Igor Štiks

»Morali se bomo boriti kot boljševiki, da bi za zdaj ustvarili kapitalistično državo blaginje«

Igor Štiks se je leta 1992 iz rodnega Sarajeva preselil v Zagreb, tam je študiral primerjalno književnost in filozofijo in se uveljavil kot literarni kritik. Magistrski študij je opravil v Parizu in nato doktoriral na Univerzi v Chicagu. Po vrnitvi v Evropo se je zaposlil kot raziskovalec na Univerzi v Edinburgu, kjer dela še danes. Napisal je dva romana, Dvorec v Romanji in Elijev stol, oba sta bila na Hrvaškem nagrajena in prevedena v nekatere evropske jezike.
Lani je pri založbi Bloomsbury izšla njegova knjiga Nations and Citizens in Yugoslavia and the Post-Yugoslav States (prevod knjige pod naslovom Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj je izdala zagrebška Fraktura), ki je plod desetletnega proučevanja tematike državljanstva na ozemlju nekdanje Jugoslavije v zadnjih sto letih.
Štiks je danes eden najbolj znanih hrvaških filozofov, znan je tudi kot aktivist in soorganizator (skupaj s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom) zagrebškega festivala Subversive, ki je doslej gostil največja imena svetovne levice.
Z njim smo se pogovarjali o izkušnji begunca, o pogledih na razpad Jugoslavije, o fenomenu Sarajlij, kakor pravijo Sarajevčanom s posebno mentaliteto, ki ni obremenjena z nacionalno in versko pripadnostjo, o vse bolj fašistoidni (vzhodni) Evropi, o oligarhični (ne)demokraciji in potrebnih premislekih levice v Evropi in svetu.

Leta 1992, na začetku vojne v Bosni in Hercegovini, ste s štirinajstimi leti s starši odšli iz Sarajeva in se preselili v Zagreb. Če beremo vaše romane, pa tudi strokovna besedila, se zdi, da gre v vašem delu za nekakšen poskus globljega razumevanja lastne identitete in usode, ki je usoda begunca. Se istovetite z današnjimi begunci, ki prihajajo v Evropo z vojnih območij v Siriji in od drugod?

Zadnje leto je šlo skozi Beograd veliko beguncev. Obiskal sem jih v tamkajšnjem parku, kjer so čakali na odhod, takrat še proti Madžarski. V njih sem videl samega sebe in svojo družino leta 1992. Nobene razlike ni bilo med nami, ki smo bežali skozi Bosno in prek zrušenega mostu v Brčkem na Hrvaško, kjer je bila prav tako vojna, in zdajšnjimi begunci z Bližnjega vzhoda. Tako kot smo bili mi, so tudi oni danes prestrašeni, ne vedo, kaj jim bo prinesla prihodnost. V takšnih razmerah se človek znajde v zelo težkem duševnem položaju, zgubi nadzor nad svojim življenjem. Še posebej grozno je to za otroke, ko vidijo, da so njihovi starši izgubili nadzor nad življenjem. To prinese vojna. Seveda so to teme, s katerimi se ukvarjam v romanih in znanstvenem delu, povezane pa so z ambivalentnim položajem prišlekov, ali kot bi rekli v Zagrebu, pritepencev. Sam sem begunec v Hrvaški in njen državljan, kajti moji starši prihajajo iz Hrvaške in se v tistem času v resnici nismo zatekli v tujo državo, vendar so me ljudje dojemali kot tujca, pritepenca, prišleka.

V delu o sto letih državljanstva v Jugoslaviji razkrivate, da vaše akademsko zanimanje izvira iz intimnih doživetij.

