Slovenski nacionalsocializem

Dr. Srečo Dragoš , Sociolog

11. 3. 2016  |  Mladina 10  |  Komentar

Kidričevo, Kranj, Šenčur, Lenart, Vrhnika, Ljubljana, za kaj tu sploh gre? Za parafrazo stavka iz Komunističnega manifesta: pošast hodi po Evropi – pošast beguncev (55 odstotkov žensk in otrok)? Ali za to, kar pravi evropska komisarka za pretok ljudi in vozil, »EU je najnaprednejša demokracija na svetu« (Violeta Bulc, glasilo MOL)? Gre za širjenje moralne panike ali pa nam spet zmanjkuje besed za opis družbenih težav? Moralna panika je oznaka za odziv na dogodke, ki jih množice dojemajo za tako hud napad na vsakdanje rutine, da se zdi ogrožen obstoj skupnosti. Rutine so zato, da lahko delujemo brez razmišljanja, kar večinoma ni nič slabega. Kam bi prišli, če bi vsakič, ko si zavezujemo čevlje, morali vedno znova izumljati vzorec ravnanja z vezalkami, ali pa vsak dan računati, katera pot v službo je najkrajša? A v spremenjenih razmerah je drugače. Ko je samoumevnost radikalno ogrožena – ali pa se nam zdi, da je –, nas udari nazaj trikrat. Najprej s krizo tradicionalne zaloge priročnih razlag, ki so prve na udaru, ko rutine odpovedo. Posledica je pomanjkanje orientacije. Tretji bumerang je čas. Naenkrat se nam zdi, da ni več časa za soglasje o edinem oprimku, ki se ga še držimo, o znamenjih in simbolih. Tu je razlog, zakaj metanje milijard v NLB (= najbolj luknjičavo brezno) ni sprožilo moralne panike. Sprožata pa jo nova džamija, čeprav je še ni, in množični prihod beguncev, čeprav ti množično bežijo naprej. Drugače od denarja so muslimani in begunci svež simbol na temo mi/oni, milijarde evrov pa so zgolj stvar politikov in bankirjev, za katere se ne menimo, saj jih preziramo že od prej.

A koncept moralne panike je trikrat prekratek, da bi ostali pri njem. Najprej zato, ker je površen, njegov namen ni analiza globinske dinamike družbe. Koncept se zadovolji z opisom in klasifikacijo dogodkov na površini, kar je res nujen in nepogrešljiv korak, a zgolj prvi (ne pa zadnji) pri razumevanju pojava. Druga nevarnost moralne panike je v sintagmi, ker zamegljuje razliko z navadno paniko, iz katere je koncept izpeljan. Nikakor ni nepomembno, kako se kaki stvari reče. Kajti v družboslovju presenetljivo pogosto nasedemo posploševanju z mikropsihološke na makrodružbeno raven, ko analogije hitro zdrsnejo v enačenje (recimo: družba je organizem, družina osnovna celica družbe, država je podjetje, stalinizem ali nacizem je mogoče izpeljati iz osebnostnih lastnosti liderjev, propad srednjega veka je posledica kuge, prispele z bolhami na mišjih kožuščkih, slovenska kriza je posledica mikroomrežja starih sil itd.). Kot bi verjeli Petru Panu iz dežele Nije, da so se trenutki zvrstili tako hitro, da sploh ni bilo predaha med njimi. Moralna panika ni povečan del navadne, je čisto nekaj drugega. Navadna panika pomeni impulziven, iracionalen odziv na življenjsko ogroženost, ko se povsem neorganiziranim udeležencem zazdi, da obstaja izhod samo za nekatere, ne pa za vse, ali da ga sploh ni (med množico v zaprtem prostoru se pojavi dim ali ogenj, vrata so samo ena ali zaklenjena itd.). Te značilnosti so pri moralni paniki, drugače kot pri navadni, zgolj občasne ali pa odsotne. Protesti proti džamiji in beguncem niso impulzivni, niso odzivi na prvo žogo, niso refleks na grožnjo življenju. Protesti so bolj ali manj organizirani, iracionalnost praviloma izdatno – racionalno – uporabijo prav organizatorji in nikakor ni res, da bi udeleženci ne videli izhoda in bi bili brez rešitev, nasprotno, okrog njih se strukturirajo, zanje agitirajo, z njimi tudi izsiljujejo. Tretjič, za množične pojave moralne panike ne velja zgolj to, da so lahko zmanipulirani, ampak lahko tudi sami manipulirajo, zlasti ko se organizirajo. Zato je pri razumevanju premikov iz množic v strukturirano skupino včasih bolje namesto moralne panike uporabiti druge koncepte, kot so, denimo, skupina pritiska, koncept ideologije ali pa družbene mimikrije (M. Smrke, 2007).

