Za več kot pol milijona evrov provizije

Zgodba zadnjih nekaj mesecev na mariborski anesteziologiji vsebuje prepire med zaposlenimi, pozive k odstopu ministrice in sumljive provizije. Skoraj vsakdo, ki je z zgodbo povezan, jo pove drugače, in če bi navedli samo tisto, čemur nihče ne oporeka, bi bila zelo kratka. Niti začetka ne bi imela.

Popolnoma jasno ni niti, kako je nastal zaplet na oddelku za anesteziologijo, intenzivno terapijo in terapijo bolečin Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc meni, da je vzrok za pomanjkanje anesteziologov bližina Avstrije, kjer si lahko obetajo višje plače, drugi pa trdijo, da ne more iti preprosto za to. »Vsa Slovenija je blizu Avstrije,« pravi Bojana Beović iz zdravniške zbornice, »pa na Jesenicah na primer ni velikega bega čez mejo.«

»Težave so se letos poglobile zaradi ene redne upokojitve, dveh odhodov v tujino in enega smrtnega primera,« je pojasnil direktor UKC Maribor Gregor Pivec novembra lani, ko so se začele odpovedi operacij. Proti tej oceni protestira na primer predsednik zdravniškega sindikata Fides v Mariboru Boris Rižnar. »Pomanjkanje niti slučajno ni nastalo nenadoma in nepredvidljivo,« trdi.

V bolnišnici, ki takrat še ni bila klinični center, ampak Splošna bolnišnica Maribor, je Rižnar začel delati leta 1985. »Leta 1993 nas je bilo anesteziologov 34, danes pa 19.« Sistematizacija jih predvideva 28, Rižnar pa trdi, da sta njegova kolega po analizi priporočila število 54. »Zdravniška zbornica je ugotovila, da smo za polovico bolj obremenjeni kot v Ljubljani in kot je povprečje v Evropski uniji,« še navaja.

Zmanjševanje števila anesteziologov je bilo postopno, trajalo je več let in vsi niso šli v Avstrijo. Lani je bilo odhodov še več, preostali pa so se odločili, da se bodo nekoliko razbremenili mentorskega dela. To so storili tako, da so mladim zdravnikom, ki še opravljajo specializacijo, dovolili manj samostojnega dela, ki poteka ob oddaljenem nadzoru. Zdi se paradoksalno, a anesteziologi pojasnjujejo, da je samostojno delo učečih se zdravnikov psihično naporno tako zanje kot za njihove mentorje. Nikoli namreč ni popolnoma samostojno, pomeni le, da mentor hkrati nadzira in je odgovoren za delo več mladih.

Direktor UKC Maribor trdi, da je našel stroškovno ugodno rešitev za pomanjkanje anesteziologov. Anesteziologi mu očitajo, da je plačal preveč za nekaj, kar ne rešuje težav.

Nekateri mariborski kirurgi v tem vidijo nekakšno nenapovedano belo stavko anesteziologov. »Osebno se ne morem strinjati s trditvijo, da je specializant nebogljen zdravnik, kar trdi nasprotna stran. Je odrasel človek, zdravnik, ki lahko varno opravlja tiste posege, za katere je izurjen,« je kritičen Zoran Flis, predstojnik kirurgije na UKC Maribor.

Anesteziologi to zavračajo kot neprimerno vtikanje v stroko, tako kot že dolgo zavračajo poskuse različnih ministrov za zdravje, da bi nekaj njihovega dela prenesli na diplomirane medicinske sestre. Težave s pomanjkanjem anesteziologov so namreč v Sloveniji pogoste.

Reški proti ljubljanskim anesteziologom

Odpovedi operacij v Mariboru so decembra lani predstavniki zdravniških organizacij prišteli k drugim razlogom, ki so jih navajali v pozivih k odstopu ministrice, ki je bila na položaju komaj leto dni. Ona je za pomanjkanje anesteziologov krivila zdravniško zbornico, predvsem pa vodstvo UKC Maribor.

