Izgubljena na Črnučah

V Sloveniji smo dolgo le brali o dosežkih vélikega gledališkega čarodeja Roberta Wilsona. Zato je bila leta 1999 za nas napoved, da bo ob gostovanju »operete« Svetniki in petje, ki je tedaj gostovala v Cankarjevem domu, Ljubljano obiskal tudi on, eden izmed največjih reformatorjev gledališča 20. stoletja, stresna napoved. Njegovo slovito opero na glasbo Philipa Glassa Einstein on the Beach so si v Beogradu na festivalu Bitef denimo ogledali že daljnega leta 1976. Minili sta več kot dve desetletji, preden smo ga lahko spoznali v Ljubljani.

Ker je bil pomemben gost, sem ga s pospešenim srčnim utripom čakala na Brniku. Res se je prikazal pri izhodu, čeprav je še dan pred tem omahoval, ali se bo zaradi preobilja drugih obveznosti sploh pojavil v Ljubljani. Prišel je. Slok, nasmejan, v črnem suknjiču in kavbojkah. Zaradi njegove prijaznosti smo se kmalu otresli formalizma in strahov. Takoj se je odpravil v dvorano, kjer smo z nemškimi kolegi že pripravljali prizorišče za Svetnike in petje. Tam se je ukvarjal predvsem z lučno postavitvijo, saj je luč zanj najpomembnejši element gledališča. »Če znaš pravilno osvetliti, potem lahko dosežeš, da je drek videti kot zlato. Slikam, gradim, komponiram z lučjo. Luč je čarobna paličica,« je nekoč dejal.

Popoldan je imel predavanje pred polno Linhartovo dvorano. Pripovedoval je o meščanskem življenju v teksaškem Wacu, kjer se je rodil hladni in formalistični materi in očetu odvetniku, pa o selitvi v New York, o fascinaciji nad koreografijami Georgea Balanchina, Merca Cunninghama in Marthe Graham. Leta 1968 je ustanovil eksperimentalno gledališko skupino Byrd Hoffman School of Byrds, poimenoval pa jo je po učitelju, ki mu je pomagal, da se je v najstniških letih končno otresel jecljanja, zaradi katerega se je dolgo počutil socialno izključenega. S svojo skupino je ustvaril prelomni deli Španski kralj in pa Življenje in časi Sigmunda Freuda, ki sta ga izstrelili v orbito najboljših gledaliških magov vseh časov.

Pripovedoval je, kako ustvarja gledališče podob, v katerem so zanj vsi elementi predstave enakovredni: igralec, beseda, glasba, luč, gib, postavitev igralčevega telesa v prostoru, scena, rekviziti in kostumi. Wilson je gledališče vedno razumel kot tableau, kot tridimenzionalno, živo sliko. Na koncu je poslušalce pozval, naj mu postavijo še kakšno vprašanje. Dvorano je zajela mučna tišina, saj se nas je večina ukvarjala z mislijo, katero vprašanje bi bilo ustrezno za pomembnega gosta. Nato pa je led prebil živahen obiskovalec, ki je Wilsona vprašal, katera je njegova najljubša glasbena skupina. »Red Hot Chili Peppers,« je dejal brez premisleka.

Zvečer smo se s kombijem odpravili na večerjo v ameriško rezidenco, ki je bila v tistih časih na Črnučah. Wilson se je z veseljem odzval vabilu tedanje ameriške veleposlanice in zaupal nam je, da se mu je v Sloveniji prvič v življenju zgodilo, da je sploh prejel vabilo kakšnega predstavnika ameriške države. Toda primerilo se je, da smo zašli in kakšnih dvajset minut krožili po Črnuški gmajni.

Naslednji večer smo preživeli premiero Svetnikov in petja v Gallusovi dvorani z izrazito spevno glasbo Hansa Petra Kuhna in besedilom Gertrude Stein.

Zvečer me je iz Züricha poklicala odločna Wilsonova menedžerka in mi naročila, naj bom naslednje jutro neizprosna. Pričakovala je, da bo Wilson prav nerad zgodaj vstal iz postelje in se odpravil na letalo za Švico, kjer so ga zvečer že pričakovali na premieri. Svetovala mi je, naj se odpravim kar do njegove sobe in mu izmaknem odejo. Močno sem upala, da mi ne bo treba izvajati tako radikalnih ukrepov. Pa sem se zmotila.

V sobo gospoda Wilsona sem klicala najmanj dvajsetkrat. Razmišljala sem o zvijači z odejo, vendar se nisem opogumila. Pri recepciji se je prešerne volje pojavil petnajst minut pred odhodom letala, zato sem letališče obvestila, naj počakajo na nas. Kakšen kilometer pred letališko stavbo pa smo v avtu zaslišali pok. Šofer mi je povedal, da nam je počila guma, in prosila sem ga, naj kar nadaljuje do letališkega poslopja. V trušču in dimu smo prispeli do vhoda. Wilson je bil kmalu v letalu, s šoferjem pa sva se še nekaj časa ukvarjala z menjavo kolesa, saj je bilo platišče popolnoma zmečkano.

Po šestnajstih letih se nam bo končno spet ponudila priložnost za ogled Wilsonove predstave. Iz romunske Krajove prihajajo Nosorogi. Wilson se je na umetniški poti srečeval s številnimi pomembnimi umetniki našega časa, kot so Heiner Müller, William S. Burroughs, Allen Ginsberg, Lou Reed, Tom Waits, David Byrne, Laurie Anderson, Mihail Barišnikov, Marina Abramović ali Lady Gaga. Z dramatikom Ionescom sta se prvič srečala leta 1971, ko je v Parizu gostovala Wilsonova sedemurna nema predstava Deafman Glance. Ionesco mu je tedaj dejal, da je v tej predstavi prišel veliko dlje od Becketta, in mu predlagal režijo katere od svojih dram.

Za ta korak se je Wilson odločil šele štiriinštirideset let kasneje. V spomin na Ionesca, ki se je rodil v romunski Slatini, je režiral Nosoroge, dramo o nevarnosti ideološkega konformizma, dramo o navadnih ljudeh, ki se drug za drugim spreminjajo v več kot tono težke kopitarje. Nosoroge bomo v Ljubljani doživeli v interpretaciji tridesetih igralcev Narodnega gledališča Marina Sorescuja, ki se jim je zahvalil s temle pismom: »Delam že 47 let in zagotovo ste na samem vrhu med vélikimi igralci & počaščen sem, da sem delal z vami. Kar počnete, je genialno. Hvala vam. Bravo! Lots of Love. Always BoB.«

Gledališka predstava:
Eugene Ionesco/Robert Wilson: Nosorogi
Izvedba: Narodno gledališče Marina Sorescuja iz Krajove
Kje: Cankarjev dom, Ljubljana
Kdaj: 20. in 21. marca 2016

* Uršula Cetinski je direktorica Cankarjevega doma.