Generacija smrti

V petek je belgijska policija v Bruslju ob velikem pompu prijela Salaha Abdeslama, organizatorja terorističnega napada na Pariz, ki se je zgodil lani novembra. Vsi so si oddahnili: končno ga imajo, zadnjega preživelega! Še bolj pa so si oddahnili, ko so belgijske oblasti sporočile, da Abdeslam sodeluje, da ne izkorišča svoje pravice do molka, da je torej voljan govoriti. Nekaj je že povedal, so rekli. Recimo: da se je hotel tisto noč pred nogometnim stadionom samorazstreliti. Pa se ni. Njegov eksploziv so potem res našli v nekem smetnjaku – nedaleč od njegovega telefona. Menda je celo povedal, da je napad zdaj načrtoval tudi v Bruslju. Toda veselje belgijskih oblasti, ki so ga prijele, Francije, ki naj bi ji ga izročili, in javnosti, ki je zdaj lahko spet odklenila vrata, je bilo kratke sape. Abdeslam ni povedal vsega: v torek so peklenski stroji raztrgali Bruselj in pokončali 34 oseb, šestkrat toliko pa jih ranili.

Fantje v Bruslju – njegovi somišljeniki, člani novega omrežja, ki ga je stkal v Molenbeeku – so se lahko nanj zanesli. Če hočeš razstreliti Pariz in Bruselj, potem potrebuješ ljudi, na katere se lahko zaneseš. Rekli boste: te fante skupaj drži fanatizem! Ne, v resnici je huje: skupaj jih drži zaupanje. Ali bolje rečeno: v digitalni dobi, v času egoizma, individualizma in gladiatorske tekmovalnosti, jih skupaj drži tako staromodna in tako analogna stvar, kot je solidarnost. Raje umrejo, raje se samorazstrelijo, raje se nihilistično samozanikajo do neprepoznavnosti, kot pa da bi kaj izdali.

Potem so nam televizije pokazale fotografijo treh fantov, ki naj bi razstrelili Bruselj – drug zraven drugega stojijo, pred sabo pa rinejo vozičke. Dva, tista v črnem, sta se samorazstrelila, so rekli, tretji – tisti s klobukom – pa naj bi bil še vedno na begu. Na letališče naj bi se pripeljali s taksijem, v njihovem stanovanju pa so našli še en peklenski stroj. Zakaj ga niso vzeli s sabo? Ker v taksiju ni bilo več prostora. Toda pomislite: če bi ga vzeli s sabo, bi lahko povzročili še hujšo katastrofo, še hujši shock & awe. Pobili bi lahko še več ljudi. Naredili bi lahko še večji vtis. A kot rečeno: v taksiju je bilo premalo prostora. Lahko pa bi vzeli dva taksija. Imeli so torej dve možnosti: da gredo z dvema taksijema in povzročijo še hujši pokol – ali pa da gredo le z enim taksijem in povzročijo manjši pokol. Izbrali so drugo možnost. Zakaj? Ker so hoteli biti skupaj. Ker so bili usodno povezani. Kaj jih je tako usodno povezovalo? Rekli boste: islam! Ne: leta. Povezovala so jih leta. Bili so ista generacija. Ti, ki so razstrelili Bruselj, in oni, ki so razstrelili Pariz, prvič (Charlie Hebdo) in drugič (Stade de France, Bataclan ipd.).

Pri tem evropskem džihadu ne gre za religijo ali pa politiko, temveč za generacijski revolt, je lani novembra – kmalu po napadu na Pariz in davno pred napadom na Bruselj – v časopisu Le Monde opozoril Olivier Roy, francoski politolog in avtor knjige Globalizirani islam. Jasno, Roy je s tem mislil na to, kar se je zgodilo v Parizu (Charlie Hebdo, Bataclan), toda to povsem očitno velja tudi za to, kar se je zgodilo v Bruslju. Fantje, ki so izpeljali napade v Parizu in Bruslju, niso prišli iz Sirije, Afganistana, Iraka ali Jemna, temveč so bili že tam, v Parizu in Bruslju. Niso bili prišleki, migranti, begunci, temveč domačini. To, kar se je zgodilo, ne potrjuje histeričnih »svaril«, s katerimi – tudi pri nas, se razume – maha skrajna desnica: da v Evropo z begunci prihajajo teroristi, da je treba evropske meje zapreti in da je treba muslimanom vstop tako rekoč prepovedati.