Bil sem državljan države, ki je ni (več), v nekem trenutku sem bil brez dokumentov, brez državljanstva, bil sem najprej begunec, potem legalni in včasih tudi ilegalni imigrant. Moja osebna zgodba je torej zahtevala tudi akademsko pojasnilo. Deset let sem se ukvarjal z dogajanjem v jugoslovanski državi in državah, ki so nastale po njej. Zajel sem čas od leta 1914 do danes, največ pozornosti pa sem posvečal vprašanjem državljanstva, pripadanja ali nepripadanja političnim skupnostim, vključenosti in izključenosti. Lahko rečem, da so v ospredju moje izkušnje, izkušnje moje družine, pa tudi ljudi, ki so se rodili pred nastankom Kraljevine Jugoslavije. Ti, če bi še živeli, bi v svojem času zamenjali sedem ali osem držav, videli na desetine vstaj, preživeli bi različne družbene in gospodarske ureditve, njihova identiteta pa je bila zmeraj negotova, še posebej politična. Znotraj politične skupnosti ni nikoli miru, nikoli popolnega konsenza o tem, kakšna naj bo ta skupnost. Soočajo se različni pogledi in argumenti o tem, kakšna naj bo videti, kdo naj bo vključen vanjo, kje so njene meje, in danes se na Hrvaškem, pa tudi drugod spet z vso silovitostjo razpravlja o tem.

Tudi Richard Richter, junak vašega romana Elijev stol, išče korenine, ko spozna, da v resnici ni sin avstrijskega nacista, ampak sarajevskega Juda. V tem romanu in s takšnim junakom, ki išče samega sebe v medvojnem Sarajevu, pravzaprav razpirate žgoče, vse bolj aktualno in imanentno politično vprašanje o identiteti: kdo smo, zakaj smo takšni, kot smo, in kaj definira naše politično ravnanje.

S podobnimi temami sem se ukvarjal tudi v drami Brašno u venama (Moka v žilah, op. a.), ki je lani doživela premiero v Sarajevu. Zanimalo me je, kako razmišlja o tem generacija, ki se je rodila v ZDA in se vrača v državo staršev in nosi v sebi breme njihove preteklosti. Starše sprašuje: Who are you? Kdo so, od kod so, zakaj se je dogajalo, kar se je dogajalo na teh balkanskih tleh, pa tudi o tem, kaj imajo starši v sebi drugega, kot da so zanje le starši. Drama govori o medgeneracijskem sporu, ki seveda ni samo čustven, ampak tudi ideološki. Gre za pogled različnih generacij na svoje politične identitete. Tu so pogledi očeta, ki je bil v mladosti partizan, ki je potem gradil socializem in samoupravljanje, in pogledi sinov, ki so odraščali in se razvijali v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so uživali v nasprotovanju sistemu in v resnici bili brez prave zamisli, kam jih bo to odpeljalo. Uživali so privilegij, da so lahko anarhisti, in so jemali socializem for granted, za samoumeven. Prepričani so bili, da bodo za vselej lahko uživali ugodnosti socializma in hkrati dobili še, kar je dobrega iz kapitalizma. Na to generacijo, še posebej nekdanjo jugoslovansko, se je zrušila zgodovina. Zgodovina jo je uničila in številne prisilila v izgnanstvo. Zdaj prihaja spet nova generacija, ki se sprašuje, kaj se je v resnici dogajalo in zgodilo. Se je moralo zgoditi tako, kot se je?

V beguncih, ki sem jih obiskal v Srbiji, sem videl samega sebe in svojo družino leta 1992. Tako kot smo bili mi, so tudi oni danes prestrašeni, ne vedo, kaj jim bo prinesla prihodnost.

Če iz literarnega metjeja skočiva v politološkega, se v vaših premislekih ni mogoče izogniti grdi podobi nacionalizma.

Če pogledam na to z vidika državljanstva, potem ne morem mimo dejstva, da je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na tem ozemlju postala dominantna ideja etnocentričnega državljanstva in etnične solidarnosti na račun civilne ali državljanske solidarnosti znotraj samih republik. Takrat je prevladalo mnenje, ki je izšlo iz nacionalističnih krogov, da je prava politična skupnost etnična skupnost in ne tista, ki je opredeljena s pravom bodisi znotraj republik bodisi znotraj tedanje federacije. Generacija iz osemdesetih let, ki je bila po eni strani napredna, po drugi pa kritična do socializma, ni oblikovala alternativne politične ideologije, ni razvila alternativne poti iz krize samega socializma in je vse skupaj prepustila nacionalistom. Ti pa so izpeljali svoj projekt, utemeljen na nacionalizmu, s posledicami, ki so nam znane.

