Prevcmanija

Ko bo Peter Prevc končal športno kariero, bi z lahkoto postal predsednik Slovenije. Ne le, da ga narod obožuje, že zdaj, pri triindvajsetih letih, premore več razuma, modrosti, umirjenosti in skromnosti kot trenutni predsednik pri svojih dvainpetdesetih. V ponedeljkovem Tedniku je Franci Petek lepo ubesedil to, kar verjetno čuti večina. Da je Prevc »človek z vsemi lastnostmi, ki bi jih radi imeli: poštenost, delavnost, empatičnost«.

Nihče od trenutnih politikov nikoli ne bo tako priljubljen, radi pa se šlepajo na njegovo karizmo. Premier Miro Cerar, ki se je v sredo s skakalci z vlakom odpeljal proti Planici, ker je med vožnjo potekala tiskovna konferenca, je povedal, da je zaradi Prevčevih uspehov »vzdušje v državi boljše in potem je tudi lažje vladati«.

Zanimivo, da so vsi skušali narodovo zadetost s športnimi dosežki na domačih tleh oziroma v domačem zraku prikazati kot neverjetno složnost, enotnost in povezanost, celo državotvornost. Predsednik Borut Pahor je na sprejemu športnikov izjavil, kako je v Planici začutil tisto povezanost ljudi, ki je v naši skoraj četrtstoletni zgodovini ni še nikoli. Navdihnjen z morjem slovenskih zastav in svojim pogledom z vrha je športni komentator Andrej Stare Planico imenoval mravljišče slovenstva, oglaševalski kreativni direktor Janez Rakušček pa je v nacionalkinem Dnevniku predlagal, da bi jo razglasili za glavno mesto Slovenije.

Prireditev v Planici je letos res presegla vsa pričakovanja in zrušila vse rekorde, razen tistega najbolj pričakovanega, svetovnega. Spet se je moral oglasiti glas razuma, utelešen v Petru Prevcu: »Vsi hočete rekorde in ne vem kaj, nikoli zadovoljni, vedno hočete še več. Ko se bo pa nekdo poškodoval, boste pa rekli, zakaj žirija to dovoli. Lepo se umirite, uživajte v tem, kaj se dogaja, in bo za vse veliko boljše.«

A tudi Prevc je samo človek. Po enem od neumornih planiških zasliševanj je v nacionalkin mikrofon obupano dahnil: »Ne morem več!« in odkorakal stran. Za oddajo 24ur Fokus na POP TV se je za konec podpisal na steklo kamere in to pospremil z »Do naslednjič! Upam, da se dolgo ne vidimo.« Novinarji, ki jim je Prevc večkrat nastavil ogledalo, se mu zdaj pogosteje opravičujejo, ker mu grejo na živce zaradi vedno enakih, nadležnih vprašanj. Namesto da bi se bolj potrudili in mu zastavili bolj izvirna.

V tem duhu je bil tudi Prevčev odziv na vznesene obljube novinarke oddaje Svet na Kanalu A, ko mu je med zaključnim sprejemom zimskih športnikov na Kongresnem trgu v Ljubljani zagotavljala nekaj mesecev miru. »Nekaj mesecev? En mesec mi boste dali mir, ko boste vedeli, da sem se vrnil, boste vsi skočili name.« Nedvomno, pa ne le mediji. Slovenija je dobila eno največjih zvezd in vsak bi se rad posul z njenim prahom ter tako tudi sam postal boljši človek.