Predsednikov žar

Borut Pahor se je domislil, kako si olajšati izbiro kandidatov za najvišje državne funkcije. Rešitev je našel v javni predstavitvi kandidatov, pred laično javnostjo, tudi pred dvorano, polno novinarjev. O tej nameri se je posvetoval z nekdanjimi ustavnimi sodniki. Pahor bo namreč v prihodnjih dveh letih moral predlagati nove kandidate za celotno zasedbo ustavnega sodišča, že prihodnje leto kar šest novih ustavnih sodnikov.

Podpore za predlog, vsaj kar se tiče postopka imenovanja novih ustavnih sodnikov, od nekdanjih ustavnih sodnikov ni dobil. Morda najbolj utemeljen razlog proti predsednikovi ideji je navedel nekdanji predsednik vrhovnega sodišča in ustavni sodnik Franc Testen. Po njegovem politična in pravna kultura v državi nista takšni, da bi prenesli javno predstavitev kandidatov za najvišje (strokovne) funkcije. Javna razprava kot formalni del postopka izbire kandidatov bi dodatno razgrela že tako razgreto ozračje ob vsakokratnem imenovanju. Posledica ne bi bila bolj kakovostna izbira, kot si je zamislil predsednik, ampak kvečjemu (še) manj. Že danes se prav zaradi javnega obračunavanja s kandidati najprimernejša imena nerada odločijo za vložitev kandidature …

Ali kot je v Pravni praksi o predsednikovem predlogu zapisal vrhovni državni tožilec Hinko Jenull: »Hiring je že v državnem zboru, glede na uveljavljeno raven komuniciranja, zahtevna preizkušnja, tudi za politike. Na odprti sceni, v okviru sedanjih, široko razprtih meja svobode govora, še zlasti za najvišje funkcije v pravosodju, pa si roba ali dna, do katerega lahko zaslišanje seže, ni mogoče niti predstavljati.« Širša javna razprava o kandidatih za najvišje državne položaje bi bila zato po smiselna, preden predsednik izbere svoje favorite. Poleg tega vanjo ne bi smela biti vključena laična javnost, pač pa kvečjemu skupina strokovnjakov za posamezno področje. »Vse mimo tega bo le še en resničnostni šov več, in to na področju, o zadevah in ljudeh, ki si tega ne zaslužijo. Stranskih učinkov takega cirkusa za ugled stroke, usodo posameznikov in pripravljenost na sodelovanje v zadevah javnega pomena (celo pri največjih mazohistih) najbrž ni treba posebej napovedati,« končuje Jenull.