Toda vprašanje identitete je v tem svetu, kjer nas strašijo s spopadom civilizacij ali lažno izbiro med McDonaldsom in džihadom, kot pravi Američan Benjamin Barber, pomembno. Vaš ostareli sarajevski Jud toži nad izgubo nekdaj menda cvetoče multikulturnosti v deželah nekdanjega Otomanskega cesarstva, Sarajevo pa je bilo do zadnje vojne branik multikulturnosti. Kam je izginilo to Sarajevo?

V romanu pravim, da sarajevske multikulturnosti ni treba razumeti kot sobivanja in strpnosti različnih verskih in etničnih skupin. Ne. Biti Sarajlija je pomenilo biti vse to in še kaj. Je več kot le vsota teh pripadnosti. Je nekaj ponotranjenega v človeku. Tam so se zbirali različni ljudje, se mešali in postajali nekaj več kot le pripadniki etničnih in verskih skupnosti. Bili so Sarajlije. To je bila njihova temeljna identiteta. V tem smislu je bilo Sarajevo izjema na Balkanu, še posebej po uničenju multikulturnih in multietničnih Soluna, Trsta in navsezadnje Carigrada, mest torej, ki so bila kot panji, kamor so ljudje prihajali, se mešali in puščali za sabo sledi. Težava je nastala, ko smo v nekem trenutku multikulturnost razumeli skozi nekako zoženo perspektivo, češ če je nekaj multi, ima več sestavin, ki so med sabo ločene. V resničnem življenju pa ni nikoli tako. Sarajevo je bilo dokaz, da ni tako. Mi, rojeni po 2. svetovni vojni v Sarajevu, smo zelo zaznamovani z judovsko sefardsko kulturo, ki je izginila. Glasba, pesmi, navade – vse to je bilo zaznamovano tudi s sefardsko kulturo, mi pa niti vedeli nismo, da je sefardska.

Je bilo v vojni takšno Sarajevo uničeno? Če je bilo, zakaj?

Sarajevo se z idejo takšne sarajevske skupnosti ni moglo boriti proti topovom in tankom, proti tistim, ki so najsuroveje razbijali to skupnost. Po vojni pa smo bili prešibki, da bi ponudili drugačno vizijo politične skupnosti, kot so nam jo vsiljevali, kajti demokracijo so izkoristili nacionalisti s svojim programom in silno zavzetostjo, da ga uresničijo.

Sicer pa je svet, v katerem živimo, poln protislovij in nevarnosti. Znova se obujajo totalitarne skupnosti, ki so zmes domačijskosti, populizma in ksenofobije, kar je v resnici nacistična ideologija, ideologija Blut und Boden. Je to res samo posledica globalizacije in strahu pred drugačnim?

To smo že doživeli v nekdanji Jugoslaviji, ko je v tedanjih skupnostih prevladalo etnično načelo. Kjerkoli si že živel, lojalen si bil svoji etnični skupnosti. Potem je sledil le še boj za ozemlje. Odprla so se vrata vojni. Nikomur ni bilo več mar za državljanske skupnosti in pravice ter dolžnosti v njih. Pravzaprav so prav procesi v Jugoslaviji napovedali postmoderne čase, v katerih se bo ponovno uveljavila etničnost, pripadanje nečemu izvornemu, s čimer imate menda gensko povezavo in iz česar izhaja mit o koreninah. V romanu Elijev stol sem poskušal »razstaviti« idejo iskanja korenin. Moj junak, ki išče očeta, pa se na koncu vpraša, zakaj to sploh počne. Zakaj naj bi bilo to pomembno? In zakaj je pomembno odkritje, da je njegov oče Jud in ne Nemec? In ta Richard Richter pride v Sarajevo, kjer se bije vojna zaradi korenin, in se srečuje z ljudi, ki zavračajo to logiko. Postane ga sram, ker išče krvne vezi.

