracije, ki so z vsako novo zamislijo, udarno kombinacijo med sliko in besedo nedvomno paradna disciplina njenega ustvarjanja. S posameznimi fragmenti sestavljanke ni torej nič narobe, težava je le, da se ne prilegajo najbolje skupaj. Zaradi tega pokašljevanja v strukturi se izgubi nekaj izraznega naboja, zato je Pismo Adni nekoliko slabši izdelek od Balkanalij.
Sicer pa je primerjava med knjigama krivična, saj so Balkanalije osebna izpoved, ki je zorela in nastajala celih pet let, Pismo Adni pa je napol naročen projekt, ki ga je avtorica izgotovila v rekordnem času, da bi bil nared za letošnji festival Literature sveta – Fabula. A tudi takemu ne manjka osebne zavzetosti in avtorskega pečata.
Glede na to, da se je Adna na koncu odpravila na pot, se zdi, kot bi se njena zgodba šele začela in bomo v prihodnosti dobili nova nadaljevanja, v katerih bomo sledili njenim pustolovščinam na poti. Mogoče se bo znašla v mali državici, opasani z žico in poseljeni z zaved(e)nimi domačini, ki so trdno odločeni, da tujcu ne bodo dali niti kaplje krvi ali pednja zemlje. Mogoče bo potovala skozi Kranj in se ustavila v Šenčurju. Prav zanimivo bi bilo videti, kaj vse bi doživela ...
Knjiga je posvečena tistim, »ki niso priznali samoumevnosti svojega privilegiranega položaja in so šli do meje, da bi prišleke sprejeli kot sebi enake«. Torej tistim, ki niso rjoveli, kričali in grozili po domu in spletu, ampak so naredili nekaj konkretnega in koristnega. In si zato tudi zaslužijo spoštovanje.
Zgodba o njih, ki pa več pove o nas.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.