Jure Kastelic, vizualni umetnik

Na njegovi razstavi Lepi loopi (Lepe zanke), ki je na ogled v ljubljanski galeriji Photon in v kostanjeviškem Lamutovem likovnem salonu, najprej vzbudi pozornost sedem dvometrskih portretov mladenke ob nekem tolmunu. Na prvi pogled gre za klasično fotografijo dekleta, ki s pogledom v kamero že samo po sebi gledalca vabi k interakciji. Ta interakcija pa se nadgradi, če fotografije pogledamo s posebno aplikacijo na pametnem telefonu ali spletu. Vidimo, da so fotografije porisane z različnimi barvami. Te risbe, čačke, je umetnik pridobil na svoji spletni strani, na njej pa je tudi obiskovalce povabil, da s kurzorjem porišejo fotografije, kjer posebna koda beleži vsak obiskovalčev gib z miško, črte pa se skrivoma shranjujejo na njegov strežnik. Tako so nastale različne risbe, od abstraktnih, umetniških do vulgarnih.

Proces nastajanja njegovih umetnin, kjer je v ospredju interakcija med vsebino, ki jo ponudi umetnik na spletu, in uporabnikom, je v samem osrčju umetnikovega raziskovanja narave podob na medmrežju. Zanimajo ga loopi, zanke in slojevanje različnih vsebin, kar je po njegovem modus vivendi digitalnega sveta. Porisane podobe dekleta učinkujejo kot nekakšni internetni grafiti, ki zgovorno pričajo o obnašanju navidez anonimnih uporabnikov interneta. »Uporabniki interneta bodo uničili, oskrunili lepo fotografijo prav zato, ker si domišljajo, da so anonimni.«

Umetnik je na razstavi predstavil tudi bombažne tkanine, nanje je natisnil fotografijo šestdeset slojev re-fotografij belega ekrana, ki so se zaradi napak ekrana temno obarvale, koščke tkanine z »napakami« ekrana pa je oblekel še v epoksi smolo. Na razstavi v Ljubljani je mogoče videti tudi njegovo interpretacijo slike z največjo resolucijo na svetu, ki prikazuje vršace Himalaje. Podrobno je »raziskal« to sliko, da bi v podobah kamenin »našel« podobe človeških obrazov, ki jih je nato obdal z epoksi smolo. S tem se je odzval na absurdnost tehnologije, ki danes že na pametnih telefonih omogoča »prepoznavanje obrazov« na fotografijah.

Triindvajsetletnik živi in diha z internetom in digitalnimi podobami. Do interneta in sodobnih tehnologij sicer ni a priori kritičen, skrbi pa ga zloraba sodobne tehnologije. »Naša generacija je doživela nesluten razvoj tehnologije. In če umetniki ne govorimo o aktualnih pojavih in problemih tehnološkega razvoja, njegovih zankah in nevarnostih za človeka, bomo izgubili svoj jaz,« pravi.

Rojen je v Novem mestu. Ključen za izbiro njegove umetniške poti je bil novomeški festival dokumentarne fotografije Fotopub. A bolj kot reportažna ali dokumentarna fotografija, ki je bila nekdaj v ospredju Fotopuba, ga je že od malega zanimala fotografija v prepletu z različnimi tehnologijami in koncepti. Prvi projekt je pripravil leta 2009, ko se je skupaj s starši odpravil na dvotedenski potep po Združenih državah Amerike. Ker je potovanje dojemal kot zamujeni medeni teden svojih staršev, je projekt naslovil s Honeymoon. Prizore s tega popotovanja je posnel s trotl fotoaparatom na film, kakršnega bi uporabil njegov oče, če bi z ženo odšla na medeni teden takoj po poroki, nato pa je iz posnetih fotografij izrezal sebe in brata. Šlo je seveda za konceptualni projekt, s katerim je želel prikazati, da »je dokumentarnost fotografije vedno zlagana in da gre vedno za fikcijo«. Serija fotografij je izšla v knjigi, zgodbo zanjo pa je napisal pisatelj in režiser Nejc Gazvoda.

Zaradi uspeha projekta Honeymoon se je leta 2009 odločil, da se bo profesionalno posvetil fotografiji in umetnosti. Ker ga je zanimala najsodobnejša fotografija oziroma umetnost, je izbral študij na Univerzi v Brightonu, na enem izmed najboljših oddelkov za fotografijo na svetu. Študij mu je omogočal ogromno prostega časa, preživel pa ga je v glavnem z raziskovanjem interneta. Pritegnile so ga zlasti iluzije, manipulacije in optične prevare v digitalnem svetu. Sčasoma je zbral vizualni material, ki ga je nato predstavil v diplomskem projektu z naslovom »To, kar gledam, ni nikoli tisto, kar bi želel videti« in ga predstavil v mariborski Fotogaleriji Stolp. In če je s to razstavo, sklicujoč se na sodobno umetnost, psihoanalizo in filozofijo, še skušal odgovoriti profesorjem (in sebi), zakaj počne, kar počne, pa v aktualni razstavi v Ljubljani in v Kostanjevici opušča to vprašanje. »Delam stvari, ki me zanimajo. Največje zadoščenje mi dajejo komentarji obiskovalcev z vprašanjem, kako se jaz nisem tega spomnil,« pravi avtor, ki je na razstavi to komentiranje podkrepil z videom morja v ozadju, ki valovi v sozvočju z njegovim posnetim dihanjem. V ospredju pa so ljudje, ki zehajo. »Gre za ‘joke’, šalo. Umetnost se namreč zlasti na Slovenskem preresno jemlje. Umetnost je lahko tudi vic. Ni treba, da je vse črno-belo, lahko je tudi nekje vmes,« pojasnjuje umetnik, ki dela tudi v svojem londonskem studiu, nekaj let pa je že kreativni direktor Fotopuba.