Bi bilo mogoče iskanje korenin, kar postaja osrednja tema tudi v Evropi, očitno v strahu pred priseljenci, preglasiti z odprtim, naprednim in vključujočim, ne pa izključujočim konceptom državljanstva na vseevropski ravni?

Nekaj moram priznati. Leta 2001 sem odšel v Pariz in na Univerzi Pariz VIII napisal magisterij o evropskem državljanstvu in nadnacionalni identiteti. Takrat sem, danes moram reči naivno, verjel, da Evropska unija ponuja model državljanstva, ki bi lahko preglasil nacionalne države, hkrati pa bi z njim lahko uresničili nekakšno panevropsko demokracijo, kjer bi socialno napredne sile imele zelo pomembno vlogo. Seveda sta me navdihovala Etienne Balibar in njegova ideja o Evropi kot nečem novem, čemur se je vredno posvetiti in se za to boriti.

V Evropi danes doživljamo eksplozijo desnice, ki podobno kot nekoč v »Hitlerjevi Evropi« ne mara Evrope v obliki nadnacionalne unije, ampak hoče, tako kot pravi Marine Le Pen, le »Evropo narodov«.

Sanjač torej?

Dejansko je bilo naivno verjeti, da ima lahko takšna Evropa, kakršna je, resen skupni socialni program. Tudi Balibar ni mislil, da je takšna Evropska unija, kot je, sama po sebi rešitev za zagate, s katerimi se spoprijemamo, kajti verjel je v socialno, če ne celo socialistično Evropo, ki bi lahko bila domovina svobodnih ljudi z novo politično subjektiviteto. Vsak izmed nas Evropejcev bi bil križišče identitet, se pravi, da bi lahko bili vse to, kar smo in si želimo biti, hkrati pa bi bili Evropejci. Tako bi lahko vse svoje identitete uresničevali na evropski ravni. Danes mi je jasno, da se ta ideja v sedanji institucionalni ureditvi EU ne more udejanjiti. Lahko rečete, da so bile to sanje mladeniča z Balkana, travmatiziranega zaradi balkanskih nacionalizmov, ki hoče Evropo, torej nekoga, ki bi se uprl pohodu nacionalizmov, ker mu je iz jugoslovanske izkušnje jasno, česa so ti sposobni.

Zahodna Evropa, zlasti Nemčija in Švedska, je sprejela razmeroma veliko migrantov in beguncev. Vzhodna Evropa se temu upira. Od kod ji ta nacionalistični, rekel bi celo fašistični refleks?

Protislovno je, da so nacionalisti v postsocialističnih državah najprej najbolj zagovarjali vključitev v Evropsko unijo, saj so pričakovali, da bodo znotraj evropskih institucij lažje obvarovali svojo nacionalno identiteto in program. Države, kot je denimo Madžarska, pa so imele še en razlog za zagovarjanje vstopa. Odpravljena bo meja med Madžarsko in Slovaško ter Romunijo, v kateri je velika madžarska narodna skupnost, zato bo lahko madžarska nacija bolj povezana. Zdaj smo v položaju, da se nacionalistični programi uresničujejo znotraj Evropske unije in celo ob njeni pomoči. Posamezne države so sicer izgubile del suverenosti, a so po svoje to izgubo nadomestile s krepitvijo nacionalne identitete, ne pa tudi z identiteto evropejstva.

Sicer pa se v teh državah politika, zlasti desna, napaja iz antikomunizma, ki je sicer mrtva žival.

