Mistik

Evropa se je po drugi svetovni vojni počasi celila in umetnost je bila eden izmed obližev na še odprte rane. Takrat je drugi val modernizma naplavil dve sorodni, a v svojem bistvu zelo različni slikarski smeri, informel (1951/52) in tachisme (1954). Obe smeri, porojeni v Parizu, takrat še umet-

niškem in intelektualnem talilnem loncu, sta dobili tudi mednarodni zamah. Za teoretsko opredelitev in popularizacijo prve je bil zaslužen francoski likovni kritik in teoretik Michel Tapié, za razmah druge pa drugi Francoz, kritik Charles Estienne.

Del te zgodbe je bil tudi tedaj mladi slikar Antoni Tàpies. Potem ko je leta 1950 iz domače Katalonije pripotoval v Pariz, ga je takoj opazil oče informela Tapié. Pa ne zato, ker nosita na videz podoben priimek, temveč zato, ker je Tàpies Parizu predstavil drugačen, katalonski informel, s tiho, zadržano lepoto, s španskim dostojanstvom, s pridihom mistike ter hkrati čutno vznemirljiv in meditativno poduhovljen.

Tàpies pa ni bil edini predstavnik te zanimive slikarske smeri. Svet svetovne umet-

nosti se je prvič seznanil z mladimi Španci leta 1956, ko je španski paviljon na Beneškem bienalu, največji svetovni razstavi sodobne umetnosti, predstavljal mlado gardo; poleg Tàpiesa so razstavljali še Luis Feito, Manolo Millares, Antonio Saura in Modest Cuixart. Vendar je bil Tàpies najmočnejši v svoji izraznosti in postal je eden najslavnejših katalonskih/španskih umetnikov druge polovice 20. stoletja.

Rodil se je v Barceloni leta 1923; njegova mladost je bila prežeta s katalonskim domoljubjem, saj so bili Tàpiesovi zavedna katalonska družina, močno intelektualno in politično angažirana. Mati je izhajala iz družine z dolgoletno tradicijo knjigotrštva in založništva, oče je bil odvetnik, politično angažiran, tudi babica je sodelovala v civilnih gibanjih in bila politično dejavna. Najprej je študiral pravo, a se je po letu 1943 posvetil zgolj in edino umetnosti, s katero pa je izražal tudi politična stališča, med drugim odpor do Francove diktature. Vzgoja in družinsko izročilo sta seveda vplivala na oblikovanje njegovega svetovnega nazora. Ko je bil še mladenič, ga je zanimala tudi filozofija, izrazito Jean-Paul Sartre na eni strani in na drugi filozofske misli Daljnega vzhoda (budizem), pa tudi srednjeveški mistiki in alkimija.

Pri informelnem slikarstvu naj bi platno imelo funkcijo opne, ki sprejema slikarjeve impulze, medtem ko ta nanaša barvo, pomešano s peskom in zemljo. Slike imajo zato posebno reliefno površino. Tàpies je nanje najprej nanašal barvo, pomešano z marmornim prahom in peskom, nato je grebel po osnovnem barvnem nanosu, ga luknjal, vanj delal ureznine, nanašal je suhi barvni pigment na mokro podlago in obratno, dodajal karton, papir, vrvi ... vrisoval je tudi skrivnostno pisavo pa kolažiral ... in tako ustvaril »zidove meditacije«, kot je eden izmed kritikov označil njegove slike. Segal je po temnih, zamolklih, zemeljskih, skalnatih barvah. Rjavo, črno, sivo in oker je razumel kot barve kontemplacije. Zanimivo je, da je menil, da je glasba močnejša od likovne umetnosti. Tako je vrsto del ustvaril ob poslušanju glasbe velikih skladateljev Schumanna, Schuberta, Beethovna, Brahmsa, Wolfa, Wagnerja in Mozarta.

Tàpies je začel zgodaj, okoli leta 1947, vzporedno s slikarstvom eksperimentirati tudi v grafiki. Kombiniral je grafične tehnike, se spoprijel z eno najzahtevnejših – litografijo – pa z barvno jedkanico, akvatinto in reliefnim tiskom. Veliko je uporabljal tudi karborund, posebno tehniko globokega tiska. In prav ta njegova dela si zdaj lahko ogledamo v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani.

Da se je v Sloveniji razvilo občinstvo, ki razume grafiko, je seveda zaslužen ljubljanski grafični bienale, mednarodno cenjena prireditev, ki je lani praznovala 60-letnico. V okviru te visoke obletnice lahko razumemo tudi razstavo Tàpiesovih zgodnjih grafik, ki je nastala v sodelovanju s Fundacijo Antoni Tàpies Barcelona. Na ljubljanskem grafičnem bienalu je namreč sodeloval kar sedemkrat, prvič leta 1967, ko je prejel tudi veliko nagrado bienala.

Za tukajšnje občinstvo je razstava zanimiva zaradi Tàpiesovega vpliva na slovenske slikarje in grafike – Bogdana Borčića, Janeza Bernika, Rudolfa Kotnika … Umetnostnozgodovinska stroka pa je informelske prvine našla že v slikarstvu Gabriela Stupice in Marija Preglja, dveh profesorjev na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, kjer sta študirala Borčić in Bernik. A ta dva sta bila tista, ki sta Tàpiesov princip gradnje grafike in slike uspešno prevedla v posebni slovenski informel šestdesetih in sedemdesetih let.

Da bi se razkrile vse te medsebojne povezave, razstavo spremlja serija predavanj, ki se poglabljajo vanje. Spremljajoče grafične delavnice pa obiskovalce seznanjajo s posebnostmi grafičnih tehnik Antonija Tàpiesa, ki je preminil leta 2012, star 88 let.

Razstava:
Antoni Tàpies: Grafika 1959–1987
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 5. junija 2016