Pozabljeni Auschwitz

V koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau imajo nekatere države svoje paviljone. Stalno razstavo o trpljenju taboriščnikov ima Češka, ima jo Slovaška, imela pa jo je tudi nekdanja Jugoslavija, dokler je leta 2009 zaradi nesoglasij med nekdanjimi republikami niso zaprli. Zato so bile tudi na Slovenijo v preteklih letih naslovljene različne pobude za reševanje tega vprašanja. Pobudo sta recimo dala Avstrija in muzej v Auschwitzu, dali so jo nekdanji taboriščniki pa Mednarodna zveza za spominjanje na holokavst. Zadnja leta so tako potekali številni sestanki med zgodovinarji, ki so svoje delo končali na zadnjem sestanku v Ljubljani maja lani. A sedaj, ko bi morali politiki projekt uresničiti, je vse zastalo.

Vsebinsko je nova razstava pripravljena. Tudi z denarjem ni težav. Večino sredstev, skupaj dva milijona evrov, je za prenovo paviljona že zagotovila Avstrija, posamezne republike bi morale prispevati vsaka zgolj od 50 do 500 tisoč evrov ali še manj, saj je Srbija na zadnjem sestanku predlagala, da bi skupni projekt sofinancirali iz skladov EU. Kljub temu, kot pojasnjuje Kaja Širok iz Muzeja novejše zgodovine, ki v strokovni komisiji predstavlja Slovenijo, pa »na politični (ministrski) ravni v tem času ni bilo formalnih pogovorov ali dogovorov o tej problematiki«. Zakaj ne?

Ena izmed težav je Hrvaška, kjer je nova vlada za kulturnega ministra imenovala spornega Zlatka Hasanbegovića. Zaradi njegovih stališč do holokavsta, povzdigovanja ustaštva, izjav, da je »antifašizem prazna fraza«, Center Simona Wiesenthala sedaj od hrvaške vlade terja njegov odstop. Ena izmed prvih Hasanbegovićevih potez je bila prav zamenjava vodje hrvaškega Zgodovinskega muzeja Nataše Mataušić, ki je bila tam pristojna za vsebinski del razstave v Auschwitzu. Mataušićeva je po odstavitvi dejala, da je potezo pričakovala, saj je vedno s ponosom povedala, da je antifašistka. A pasivna poleg Hrvaške ostaja tudi Slovenija.

Na slovenskem ministrstvu za kulturo, ki ga vodi Julijana Bizjak Mlakar, so recimo lani mesec pred odločilnim sestankom brez posebnih razlogov iz projekta umaknili Kristino Plavšak-Krajnc, ki se je z razstavo ukvarjala pet let. Sedaj vodi vladni urad za komuniciranje. Poleg tega ministrstvo pod vodstvom Bizjak Mlakarjeve v proračunih za leti 2016-2017 za odprtje paviljona v Auschwitzu ni namenilo nobenih sredstev.

Kje je težava v Sloveniji, če ne gre za težave ideološke narave? Z ministrstva odgovarjajo, češ da je težava v muzeju. Pravijo, da bi se morale posamezne države z muzejem dogovoriti o delitvi stroškov, rokih plačila in izbiri izvajalcev, vendar »države naslednice še niso bile pozvane na pogovore o kritju stroškov«.

Zanimivo – v muzeju v Auschwitzu to zanikajo. Pawel Sawicki, ki smo mu pojasnili stališče slovenskega ministrstva za kulturo, pravi, da dejansko oni čakajo države naslednice. »Na sestankih v preteklosti so bili predstavniki držav natančno obveščeni o pravilih. Jasno smo jim povedali, kaj morajo storiti. A vse do danes muzej ni prejel še nobene informacije od predstavnikov nekdanjih jugoslovanskih republik, če so te sploh pripravljene začeti projekt.« Odstavljena Mataušićeva je povedala, da po njenem težava ni v denarju, ta je kvečjemu lahko izgovor. Skrbi jo, da bi v Auschwitzu nad projektom obupali in 700 kvadratnih metrov razstavnih površin, ki niso v lasti nekdanjih republik, namenili za druge namene.

Kar bi bila, kot še dodaja, seveda zelo velika sramota za vse nas.