Nekdanji poljski disident in razumnik Adam Michnik, ki je bil vseskozi antikomunist, je nekje dejal, da če koga bolj sovraži od komunistov, so to antikomunisti. Kakršnakoli alternativa kapitalizmu, karkoli bi šlo v smeri politične levice, je v teh državah v glavnem razvrednoteno. Še posebej levičarski internacionalizem in kozmopolitizem. Bistvena je obramba etničnih identitet, nacije, kar dobiva v razmerju do prišlekov fašistoidno vsebino. V Evropi imamo danes opraviti z eksplozijo desnice, ki na podoben način kot nekoč v »Hitlerjevi Evropi« Evrope ne mara v obliki nadnacionalne unije, ampak hoče, tako kot pravi Marine Le Pen, »Evropo narodov«. Jasno je, da v tem ni prostora za tiste, ki so prišli od drugod, ki so tujega rodu. Še malo in znašli se bomo v podobnem položaju, v kakršnem je bila Evropa v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Vse, kar je tujega, je treba izgnati, eliminirati, asimilirati, požreti.

V vzhodnoevropskih državah, pa tudi drugod po Evropi se na podlagi neoliberalne ideologije krepijo avtoritarni politični vzorci upravljanja države, kar so zagotovo, poleg socialnih stisk ljudi, ugodna tla za oživljanje fašizma in populizma.

Brez dvoma. Pričakovali bi, da bodo katastrofalne posledice delovanja kapitalistične ureditve spodbudile sile levice za boj proti izkoriščanju in za emancipacijo ljudi. Toda to se ne dogaja. V resnici z globalno fragmentacijo družbenih skupnosti, ki jo povzroča neoliberalna oblika globalizacije, politično moč pridobivajo tisti, ki branijo etnične meje. S svojimi socialnimi politikami se ponujajo za odrešenike ljudi pred ekscesi kapitalizma. A branili bi le etnična, »avtohtona« ljudstva. Tako se ustvarja fašistični koktajl, v katerem se mešata nacionalno in socialno, diskurz o socialni državi pa je prevzela skrajna desnica, ki naj bi branila največjo vrednoto – nacionalno skupnost. Od tod takšna, morda zdaj le še navidezna moč skrajne desnice. Seveda noče odpraviti kapitalizma, ampak hoče le boljši položaj za svojo nacijo. Ne ponuja socialne emancipacije in enakosti za vse niti znotraj svojega naroda, ampak ponuja napredek v obliki hierarhičnega upravljanja družbe in življenja sploh, brez emancipacijske vsebine. To so paradoksi desnice, ki spretno izkorišča tudi čustveno navezanost ljudi na svojo skupnost. Levica pa nima jasnega odgovora, saj ne zmore in ne zna niti izkoristiti resnice, da je moč množice lažje mobilizirati s trobentami nacionalizma kot z idejami o družbenem prevzemu proizvajalnih sredstev.

Bomo podoben razvoj nacionalizmov in populizmov doživljali tudi v državah nekdanje Jugoslavije? Hrvaška je globoko zabredla proti mentaliteti NDH. Srbija je tako rekoč brez resne leve alternative, Makedonija, kjer tli mednacionalni spor med Albanci in Makedonci, ne zmore najti demokratičnega obrazca za delovanje in življenje. Kosovo je blokirano znotraj sebe. Podobno je v Črni gori, kjer opozicija nasprotuje evroatlantskim povezavam.

To so države, ki so se znašle v ustavni, ozemeljski in socialni pasti. Nova kapitalistična ureditev, ki so jo uvedle, niti malo ni izpolnila obljub, ki so jih ljudem dale politične elite. Le zelo ozka skupina ljudi v teh državah je zadovoljna in ima dobiček. Levica pa, ker ni zmogla ubraniti nekaterih dobrih rešitev iz socializma, je zdaj frustrirana. Nima ustreznega odgovora na izzive sedanjega časa, kaj šele da bi imela jasno protikapitalistično vizijo družbenega razvoja. Zato ima Balkan opraviti z morbidnimi pojavi, kar se kaže v spornih osebkih, ki se pojavljajo v vlogi rešiteljev nacije, marsikje kriminalcev in gangsterjev na oblasti, in tudi v rehabilitaciji četnikov v Srbiji in odkriti nostalgiji po NDH, ki prihaja z vrhov hrvaške oblasti.

Kaj nam to govori?

