KUD Ljud, umetniška skupina

Tik pred novim letom sem jih ujel v Moderni galeriji v Ljubljani, kjer so uprizorili predstavo Pocestnica. Njihov vodnik nas je popeljal po galeriji, vendar se ni razgovoril o umetninah na stenah, ampak je skozi delo in misel umetnikov, tudi izmišljenih, interpretiral interier galerije. Kupček kamenja na tleh naj bi bil delo ruskega avantgardista Vladimirja Popova in njegovega taktilizma (»umetnosti, ki se je lahko dotakneš«). Napisi za izhod v primeru požara pa naj bi bili delo »našega« Jureta Zankiča. Seveda smo se ustavili tudi na stranišču, pri pisoarjih, kar je vodič interpretiral skozi koncept »ready-made« umetnin pionirja sodobne umetnosti Marcela Duchampa, ki je pred stoletjem v galeriji prav tako razstavil pisoar ter skozi ironijo, humor in dvoumnost problematiziral naše dojemanje umetniških in neumetniških del.

Pocestnica in njeno premeščanje predmetov, ki niti približno niso umetnine, v umetniški kontekst sta v osrčju poetike umetniške skupine Ljud. V tem igrivem projektu, ob katerem se je mogoče na glas nasmejati in ki nas spodbuja k drugačnemu, bolj umetniškem gledanju na našo stvarnost, ni pravil. Nekatere umetnike, o katerih pripovedujejo, si kar izmislijo, »ker manjkajo v zgodovini umetnosti«, drugi so resnični, a so njihov življenjepis prilagodili sporočilnosti Pocestnice.

V tej predstavi, ki so jo prvič izvedli leta 2014 na festivalu pouličnega gledališča Ana Desetnica in lahko traja od nekaj minut pa vse do dveh ali treh tednov, se sklicujejo na moderniste in sodobno umetnost. Na gostovanjih, še posebej v neevropskih državah, pa se, da bi lažje nagovorili občinstvo, vedno temeljito podučijo tudi o umetnikih in umetnosti tiste države. Najprej obiščejo mesto, si ogledajo in fotografirajo lokacijo za razstavo na prostem, jo »opremijo« z galerijskimi napisi in se, če je potrebno, povežejo tudi z lokalnimi umetniki. S Pocestnico so gostovali že na mnogih koncih sveta, tudi v Južni Koreji. Lani maja so jo izvedli v belgijskem Monsu v okviru Evropske prestolnice kulture.

Pocestnica je v osnovi interaktivna ulična predstava s prostorsko inštalacijo, njen namen pa sta, kot pravijo sami, »ironija in parodija hermetičnosti sodobne vizualne umetnosti, za katero ni jasno, komu je sploh namenjena. Hecamo se tudi iz socialnih ritualov, ki spremljajo otvoritve razstav etabliranih umetnikov in gledališke premiere«. Hkrati pa je ta predstava »odprto polje, prek katerega lahko vsak izraža svoja intimna in tudi socialnopolitična stališča«. Obiskovalca Pocestnice, ki smo si jo lahko večkrat ogledali tudi na ulicah slovenskih mest, pa bo zagotovo najbolj pritegnilo njihovo povabilo k zaznavanju lepote v vsakdanjih prizorih mesta. Njegovih detajlov, proporcev in teksture. Celo golobji iztrebki lahko postanejo Jackson Pollock.

Skupina združuje umetnike različnih profilov. Med njimi so diplomanti AGRFT-ja, sociologi in antropologi. Združuje jih podobno razumevanje umetnosti v družbi, ki mora po njihovem izhajati iz javnega prostora, ne pa se zapirati v etablirane institucije. Združuje jih tudi odpor do hiperprodukcije umetniških del, kar lahko zaznavamo v zadnjem času. Projekte delajo počasi, a z daljšo življenjsko dobo.

To velja tudi za njihov prepoznavni projekt Invazija. Z njim so gostovali v 30 državah (tudi v Iranu, Belorusiji in Avstraliji) in ga predstavili na 80 festivalih. Invazija je na prvi pogled bazično gledališče. Igralci se od nog do glave pobarvajo v roza vesoljce, nato pa z občinstvom vzpostavljajo komunikacijo, ki je seveda otežena, saj prišleki ne poznajo jezika in družbenih konvencij. Plezajo na stavbe, brskajo po smeteh, v trgovini vzamejo stvari, ne da bi plačali. Vsi vesoljci so nekako hendikepirani in potrebujejo pomoč. Ljudje pa se odzivajo različno. Nekateri so celo agresivni, najlepše pa jih sprejemajo posamezniki, ki sami niso del večinske družbe, marginalizirane skupine, brezdomci. Ti začutijo njihovo drugačnost.

Pravzaprav je bil naslov tega projekta najprej Električna invazija, kar izhaja iz navezave na Kosovelov Manifest mehanikom. Pesnik je v njem anticipiral preporod človeških odnosov iz mehaničnih, ki sta jim imanentna togost in le odločanje za in proti, v kreativno, »električno odločanje«, ki naj bi bilo blizu »novemu« človeku. V kontekstu njihovih projektov gre za spodbujanje ljudi h kreativnosti in soustvarjanju dogodkov.

V društvu, ki formalno obstaja od leta 2006, ob mednarodno odmevnih večjih projektih vsako leto pripravijo tudi več manjših. Pred novim letom so denimo presenetili z otroško interaktivno predstavo Gusarsko gledališče kapitana Dade!. Gusarji v njej sporočajo, da so sicer skozi zgodovino »postali nekakšni izobčenci, ker se upirajo družbi, postavljajo pa razmislek o alternativnem življenjskem slogu in o nepriznavanju uhojenih družbenih konvencij«. Tej poti pa na samosvoj, tudi igriv način sledijo tudi ljudovci v vsakdanjem življenju in umetniškem ustvarjanju.