Minsko polje

Ustavno sodišče je znova zavrnilo ustavno pritožbo izbrisanega in njegov predlog, naj vsebinsko presodi ustavnost zakonodaje, ki »rešuje« vprašanje izbrisanih. Za te (in podobno tudi za druge ranljive skupine, prosilce za azil in druge) je pot na ustavno sodišče zaprta. Lahko vlagajo ustavne pritožbe in pobude za presojo ustavnosti zakonov, a ustavno sodišče o njih praviloma ne odloča, pač pa jih zavrže, zavrne ali preprosto ne sprejme v obravnavo.

Februarja 1992 je takrat nova slovenska država izbrisala 25.671 ljudi, iz zakonitih prebivalcev Slovenije jih je preprosto spremenila v nezakonite. Nezakonito odvzeti status stalnih prebivalcev jim je začela vračati kakih deset let kasneje, to pa je bila posledica odločb ustavnega sodišča. Zadnji zakon, ki je to »omogočal«, je bil sprejet 18 let po izbrisu, država pa je ugodila zgolj vsaki deseti vlogi in vrnila le nekaj več kot 200 statusov. Skupaj kar polovici izbrisanih ni bil vrnjen niti status niti ne bodo upravičeni do odškodnine, ki jo je zapovedalo evropsko sodišče za človekove pravice. Država namreč izbrisanim za vrnitev statusa in izplačilo odškodnine postavlja tako visoke in zahtevne pogoje, da jih ti ne morejo izpolniti. Odnos do izbrisanih je na vseh ravneh odločanja o njihovi usodi ostal enak, kot je bil v času izbrisa. Formalno imajo pravico do poprave krivice, v resnici pa ne.

Jim lahko pomaga ustavno sodišče, kot je to storilo nekdaj? Ne. Ustavni sodniki ustavne pritožbe izbrisanih zavračajo z besedami, da še niso izkoristili vseh pravnih sredstev. Presojo ustavnosti zakonov, ki se tičejo tega vprašanja, pa zavračajo brez obrazložitve, zgolj z dopisom, da jim to omogoča »55. b člen zakona o ustavnem sodišču«. Ta pravi, da ustavnim sodnikom ni treba odločati o zakonu, »če kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin ni imela hujših posledic za pritožnika«, ali če ne gre za dovolj »pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve«.

Nekdanji ustavni sodnik in pravni zastopnik izbrisanih in ljudi iz drugih ranljivih skupin Matevž Krivic pojasnjuje, da vsebinsko neobrazloženi sklepi o nesprejetju ustavnih pritožb, češ da se ne nanašajo na še nerešena »pomembna ustavna vprašanja«, niso nič drugega kot »ravnanje, ki si ga ustavno sodišče ne bi smelo dovoliti in ki pomeni kršitev ustavne pravice do obrazložene odločbe«.

Ali mnenje ustavnega sodišča, da ne gre za dovolj pomembna pravna vprašanja in da kršitev človekovih pravic ni bila dovolj resna, pomeni odločitev sodnikov, da o zakonih, ki urejajo vprašanje izbrisa, ne bodo več odločali? Krivic meni, da ne: »Ta igra je bolj sofisticirana: o zakonu bodo presojali, vendar šele, ko se bomo do tega živi prebili skozi vsa proceduralna ’minska polja’, kjer so proceduralne mine posejane tako na gosto, da ena gotovo eksplodira, preden prodreš skozi. Če imaš dober ’detektor min’ oziroma znanje o proceduri, kot ga, upam, sam imam, in ne stopiš na mino, jo pa aktivirajo od daleč, ’iz zasede’. Podobno kot v ’vojnih igrah’, kjer se ne strelja s pravimi naboji – igro le gledajo sodniki, ki potem določijo, ali te je krogla zadela in si mrtev ali nisi.«