Govori, da nacionalistična desnica ni oblikovala postmodernega programa, ki bi sicer vključeval tudi obrambo nacionalnih interesov in zavračanje fašizma. Ne. Ta desnica se vedno in nujno vrača k fašizmu, ki je pravzaprav njeno izhodišče. Primer Hrvaške je povsem nazoren. Tamkajšnja desnica ni sposobna ali pa noče oblikovati političnega imaginarija, ki bi bil drugačen od Hitlerjeve NDH. V resnici je to politika s številnimi kompleksi, ki brez sramu na ulicah vzklika nacistične pozdrave. Grozljivo. S tem pojavom se je treba spopasti zdaj. Analize nam ne bodo veliko pomagale, čeprav so nujne, pa tudi čakanje, da gre ta val, ki ga lahko sicer pojasnimo z različnimi sociološkimi in ekonomskimi vzroki, mimo, je nevarno. Posebej nevaren pa je program hrvaške desnice zato, ker se v tej deželi dejansko uveljavlja načelo etničnega državljanstva, s čimer se iz politične skupnosti izključujejo vsi, ki po nacionalnosti niso Hrvati, in tudi tisti, ki ne mislijo tako kot desnica.

Levica ne zmore in ne zna izkoristiti spoznanja, da je moč množice lažje mobilizirati s trobentami nacionalizma kot pa z idejami o družbenem prevzemu proizvajalnih sredstev.

Povsod po Evropi imamo oblast oligarhije, vendar je prikrita s fasado demokratične legitimnosti na volitvah. Demokratični primanjkljaj je vse večji. Pobude za politično ureditev s prvinami neposredne in participatorne demokracije so preslišane. Zahteve grških in španskih jeznih so se razvodenele. Je tako?

Živimo v družbah, ki jim dejansko vladajo oligarhije. Pika. Oligarhije se legitimirajo na različne načine, a še vedno so oligarhije. Na volitvah le izbiramo različne kandidate iz iste oligarhije. Takšno početje pa dela iz demokracije joke, šalo. Boj za pristno demokracijo bo težak. Na kar nekaj temeljnih vprašanj je treba odgovoriti in upoštevati socialne in ekonomske dejavnike, da bi se dokopali do odgovora na vprašanje, kako bi delovala družbena ureditev s participacijo državljanov. Še prej pa si moramo odgovoriti na nekaj vprašanj. Je lahko neka skupnost demokratična kljub ogromnim socialnim razlikam? Ne, ker velikih socialnih in ekonomskih neenakosti ne smemo skrivati za formalno demokratično enakostjo posameznikov. Mislim, da gre tukaj za star spor med kapitalizmom in demokracijo. Laž je, da kapitalizem spodbuja demokracijo in pluralnost na prostem trgu. Ne. V resnici spodbuja monopol in oligarhijo. Kapitalizem je vedno nasprotoval pravi demokraciji, kajti prava demokracija ne prenese takšnih neenakosti, ki jih ustvarja kapitalizem. Zato se kapitalisti zavzemajo le za formalno demokracijo, ki se začne in konča na volitvah. Pristna demokracija pa je demokracija tudi na delovnem mestu, je demokratično upravljanje sredstev za proizvodnjo in drugih virov. Ne moremo biti kot subjekti osem, zdaj že dvanajst ur na delovnem mestu v strogo hierarhičnih organizacijah, po službi pa se delati, da smo politično in družbeno enakopravni.

Danes imamo na levici dva nasprotujoča si premisleka o prihodnosti demokratičnih procesov. Janis Varufakis stavi na progresivno Gibanje za demokracijo v Evropi, njegov rojak Kostas Lapavicas, prav tako levičar, pa zahteva vrnitev suverenosti naciji.

