Metastaze konservativnosti

Robert Welch, najfanatičnejši ameriški antikomunist, je veljal za neke vrste genija. Srednjo šolo je končal pri desetih, diplomiral pa je pri šestnajstih. Harvard, kamor se je vpisal po I. svetovni vojni, je protestno zapustil, ker se mu je zdel preveč ateističen, kolektivističen in komunističen. Da bi lahko prišel do izraza njegov individualizem, se je prelevil v podjetnika, velikega izdelovalca bonbonov (Junior Mints, Milk Duds ipd.), ki so postali velik hit. Biznis ga je začel v petdesetih letih, v času hladne vojne, dolgočasiti, zato se je oprijel politike – toda diskretno in konspirativno. Leta 1958 je spisal knjigo, ki pa je ni nameraval objaviti – rokopis, ki so ga nekateri imenovali »Politik«, drugi pa »Črna knjiga«, je strogo zaupno poslal le najbližjim prijateljem in somišljenikom. Samo za vaše oči! Vojaška tajnost! Po uporabi vrnite!

Črna knjiga je bila konspirološka knjiga: Welch je trdil (ter na dolgo in široko »dokazoval«), da je ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower – sicer republikanec – v resnici komunist, agent mednarodne komunistične zarote, da je na vse visoke vladne položaje imenoval komuniste, da ameriško vlado prevzemajo komunisti, da je vrhovno sodišče pod komunističnim nadzorom, da je komunist celo Allen W. Dulles, direktor Cie, da so komunisti številni ameriški ambasadorji, senatorji, guverner New Yorka, znanstvenik Albert Einstein, sloviti pisec kriminalk Rex Stout in tako dalje. Povsod je videl komuniste. Ali natančneje: 20 do 40 odstotkov Amerike nadzorujejo komunisti, je zapisal. Štiri leta kasneje je odstotek še zvišal, na 50 do 70 odstotkov. In potem na 60 do 80 odstotkov.

Med somišljeniki je izbral najfanatičnejših enajst in jih leta 1958 povabil v Indianapolis, kjer so ustanovili John Birch Society, združenje, ki naj bi Ameriko ubranilo pred komunistično prevlado. Da bi bili konkurenčnejši, je Welch sklenil, da bodo uporabljali metode, kakršne uporabljajo komunisti. In res: združenje je delovalo skrivnostno in konspirativno, imelo je »partijske« celice, organizirano je bilo monolitno, centralizirano (jasno, »partijski« sekretar je bil Welch), vsi podatki o organizaciji, članstvu, lokacijah in financah so bili tajni, pri rekrutiranju članstva so bili zelo selektivni, ustanavljali so »frontne« organizacije, prirejali seminarje, tiskali knjige, odpirali knjigarne, izdajali »partijsko« glasilo American Opinion, od članov pa terjali zvestobo, vdanost in fanatizem. Amerika je bila tik pred popolnim komunističnim prevzemom, načrt za »sovjetizacijo« Amerike pa je izdelal že Lenin, je trdil Welch. Do leta 1961 je imelo združenje že 60 tisoč članov, izbrancev, med katerimi so bili tudi številni magnati, politiki, akademiki in holivudski zvezdniki.

V John Birch Society so se torej zbrali največji ameriški patrioti, slavilci in oboževalci ameriškega sna, ki so prezirali komunizem, toda v svojem preziru komunizma so tako uživali, da so se povsem identificirali z njegovimi metodami in tehnikami. Ali bolje rečeno: komunizem so tako prezirali, da so zlezli v njegovo kožo. Komunizem jih ni le plašil, temveč tudi fasciniral. Nihče jih ni jemal resno. Še celo desnica jih je imela le za lunatične bedake, od katerih se je najbolje jasno in razločno distancirati.

Sodobni konservativizem je dobesedno klical Trumpa. Ali bolje rečeno: Trump je le mutantski povzetek vseh sodobnih ameriških konservativnih gibanj.

Ted Cruz, republikanski predsedniški kandidat, je te dni obelodanil, da je njegov glavni svetovalec za nacionalno varnost Frank Gaffney, lunatični konspirolog, Robert Welch islamofobije, ki trdi, da je Barack Obama v resnici musliman, da je del mednarodne islamistične zarote, da je v administraciji vse polno privržencev Muslimanske bratovščine, da so številni ugledni Američani dejansko džihadisti. Točno, Gaffney je le komuniste zamenjal z islamisti. In zdaj pomislite: Ted Cruz nastopa kot alternativa Donaldu Trumpu! Cruz nastopa kot ta, ki bo republikansko stranko in Ameriko rešil pred Trumpom!