Že pred tremi leti – še pred prihodom beguncev – je avtoritarnost postala večinsko stališče slovenske družbe.

Na primer, pred enim letom je časopis Demokracija izrazil zaskrbljenost, da bo Evropa razpadla, »če ne bo EU drastično posegla s fizičnim uničenjem in prepovedjo izvajanja islamskega načina življenja, ki predpostavlja edino pot uničenja krščanske civilizacije na stari celini« (5. 3. 2015). Je avtor te diagnoze žrtev moralne panike ali akter kulturnega boja za utrditev katoliške desnice? Bi šli z njim v dialog, da bi ga s stvarnimi informacijami pomirili? Bomo z njegovim mnenjem iskali konsenz (recimo, namesto »fizičnega uničenja in prepovedi« zgolj delno uničenje muslimanov)? Ali pa je treba namesto dialogiziranja in barantanja preganjati sovražni govor? Jasno je, da ob takšnih pozivih ne smemo omahovati med popuščanjem, brezbrižnostjo ali obsodbo. Če ustrezen odziv iščemo zgolj na podlagi koncepta moralne panike, pa bo vse manj jasno, kaj storiti.

Najnovejši primer spogledovanja z moralno paniko je izjava predsednika madžarskega parlamenta, ko je bil pred dnevi na obisku v Sloveniji. László Kövér, Orbanov funkcionar, je na vprašanje novinarke, zakaj njegova država in vsa vzhodna EU noče sprejeti beguncev, bežečih pred vojno, odgovoril: »Zastaviti si moramo moralno vprašanje, koliko ljudi lahko Evropa sprejme brez tega, da bi se popolnoma podrli njena socialna in politična varnost« (Delo, 27. 2. 2016). Že že, kdo se s tem ne bi strinjal, a izjava je nateg. Ne govori o pravi težavi in ni odgovor na vprašanje o zavračanju beguncev. Je tipično izmikanje postavljenemu vprašanju s podtikanjem vtisa, kot da gre za moralno vprašanje, ki se bo zaostrovalo, če se ne odzovemo na Orbanov način. Dokler jo razumemo na podlagi koncepta moralne panike, bomo s prikimavanjem zelo verjetno pozabili, da je v resnici nasprotno. Težava Evrope ni v tem, da bi begunci »popolnoma podrli« njene temelje, kot namiguje Kövér. Evropska težava je, kako sprejeti begunce in si jih razdeliti tako, da se pri tem ne osamimo navzven in povampirimo navznoter, šele to bi razdrlo EU, ne pa begunci. Ne pozabimo, da mukoma iskane, usklajevane in pozno sprejete obvezne kvote za sprejem beguncev pomenijo za vsako od držav EU manj kot pet stotink odstotka imigrantov glede na matično prebivalstvo: Nemčija 0,049 odstotka, Francija 0,047, Španija 0,041, Poljska 0,031 – v nasprotju z, denimo, Jordanijo, kjer znaša begunski delež 38,5 odstotka, v Libanonu 26,3, v Siriji 5,5 odstotka. Pa niti te evropske številke – škandalozno prenizke – ne držijo, saj se uveljavljanje kvot odkrito bojkotira. Pri nas se o njih nikoli ni razpravljalo, raje se prepiramo o glasbenih. Prva, ki je postavila žico, prva, ki je zavrnila begunske kvote in celo tožila EU zaradi njih, je Madžarska, zato je najbolj kriva. Slabša od nje je samo še Slovenija. Kajti takrat, ko smo začeli posnemati Orbana, pri nas še ni bilo beguncev, drugače kot na Madžarskem, kjer jih je bilo pred postavitvijo žice že veliko. Še eno leto ni od tega, ko je prav predsednik naše vlade Evropi ponudil roko, rekoč, da sicer tudi mi nasprotujemo obveznim kvotam, a bi kljub temu »Slovenija lahko sprejela od 15 do 20 beguncev iz držav Severne Afrike,« kot se je takrat izrazil Cerar. Pri tem je vedel, da je Slovenija bogatejša od Madžarske, da ima veliko večjo gospodarsko rast in da ima izkušnjo z začetka devetdesetih let, ko so begunci pri nas sestavljali kar 3,5 odstotka prebivalstva. Kljub temu je od Evrope pričakoval, da bo nasedla predlogu, da bi pri nas ostalo beguncev zgolj za tisočinko odstotka (0,001 odstotka) matičnega prebivalstva. Orban ni šel tako daleč. Je pa nalezljiv, saj je nekaj dni po prej navedeni izjavi madžarskega funkcionarja (»koliko ljudi lahko Evropa sprejme …«) isto ponovil tudi Borut Pahor. Rekel je, da »Slovenija ima pravico in dolžnost, da zmeri moči, do katere meje mora in še lahko pomaga«. Evolucijski biolog Richard Dawkins verjetno poka od ponosa, saj je to hitro sosledje Kövérjeve in Pahorjeve izjave nov dokaz za njegove »meme«, ki se vedejo genom podobno – prevladajo tisti, ki se dobro kopirajo (temu smo včasih rekli ideologija).

