Kiparski ponos

Kiparski simpozij Forma viva je ena naših najstarejših kulturnih prireditev z neprekinjeno tradicijo. Je torej že prava institucija, pa vendar se je zadnja leta zdelo, da postopoma ugaša. Na Obali, eni od zibelk Forme vive, so se kiparji dolga leta srečevali na delovnih srečanjih, se spoprijemali s kamnom, ga preoblikovali v skulpture in z njimi trajno obogatili obalne javne površine. Tako je bilo tudi leta 2011, ob 60. jubileju te bienalne prireditve. Dve leti kasneje, leta 2013, pa je Forma viva prevzela podobo posveta. Kustosi, umetniki, likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji so se tedaj lotili pomembne teme, vprašanja javne plastike v sodobnem mestu in kulturni krajini nasploh; toda ta »papirnati« posvet je hkrati zbujal strah, da bodo kiparska delovna srečanja le še preteklost.

Zato je lani jeseni toliko bolj razveselila novica, da je Obalnim galerijam Piran spet uspelo pripraviti »pravi« kiparski simpozij z delovnimi srečanji, in to navkljub pomanjkanju denarja. Preprosto vedo, da je ta tradicionalna prireditev preveč pomembna za Obalo in vso Slovenijo, da bi jo pustili odmreti. Vendarle gre za ohranjanje tradicije klasičnega kiparjenja, za vztrajno preverjanje tradicionalnih materialov in snovanje na prostem, ko kiparji skupaj s kolegi raziskujejo velike kamnite sklade in iz njih trgajo monumentalne oblike velikih dimenzij.

Lanski razpis je bil namenjen mladim kiparjem, zato je Forma viva dobila pripis stARTup, po zgledu priljubljenih »startupov«, torej kot spodbuda in zagon za mlade kiparje na poklicni poti v prihodnosti. Izmed 11 prijavljenih idejnih rešitev je komisija izbrala tri. To so bile rešitve Renza Duranteja iz mesta Lecce v Italiji in Koprčanov Marka Zelenka, diplomanta ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, in Mihe Pečarja, diplomant Akademije za likovno umetnost v italijanski Carrari.

Mladi umetniki si sicer niso mogli sami izbrati kamnov v enem izmed bližnjih istrskih kamnolomov (zaradi pomanjkanja denarja), ampak so jim ponudili v klesanje stare kamnite bloke, ki so že leta neobdelani ležali na delovišču v Seči. Tam, kjer se je pred skoraj 55 leti vse skupaj sploh začelo, ko sta na pobudo dveh pomembnih slovenskih kiparjev (Jakoba Savinška in Janeza Lenassija) hkrati nastali dve Formi vivi: tista v Kostanjevici na Krki, kjer kiparji še danes ustvarjajo v lesu, in ta v Seči pri Portorožu, kjer so za material izbrali kamen. Kmalu sta se Seči in Kostanjevici pridružili še Formi vivi na Ravnah na Koroškem (1964), kjer so oblikovali v jeklu, in Mariboru (1967), tam so ustvarjali v betonu.

Danes je okoli 150 skulptur, nastalih na primorskem kiparskem simpoziju Forma viva, razporejenih po obalnih mestih. Osrednje prizorišče je še vedno na polotoku Seča, kjer obiskovalci lahko vidijo približno sto monumentalnih kamnitih kipov, tistih najstarejših, ki so nastali prva desetletja Forme vive. Zaradi pomanjkanja prostora v Seči pa so že pred leti s kipi začeli naseljevati tudi druge lokacije na Obali. Na lanski Formi vivi so trije mladi kiparji ustvarjali nove skulpture za Mestni park Sonce v Luciji. Njihova dela tam občudujemo že vse od oktobra lani.

A vprašanje je, kako dolgo jih bomo še. Le malo po tistem, ko smo si oddahnili, da je obalna Forma viva spet oživljena, je park Sonce postal vroč kostanj obalne prostorske politike. Ureditev parka je občino stala 270 tisoč evrov, a nejasna lastniška razmerja so pripeljala do tega, da Marina Portorož sedaj zahteva del tega javnega parka nazaj, in to v prvotnem stanju. Kaj ta zahteva pomeni za 34 mandljevcev, za urbano opremo in tudi skulpture – ne le tri nove z lanske Forme vive, pač pa tudi tiste, postavljene že prej? Prebivalci bi seveda želeli obdržati urejen javni park, Marina Portorož pa bi ga rada tržila in menda že ima dva kupca iz tujine. Le upamo lahko, da bo vsaj del parka ostal urejen in javen, skulpture Forme vive pa bodo ostale na svojem mestu.

Ta zaplet je jasno pokazal, da se čisto premalo zavedamo, kako zelo pomembne so umetnine, ki krasijo mestne parke in druge javne prostore. Pa tudi, kako zelo pomemben projekt je Forma viva. V preteklosti so se ga udeleževala nekatera velika imena z mednarodne umetniške scene, kiparji z vsega sveta in ne le s širšega vplivnega območja Italije, Avstrije in nekdanje Jugoslavije. Forma viva je tako zbirka skulptur zelo različnih likovnih izrazov, ustvarjenih povečini s klasičnimi kiparskimi sredstvi.

Zato bi jo morala skupaj z umetninami pravzaprav zaščititi država. Ta bi se morala zavedati, da so vse štiri različice Forme vive na mednarodnem »umetnostnem trgu« še vedno uveljavljene blagovne znamke. Tako ne bi smele biti odvisne le od občinskih proračunov, ampak bi morala vanje veliko več denarja vložiti tudi država. Prav tako ne morejo biti odvisne le od tega, kako se bodo razpletle posamične občinske razprtije, ampak bi morala javni prostor zanje nekako zagotoviti država.

Okrogla miza:
Slovenske Forme vive za novo prihodnost
Kje: Jakopičeva galerija, Ljubljana
Kdaj: 5. aprila 2016 ob 18h