Ko pravega vzdušja ni in ni

Prejšnji četrtek je ponujal presenetljivo lepo število kakovostnih koncertov. Tudi v osrčju ljubljanske Metelkove, kamor smo se odpravili, sploh potem, ko smo slišali, da bo v letošnjem prvem koncertnem ciklu Hrupni večeri v klubu Gala hala nastopila beograjska shoegaze/dream pop skupina Bitipatibi. Ta se je pred nekaj leti pojavila kot sveža atrakcija na beograjski glasbeni sceni, a je žal razpadla, še preden ji je leta 2013 uspelo poviti svoj sicer dobro sprejeti prvenec Lešnici divlji. Toda lani se je vrnila. Sicer v nekoliko spremenjeni zasedbi, v kateri še zmeraj dominirata pevka in klaviaturistka Una Gašić ter kitarist Ivan Skopulovič, podkrepljena s svežo ritem sekcijo. Zato smo privzdignili obrvi in z zanimanjem šli na njihov nastop.

Morda je sicer nenavadno, da je otvoritev cikla, ki v svojem imenu nosi besedo hrup, pripadla ravno nekoliko manj hrupni zasedbi. Bitipatibi svoj glasbeni izraz namreč gradi na preverjenih »shoegazerskih« obrazcih, kjer se psihedelične, na trenutke tudi nekoliko nevrotične kitare mešajo z visokim ženskim vokalom in plastenjem zanimivih ter polnih klaviaturskih vložkov. In seveda s »hipnotičnimi«, počasnimi ritmi. Vzporednice lahko iščemo denimo pri legendarnih, pred kratkim znova obujenih britanskih shoegazerjih Slowdive, pa tudi pri Cocteau Twins in nekoliko aktualnejših Beach House.

Priznati moramo, da smo imeli pred koncertom skupine Bitipatibi visoka pričakovanja. Njihovi studijski posnetki so dobro producirani, zato smo se spraševali, ali jim bo tudi v živo uspelo poustvariti in, še pomembneje, nadgraditi značilno psihedelično vzdušje. A ko smo jih po nekoliko energičnem koncertu mladega slovenskega kantavtorja Miha Peterliča le dočakali, ko so se povzpeli so se na oder in nam za začetek postregli z novim komadom Okean, smo doživeli hladen tuš – komad je bil čisto preveč statičen in preprosto brez tiste prave energije. Žal ni bil edini, tudi ob komadih s plošče, starejših demo posnetkih in nekaj skladbah s prihajajočega albuma pravega vzdušja kar ni in ni bilo.

Skupini Bitipatibi tako med skorajda poldrugo uro trajajočim nastopom nikakor ni uspelo doseči tistega pravega koncertnega vrhunca in se od tistega, kar ponuja na posnetkih, dvigniti na tisto pravo performativno raven. Razlog je bil predvsem v pretirano statičnem in odsotnem angažmaju vokalistke in klaviaturistke, ki je živo predstavitev okrnil in jo naredil preveč hermetično, s tem pa tudi nedostopno za občinstvo. To se je razživelo šele ob bisu, pri skladbi Letnja pesma.

Zasedba Bitipatibi ob svojem prvem nastopu v slovenski prestolnici ni izpolnila pričakovanj in samo upamo lahko, da bo vtis v prihodnje popravila. Smo pa ob nastopu razmišljali, kaj pravzaprav storiti, ko skupina na odru zveni identično kot na nosilcu zvoka: ali zapreti oči in poslušati »ploščo« ali le gledati njihov nastop. Res je, da na koncertih po navadi poslušamo in gledamo hkrati, a v takšnih primerih, ko se bend ne potrudi dovolj, da bi iz svoje glasbe naredil nekaj teatralnejšega, se kot obiskovalec koncerta pač ne moreš izogniti občutku, da so te malo nategnili.