Pivec, Milojka Kolar Celar in predsednik zdravniške zbornice Andrej Možina so januarja po skupnem sestanku sporočili, da so našli srednjeročno rešitev v uvozu do osmih tujih zdravnikov, dolgoročnejša pa naj bi bila v mladih, ki opravljajo ali bodo opravljali specializacijo anesteziologije v Mariboru.

Potrebna je bila še začasna rešitev, ki je morala priti od zunaj. Prišla je v obliki anesteziologov s hrvaške Reke. V zadnjih dveh tednih so v Mariboru že delali štirje, kmalu naj bi jih 22 izmenično prihajalo vsak petek, soboto in nedeljo.

Pivec je 3. marca na seji sveta zavoda povedal, da je zaplet reševal v prid bolnikov in da je to storil zakonito in stroškovno učinkovito. Reške zdravnike naj bi najel, ker ni našel »ustreznega slovenskega kadra« oziroma ta ni bil dovolj poceni. Hrvati stanejo 104 evre na uro, Slovenci bi bolnišnico stali 120 evrov na uro, je dejal.

Takrat se je Pivec že branil pred očitki in na seji sveta je dosegel pomembno zmago. »Menimo, da so bila pojasnila dana v zadostni meri. Hkrati smo zahtevali konkretne dokumente,« je po seji povedala Vlasta Kovačič Mežek, ki je bila na isti seji po predlogu zdravstvene ministrice imenovana za predsednico sveta.

Najbolj sporen pri tem poslu je posrednik, prek katerega univerzitetni klinični center najema reške zdrevnike. Ta posrednik je Inštitut za raziskave v medicini, ki je v lasti nevrologa Tomaža Pogačnika in njegovega sina, pravnika Mihe Pogačnika. Javnosti je znan predvsem Miha, saj je kot eden najdražjih slovenskih pravnih svetovalcev sodeloval z več vladami, predvsem s prvo vlado Janeza Janše. Posloval je predvsem prek podjetja Iustica, ki je v zadnjih trinajstih letih prejelo za 1,16 milijona evrov javnih izplačil.

Skoraj polovico tega, 539 tisoč evrov, je Iustica prejela za pravno svetovanje UKC Maribor. Med drugim je sodelovala pri pripravi projekta vzpostavitve centralne cenovne evidence. Vodja nabavne službe UKC Maribor Peter Weissensteiner je leta 2013 za časopis Finance napovedal, da bo projekt prinesel ogromne prihranke, v torek pa nam o tem projektu predstavniki bolnišnice niso znali povedati ničesar. Kot je razkril Dnevnik, so Weissensteiner in Pogačniki v mrzlem sorodstvu. Miha Pogačnik je bil tudi Weissensteinerjev mentor, ko je ta lani doktoriral na evropski pravni fakulteti, katere solastnik je Miha Pogačnik.

Sum konflikta interesov ni edino, kar poraja dvom o Pivčevih trditvah, kako dobro rešitev za pomanjkanje anesteziologov je našel. Še bolj obremenjujoče so navedbe Kon-

rada Kuštrina, ki je predsednik Fidesa in tudi sam anesteziolog. Kuštrin poudarja, da so se za delo v Mariboru ponudili tudi anesteziologi iz ljubljanskega kliničnega centra, ki pa niso hoteli delati za 47 evrov na uro, kolikor je zgornja meja, če bi ostali znotraj javnega plačnega sistema. Da bi se izognili tej omejitvi, sta dva ljubljanska anesteziologa ustanovila Zavod Mobilni specialist.

Ustanovitelja zavoda z mediji ne želita komunicirati, a Kuštrin trdi, da je vsaj enega od njiju Miha Pogačnik povabil na sestanek, na katerem naj bi mu dejal, da je sodelovanje z UKC Maribor mogoče le prek Inštituta za raziskave v medicini in da si bo ta vzel 20-odstotno provizijo.

