Maša s Prevcem

Naš šampion za cerkveno rabo

Televizijski prenosi nedeljskih maš enkrat na mesec, ob cerkvenih praznikih pa tudi pogosteje, ponujajo vpogled v teme, ki jih za svoje pridige izbirajo predstavniki slovenske RKC. Vse naše verske skupnosti tega privilegija nimajo, duhovniki iz naše največje verske skupnosti pa nam v okviru prenosov ponujajo nekakšno primerjalno bogoslužje iz cerkva po Sloveniji in zamejstvu, ki ga na nacionalki uvrščajo v televizijski kulturni in umetniški program.

Prejšnjo nedeljo si je župnik Ivan Šelih iz Bočne v Savinjski dolini za iztočnico izbral Petra Prevca. Slednjega je – razen prvič, ko se je zmotil in rekel »naš šampinjon« – vztrajno imenoval »naš šampion«. Pred petimi leti in pol smo o Šelihu sicer že pisali, ko je našo pozornost zbudil prenos maše iz Dobove pri Brežicah, kjer je očitno služboval takrat. V svoji tedanji pridigi je znanstveno odkritje Higgsovih valov na Institutu Jožef Stefan razumel malo šlampasto in znanstvenikom z omenjene ustanove pripisal nič manj kot odkritje Higgsovega bozona, božjega delca. Prejšnjo nedeljo znanosti ni vpletal, pač pa se je v homiliji vse vrtelo okoli zapovedanega posta in šampiona Prevca.

»Še enkrat lepo pozdravljeni, v tem tednu smo spet navijali za ... za koga? Ja za Prevca, ja. Ampak kaj pa tam v eni reklami ta naš šampinjon ... šampion pravi? Kaj pravi v reklami?« Ne, v mislih ni imel oglasa, v katerem Prevc nosi polno naročje sladkarij, ampak tistega za bančni kredit. Njegova pridiga je delovala kot verouk za odrasle, od občinstva je nenehno zahteval, da dopolnjuje njegove stavke ter besede in odgovarja na njegova vprašanja. Očitno tudi cerkev ne more mimo tehnološkega napredka, saj so za pridigo župniku na lesenem stojalu prinesli tablo iz papirja, po njej pa je nato pisal in skiciral z debelimi flomastri različnih barv.

Apatični obrazi odraslih, zehanje otrok in obupani pogledi najstnic so bili nadvse zgovorni, kljub temu da župnik Šelih uporablja prispodobe aktualnih dogodkov prav za večjo privlačnost božje besede. Govoril je, kako je danes post nepopularen, obstaja pa ogromno šol hujšanja, ki jih moramo drago plačevati, a kljub temu ne delujejo, ker so osredotočene le na telo, pozabljajo pa na dušo in duha. Šele ko se človek dojema celostno, postaja kreposten. In je na tablo napisal ’kreposten’. Da se v besedi kreposten skriva post, mu ni potegnilo.

V duhu krepostnosti je okrcal razprtije med sorodniki ob delitvi dediščine, okregal otroke, ki špricajo mašo, ker so raje na praznovanju kakega rojstnega dneva, in pridigo zaključil z metaforiko, ki jo je navdihnil Prevc s svojim nastopom v oglasu za kredit, da z disciplino in rednim treniranjem pride nagrada: »Bratje in sestre, jaz vam želim tako, kot pravi naš šampion, da se v postnem času dobro natreniramo, v veliki noči dobro skočimo in potem dobro vlečemo to, kar nam Gospod da, da bi v našem življenju dejansko obrodilo bogate sadove.« Upamo na dober božji kredit v Planici.