Nacionalsocializem nastane pred svojim vodjem, čeprav kandidat že sedi v parlamentu.

Prava težava seveda ni preverjanje zgornje meje. EU ji nikoli ni prišla tako blizu, da bi se lahko zaradi napihovanja velikodušnosti vprašala, kje se mora ustaviti, da se ne bo razpočila od razdajanja. In s prihodom beguncev se od zgornje meje pospešeno oddaljuje, ne pa nasprotno. Razpad shengena, ožičevanje, zaostrovanje pogojev za azil, rast ksenofobije, skrajne desnice, zaplinjanje beguncev na južni meji EU, medtem klici iz Nemčije, da bi jih lahko tudi streljali, to niso kazalci krepitve pomoči beguncem, pač pa zniževanja standardov vsega, kar smo poznali doslej. Dejanska težava je s spodnjo mejo, do kod si jo EU še lahko znižuje pred implozijo, da ne postane črna luknja civilizacije. In mimogrede, tu sploh ne gre za stroškovni vidik; ta edini ni sporen, kar stalno dokazuje Mencinger. Ni prvič, da ga ni slišal niti en politik. Če torej ne gre za denar, ampak za vse drugo – od humanizma, empatije, kulture do pravičnosti, svobode, prava in demokracije –, do kod zniževati spodnjo mejo, kako hitro in seveda, zakaj bi to sploh počeli? Kričanje na vse strani, da je cesar nag, je premalo, trditi, da rešitev ni, pa je tiščanje glave v pesek. Težava je s strinjanjem o različnih možnostih in pa s strinjanjem o samem strinjanju, če ga sploh potrebujemo ali pa zanj ni več časa. V tem mencanju se zdi, da je EU že prekoračila črto, kjer se človekove pravice spremenijo iz nujnosti v razkošje in pravni temelji zbledijo v poljubne sugestije. Zato smo se v teh dogodkih tudi mi znašli blizu epicentra. A žarišče potresa je v globini, ne zamenjujmo vzrokov in posledic.