Miha Pogačnik se na naše klice, SMS-sporočila in e-pisma ni odzval. »Za UKC Maribor je bilo gotovo pomembno, ali sodeluje z institucijo, za katero stojijo resni ljudje s preverjenimi referencami, ali z novoustanovljenim zavodom, ki sta ga oblikovala javna uslužbenca v prostem času,« ga je prejšnji teden citiral Dnevnik. Pivec je po poročanju Televizije Slovenija dejal, da je reške zdravnike prek posrednika najel, ker je bil ta posrednik »edini sposoben organizirati zadostno število anesteziologov, ki ji potrebujemo za svoje delo«.

Posrednik pri uvozu reških zdravnikov je znan zunanji pravni svetovalec javnih ustanov Miha Pogačnik. S provizijami pri uvozu lahko zasluži več sto tisoč evrov.

Dejstvo je, da je Zavod Mobilni specialist 5. februarja trem vodilnim zdravnikom v UKC Maribor poslal pismo z naslovom Ponudba za sodelovanje. V njem je cena omenjena le posredno, a je po naših informacijah mogoče razbrati, da bi ljubljanski anesteziologi mariborski klinični center stali manj kot 90 evrov na uro in ne 120, kot zdaj trdi Pivec.

Enajstega februarja je Zavod dobil odgovor Petra Weissensteinerja. Napisal je, da so dan prej prejeli »prijavo, ki izraža pozitiven interes za sodelovanje v postopku zasebnega izvajanja anestezioloških storitev v UKC Maribor«, ter povabil Zavod, da se »pridružite postopku«. To se ni zgodilo, pogovorov med vodstvom UKC in Zavodom po naših informacijah sploh ni bilo.

Pogodba med UKC Maribor in Inštitutom za raziskave v medicini se bo izvajala največ pet let in opredeljuje 10 do 22 prihodov anesteziologov po 12 ur na teden, pravi predstavnica za odnose z javnostmi na UKC Maribor Špela Pavlin. Vse skupaj lahko torej stane od 3,25 milijona evrov do 7,15 milijona evrov. Če je provizija Inštituta za medicinske razsikave 20-odstotna, bosta Pogačnikova lahko zaslužila med 648 tisoč in 1,4 milijona evrov.

Borisa Rižnarja provizije motijo, a njegovo nezadovoljstvo nad razpletom je globlje. »Zmagoslavne izjave direktorja, da je problem rešen, je metanje peska v oči,« je oster. Po njegovem so pomoč potrebovali predvsem med tednom, saj naj bi tako lahko najhitreje opravili (zaostali) program. »Odpadlih je tisoč programskih operacij, ki jih Hrvati opravljajo le po deset ob petkih, v soboto in nedeljo pa opravljajo le nujne posege. Tako bi zaostanek odpravili v dveh letih …« pravi in dodaja, da je ob tem še »nastala bizarna situacija, ko ‘naš’ dobi približno 25 evrov na uro, Hrvat pa sto«.

Pivec poudarja, da zaradi hrvaških anesteziologov odpade vsaka deseta in ne več vsaka peta operacija. Zavod Mobilni specialist je sicer 5. februarja UKC Maribor sporočil, da so si ljubljanski anesteziologi pripravljeni vzeti dopust in bi tako v Mariboru delali tudi med tednom.

Če bi ostali pri tistem, čemur nihče ne oporeka, bi lahko o zapletu na mariborski anesteziologiji povedali samo to, da so odnosi med zaposlenimi slabi in da bo zaradi zapleta znanec vodstva dobil več sto tisoč evrov provizije. In kaj če je obratno? O številu zaposlenih namreč odloča isti direktor bolnišnice. Ki potem odloča tudi o tem, kakšno nadomestno rešitev bo našel.