Ti džihadisti niso le mladi, temveč sodijo tudi v isto generacijo, tako imenovano drugo generacijo. To so otroci prve generacije priseljencev – rodili so se v Franciji in Belgiji. Če se v Franciji in Belgiji že ravno niso rodili, pa so tam vsaj od malega rasli. Kar pomeni, da med njimi ni niti džihadistov prve generacije niti džihadistov tretje generacije. In ker med njimi ni džihadistov prve in tretje generacije, pomeni, da gre za generacijski revolt – za generacijski džihad. Gre za generacijo, ki je prekinila z generacijo svojih staršev, z vsem, kar prva generacija – generacija staršev – predstavlja, tako versko kot kulturno. Ne priznavajo islama in kulture svojih staršev: v mošeje niso hodili, verskih obredov se niso udeleževali, kulturno integrirano religijo – islam svojih staršev – so ignorirali, celo prezirali. Obenem pa se ne upirajo pozahodnjačenju, saj so pozahodnjačeni: pijejo alkohol, kadijo travo, flirtajo s puncami, zahajajo v nočni lajf.

Njihovi starši jih skušajo odvrniti od džihadizma, na vsak način jih hočejo spametovati, prijavljajo jih policiji, kar pa je v njihovih očeh le še dodatni dokaz, da jih starši ne razumejo.

Za to generacijo, ki jo definira globok občutek izključenosti, odtujenosti, frustriranosti, izoliranosti, prikrajšanosti, deziluzije, sprtosti z družbo in njenim konceptom kulture ipd., pride v poštev le fundamentalistični, puristični, salafistični islam, le »islam preloma, islam generacijskega, kulturnega in političnega preloma«, ali bolje rečeno, poteši jih lahko le radikalna stvar, ki ustreza njihovim fantazijam o lastni radikalnosti in ki jim omogoča, da si sami – potemtakem brez kulturnih kompromisov, ki so jih delali njihovi starši – ustvarijo in izklešejo svojo identiteto. Brezkompromisno identiteto urbanih gverilcev, maščevalcev, množičnih morilcev, mučenikov, ki ekstatično uživajo v svoji novi moči, fascinirani nad tem, da so po novem gospodarji življenja in smrti – tuje smrti in svoje.

Zakaj so pograbili salafizem, ideologijo Islamske države? Iz preprostega razloga: »Ker je trenutno edina stvar na trgu radikalnega revolta.« Ker druge ni. Ker ni na voljo ničesar radikalnejšega. Ker ni na voljo nobene druge revolucije, nobene druge »stvari«, nobenega drugega trademarka, na katerega bi lahko prilepili svoj osebni revolt. Ker so potemtakem alternativa le konformizem, prilagajanje, podrejanje in poniževanje, ki so jim podlegli njihovi starši ter se brez boja vdali, se utopili v tihi večini in obtičali v getu, bodisi v pariških banlieues ali pa bruseljskem Molenbeeku.

»Ne gre torej za radikalizacijo islama,« pravi Roy, »temveč za islamizacijo radikalizma.« Vsi ti pariški in bruseljski fantje so bili že radikalizirani – potrebovali so le še »stvar«, ki bi jih uokvirila in jim dala naracijo. Evropskih džihadistov, pri katerih je spodletela prav integracija v islam (ne pa integracija v družbo, kot običajno pravijo), ne zanimajo šeriatsko pravo, teologija, utopije, kalifat in palestinsko trpljenje, temveč fantazije o superjunaštvu, nasilju, boju, terorju in smrti. Generacijske vezi, ki so se stkale med njimi, so močnejše od smrti, zato se je med njih tako težko – če ne že kar nemogoče – infiltrirati. To, da lahko ubijejo, kogar hočejo, pa jih fascinira tako kot to, da so sami voljni umreti. Mirno in hladno. »Nihilizem in ponos sta tu globoko povezana.«

In tipično: njihovi starši jih skušajo odvrniti od džihadizma, na vsak način jih hočejo spametovati, prijavljajo jih policiji, kar pa je v njihovih očeh le še dodatni dokaz, da jih starši ne razumejo, da so z drugega planeta in da jim ni jasno, kaj se dogaja (generacijski revolt!), pravi Roy. Evropski – francoski, belgijski – džihad je torej ojdipski, le da si džihadski Ojdip ni oblekel tunike, temveč eksploziv. Ni voljan le oslepeti, temveč tudi umreti.

In Islamska država – oh, in Al Kaida in Al Nusra in kar jih je še – zgolj izkorišča, napihuje in podžiga prav ta radikalni generacijski prepad v muslimanski skupnosti. Tu je trik – tudi trik njihovega »uspeha«. Vprašanje je le, kaj ta džihadistična mladina predstavlja: »Je predhodnica vojne, ki prihaja, ali pa le bobnenje zgodovine?«