Izvor panike na površju so globlje tektonske spremembe. Za potres na slovenskem ozemlju so ključni štirje izraziti premiki: krepitev avtoritarnih stališč, zaostrovanje socialnega vprašanja, skrb zbujajoč razpad zaupanja v institucije, z institucijo kapitalizma vred, in seveda večanje socialne distance; le pri zadnjem premiku nismo v evropskem vrhu. Pri tem je mogoče, da vrstni red omenjenih tektonik sploh ni bistven. Zares eksplozivna sta njihova sočasnost in piromanstvo tistega, ki k tej zmesi prvi pritakne vžigalico. Že pred tremi leti – še pred prihodom beguncev – je avtoritarnost postala večinsko stališče slovenske družbe (meritve javnega mnenja 2013). Kar 55 odstotkov vprašanih bi namesto demokracije raje izbralo močnega voditelja in le 28 odstotkov prebivalstva misli nasprotno, da je demokracija tudi v krizi še vedno najboljša možnost. Delež tistih, ki so prepričani, da parlamenta sploh ne potrebujemo, se je že v prvem desetletju po osamosvojitvi povečal za neverjetnih 107 odstotkov. Celo za možnost, da bi »vrnitev k monarhiji bila boljša«, se izreka skoraj petina slovenskega prebivalstva, po tem deležu smo v Evropi – skupaj z Albanijo – na drugem mestu (na prvem sta Španija in Bolgarija). Prav tako smo na drugem mestu med vsemi državami EU pri zavračanju trditve, da »je pomembno, da spoštujemo politične institucije in da ne kršimo zakonov« (še več jih tako misli le na Slovaškem).

Po vseh anketnih vprašanjih Slovenke in Slovenci bolj cenimo socializem kot kapitalizem. A ni nujno, da je to nekaj dobrega.

Socialno vprašanje se pri nas zaostruje bolj kot v EU. Čeprav po deležu revnih za zdaj ostajamo še pod evropskim povprečjem, smo pri hitrosti naraščanja tega deleža v evropskem vrhu, v zadnji krizi smo ga zvečali za rekordnih 28,3 odstotka; med 24 kategorijami, ki jih na to temo spremlja naša statistika, se je poslabšanje pokazalo pri 21 kategorijah prebivalstva, unikatni pa smo tudi v nekaterih ukrepih pri redukciji socialne države. Od tod porast negotovosti vseh, najbolj seveda pri spodnjem in nižjem srednjem sloju, kar je razlog za ujemanje avtoritarnosti s stratifikacijo. Tudi če pripadamo zgornjemu sloju in smo hkrati tako neumni, da v tej zvezi povsem odmislimo najpomembnejše – trpljenje, brezizhodnost, apatijo revnih –, bi nas moralo skrbeti. S porastom revščine se slabša kakovost življenja vseh, ne zgolj revnih, naraščata avtoritarnost in politična abstinenca (tisti revni, ki sploh gredo na volitve, volijo skrajnosti). Nič drugega ni treba za erozijo politične ureditve in družbe kot celote. Šele ko socialno vprašanje povežemo s skrb zbujajočimi deleži nezaupanja ključnim institucijam sistema, postaneta malce bolj jasna največji premik in presenečenje, odkar merimo javno mnenje pri nas – zavračanje kapitalizma. Po vseh anketnih vprašanjih (v SJM 2013) Slovenke in Slovenci bolj cenimo socializem kot kapitalizem. Na primer, velika večina anketirancev trdi, da so pojmi svobode, blaginje, pravičnosti, človečnosti značilnejši za socializem kot za kapitalizem, s pojmi neenakost, sebičnost, dobiček, pomanjkanje, učinkovitost in korupcija pa je ravno nasprotno, javnost jih pripiše bolj kapitalizmu kot socializmu. Ni nujno, da je to nekaj dobrega. Če ta socialistični refleks povežemo s prej omenjenimi številkami, dobimo deja vu iz prve polovice prejšnjega stoletja. Ko se v socialni stiski avtoritarnost združi z nezaupanjem do gospodarske in politične ureditve, z naraščanjem socialne distance do drugih skupin in s poveličevanjem slovenstva, dobimo nacionalsocializem. Ta nastane pred svojim vodjem, čeprav kandidat že sedi v parlamentu.