Clark: The Last Panthers

+ + + +

Okoli glasbe za TV-serijo Zadnji Pink panterji (The last Panthers), ki si je za premiso izposodila razvpito balkansko kriminalno združbo Pink panteri (Rožnati panterji), se je precej prahu dvignilo že lanskega oktobra. Takrat predvsem zato, ker je naslovni komad prispeval David Bowie in z njim dal slutiti, da spet počne nekaj bolj ekstravagantnega. Pozneje se je izkazalo, da je šlo za različico naslovnega singla z njegovega albuma Blackstar, zato ni presenetljivo, da je izvirna glasba za serijo, ki jo je prispeval britanski elektronski producent (Chris) Clark, takrat ostala v Bowiejevi senci. Smo pa Clarkovi feni po koščkih glasbe, ki jih je objavil na spletu, lahko presodili, da se je ustvarjanja glasbe za serijo lotil zelo resno.

Ob posnetkih je takrat pripisal, da je bila to zanj ena najlepših in hkrati tudi ena najbolj stresnih izkušenj. Sicer je takrat za sabo že imel nekaj sodelovanj, iz katerih je nastala glasba, ki je sodila bolj v galerijski kontekst kot na plesišče. Toda da ga spet zanima predvsem slednje, je bilo jasno že ob takrat zadnjem albumu Clark, za katerega so zapisali, da se bolje kot v sterilnem okolju Guggenheimovega muzeja počuti v umazanem techno podzemlju berlinskega plesnega svetišča Berghain. Ja, s tem križanjem akademskosti in plesnega pedigreja je Clark v novem tisočletju postal prvi glasnik novih elektronskih smernic kultne založbe Warp. In ker je bila njena podružnica Warp Films koproducent serije, je bila odločitev, da soundtrack zaupa prav Clarku, tako rekoč logična. Da se glasba Warpovih varovancev izvrstno znajde v filmskem kontekstu, se je sicer izkazalo že v preteklosti. Najsi je šlo za večje hollywoodske produkcije, ki so uporabile posamezne skladbe, izvirno filmsko glasbo dvojca Plaid za animirane filme ali pa enega najboljših soundtrackov zadnjih let, ki ga je za film Kriki groze v zvočnem studiu (Berberian Sound Studio) napisal dvojec Broadcast.

Z albumom The Last Panthers Clark zdaj dokazuje, da se zelo dobro znajde tudi s filmsko glasbo. Da sta mu blizu dramatičnost in pripovedovanje zgodb skozi instrumentalno glasbo, je bilo jasno že vse od njegovih producentskih začetkov. Zato se je postavljalo predvsem vprašanje, kako in koliko bo moral zaradi prilagajanja filmu krotiti glasbeno radovednost. No, izkazalo se je, da mu ego ne povzroča težav. Svoje studijske ekscentričnosti je preprosto zaklenil v predal in posnel sodoben, elektronski, klasično filmski soundtrack, ki ve, da je tam zaradi filma in ne obratno. Kar pa ne pomeni, da je glasba v obliki še enega samostojnega Clarkovega albuma zdaj za karkoli prikrajšana. Čeprav gre za prvi album, na katerem se je povsem izognil vrtoglavemu manevriranju z beati, ga mirno lahko postavimo med sorodne elektronske mojstrovine, s kakršnimi denimo že petnajst let navdušuje Tim Hecker. Ja, album je še ena potrditev, da se je Clark resnično razvil v zrelega glasbenega ustvarjalca.