Spor med karizmatičnima Grkoma traja že dolgo. Varufakis verjame, da se je treba za resnično demokracijo boriti na ravni Evrope. Sprejemljivo, toda kako to uresničiti. Tudi transnacionalna demokracija zahteva demos in institucionalno ureditev, ki bi se udejanjala prek samih držav članic ali na evropski ravni skozi ustavodajni proces ustvarjanja evropskega demosa. Toda tega demosa za uveljavljanje demokracije na evropski ravni ni. Vprašanje je, ali je mogoče na ravni demosov v članicah EU uresničiti nekaj, kar bi bila evropska demokracija. Lapavicas z grške perspektive in sam zafrustriran zaradi ravnanja Evropske unije z Grčijo ponuja vrnitev k nacionalni državi, kar samo po sebi spet ustvarja niz novih protislovij. Je mogoče danes biti neodvisen znotraj delovanja globalnega finančnega trga? Ni. Je mogoče imeti v neki evropski državi socializem, če druge ostajajo kapitalistične. Ne. Treba pa je tudi vedeti, da nacionalnost in nacionalno državo v Grčiji razumejo drugače kot na Škotskem. Tudi Evropo drugače vidijo na Škotskem kot v Španiji. Bojim se, da nobeden izmed njiju nima povsem prav. Pot je danes nekje vmes.

Še malo in znašli se bomo v podobnem položaju, v kakršnem je bila Evropa v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Vse, kar je tujega, je treba izgnati, eliminirati, asimilirati, požreti.

Kje je ta pot?

Potrebujemo vseevropsko politiko v okviru Evropske unije ali nečesa podobnega. Takšno politiko, ki ne bo vsiljevala rešitev državam članicam. Ni sprejemljivo, da evropska administracija zlomi demokratično voljo grških državljanov z administrativno odločitvijo, ki jo narekuje evropski hegemon – Nemčija. Ni pa seveda mogoča niti popolna osamitev. Veliko vprašanj je povezanih tudi z evrom. Je mogoča kakršnakoli suverenost države, če ta nima nadzora nad monetarno politiko? V Grčiji se je pokazalo, da ni mogoča. Imeli so možnost odprave evra, kar pa bi državo popeljalo v tvegano revolucionarno obdobje z veliko družbeno napetostjo. Sirizina ekipa ni bila pripravljena hoditi po tej poti, vendar to ne pomeni, da se ne bodo v Grčiji, Španiji ali kje drugje znašli pred podobno izbiro in ravnali drugače.

Levica niti med krizo niti po njej ni izdelala alternativnega razvojnega modela Evrope, ki bi Evropejce zares pritegnil.

Ker nimamo več časa za dolgotrajne razprave, zakaj je tako, je treba jasno povedati, da se levica, še posebej nova levica, ki nastaja na ulicah in trgih in skozi gibanje zasedb, v glavnem le odziva na družbene zagate. Ustvarjalna postane takrat, ko v svoje okupacije, skupščine in plenume, kar se je nedavno dogajalo v številnih mestih v BiH, uvaja nove demokratične modele političnega odločanja in z njimi eksperimentira, da bi videla, kako uporabni so. To je bilo kratkega daha. Zato moramo brez kompleksov predvsem jasno povedati, kakšno ureditev hočemo. Nekaj modelov pa vendarle obstaja. Eden je latinskoameriški, ki je zdaj v krizi, temelji pa na sistemu socialne države in zmanjševanju revščine. Druga možnost je vrnitev države, ki bo nacionalizirala, kar je smotrno, uvedla progresivno obdavčitev, prerazporedila bogastvo, uvedla javni nadzor nad naravnimi viri, kar vse bo počela znotraj kapitalistične ureditve. Tretja možnost se zdi danes utopična, saj predvideva vzpostavitev socialistične ureditve z dominantno vlogo države pri odpravljanju oblik kapitalistične produkcije. Četrta je kajpak oddaljena komunistična ureditev z radikalno emancipacijo. Dolga je še pot do drugačne družbe. Pa tudi trnova. Smo v protislovnem položaju, kajti danes nas zmerjajo z boljševiki, čeprav zahtevamo le socialno državo. Dejstvo pa je, da se bomo morali boriti kot boljševiki, da bi za zdaj ustvarili kapitalistično državo blaginje.