Trumpovo ljudstvo

Če je Cruz alternativa Trumpu, potem je Trump brez alternative. In tudi Trump izgleda le kot lunatik, od katerega bi se morala Amerika distancirati. Zato ne preseneča, da ga skušata zdaj ustaviti obe strani, desnica in levica. Kar je nenavadno. Desnica ga napada v medijih, s peticijami in zarotniškimi scenariji, s katerimi naj bi spodnesla njegovo kandidaturo (če ne bo šlo drugače, bo vodstvo republikanske stranke na predvolilni konvenciji v Clevelandu spremenilo pravila ali pa bo lansiralo svojega predsedniškega kandidata, ki bo nastopal kot kandidat tretje stranke), levica pa ga ruši na ulici – protestniki skušajo povsod preprečiti njegove predvolilne shode. V Chicagu jim je to celo uspelo. Trumpovi privrženci pravijo, da mu je bila s tem kršena svoboda govora. Trumpu? Nehajte: ameriški mediji zadnje leto izgledajo tako, kot da je Trump njihov lastnik. Če bi mu zaračunali ves medijski čas, ki ga je dobil v zadnjem letu, bi ga stalo dve milijardi dolarjev, so izračunali. Kar pomeni, da so mu mediji podarili za dve milijardi brezplačnega medijskega časa. Trump tvitne – in njegov tvit je takoj udarna tema vseh medijev. Trump kar sam telefonira v oddajo – in že ima veliki intervju. Mediji pustijo, da zabava. Z resnimi vprašanji – o njegovih bankrotih, o njegovih zvezah z mafijo, o njegovih davčnih napovedih ipd. – ga niso morili. »Pri Trumpu je raziskovalno novinarstvo odpovedalo,« pravi Spiegel.

Toliko brezplačnega medijskega časa dobijo le despoti in diktatorji. Morda. Ali pa tudi ne. Mediji Trumpa niso le vklopili, temveč so sami ustvarili okolje, v katerem ga niso mogli več izklopiti. Bolj ko jih je psoval, blatil in zasmehoval in bolj ko jim je grozil (če bom izvoljen, vas bom uničil!), več medijskega časa so mu dajali. To je stockholmski sindrom. Še huje: če bi ga lahko ustavili, potem bi ga že ustavili.

Zdaj lahko vsi le ugotavljajo, da jim je pobegnil. In da je neustavljiv, neustavljiv, neustavljiv, neustavljiv kot – Hitler. Zakaj je bil Hitler neustavljiv? Ker ga ni nihče jemal resno. Tudi Trumpa ni nihče jemal resno. Še vedno ga ne jemljejo resno. Zato je apokaliptično zagrozil: če bom na strankarskih volitvah dobil največ glasov, pa me boste na republikanski predvolilni konvenciji v Clevelandu na silo ustavili in mi odvzeli predsedniško nominacijo republikanske stranke, potem bodo izbruhnili nemiri! Moji volivci se bodo uprli! Na ulicah bo kaos! Trump je Ameriko pripeljal na rob državljanske vojne.

Nihče ga noče – niti levica niti desnica. Adele, Aerosmith, Neil Young in Michael Stipe (R.E.M.) nočejo, da na njegovih predvolilnih shodih predvajajo njihove štikle, pa četudi se zdi, da štikel It’s the End of the World as We Know It (via R.E.M.) zelo dobro povzema Trumpovo kandidaturo. Kdo ga potem hoče? Ljudstvo. Tisto mistično ljudstvo. Zakaj Trump tako vleče? Iz preprostega razloga: ker širi nacionalizem, rasizem, šovinizem in ksenofobijo. In ljudstvo v tem neskončno uživa. Kar pomeni, da Trumpa, ki v svojem newyorškem stanovanju nima niti ene knjige, slavi prav tisto ljudstvo, ki ga skupaj držijo nacionalizem, rasizem, šovinizem in ksenofobija, ne pa demokracija, ustava in človekove pravice.

To, da Trump strelja kozle, da stalno spreminja stališča in da reče, kar mu pade na pamet, ljudstva ne moti, saj je ljudstvo natanko tako: stalno spreminja stališča in vedno reče, kar mu pade na pamet. Trumpa torej podpira lunatično, konspirološko, »čisto« ljudstvo, ki ga antidemokracija ne le plaši in straši, temveč tudi privlači in fascinira. In Trump, ki se narcisoidno in egoistično koplje v zlatu, to ljudstvo sprašuje: »Kdaj smo nazadnje kaj dobili?«

McFašizem

Trump ni rasist, pravijo njegovi privrženci. Zakaj potem Mehičane razglaša za morilce, kriminalce in posiljevalce? Zakaj bi potem vsem muslimanom prepovedal vstop v Ameriko? Zakaj bi potem izgnal 11 milijonov ilegalnih priseljencev? In zakaj ga potem podpira Kukluksklan (David Duke, nekdanji Grand Wizard), ki verjame, da bo rehabilitiral Hitlerja? Trump ni fašist, pravijo njegovi privrženci. Zakaj ga potem za fašista – za novega Hitlerja, novega Mussolinija – razglašata obe, levica in desnica? Ameriški konservativci in liberalci se težko strinjajo o čemerkoli, toda o tem, da je Trump fašist, se strinjajo. Temu bi lahko rekli že kar zgodovinski konsenz. Če ni fašist, zakaj potem na Hitlerja spominja tiste, ki so preživeli holokavst, zakaj potem grozi novinarjem, ki mu niso naklonjeni, zakaj potem medije razglaša za lažnivce, zakaj bi potem omejil medijsko svobodo, zakaj potem strupeno žali vse po vrsti, zakaj se potem hvali s tem, da nagovarja »slabo izobražene«, zakaj potem podžiga sovraštvo, zakaj potem slavi diktatorje in silo, zakaj potem privržence na shodih poziva k obračunu s protestniki in hecklerji, zakaj je potem tako groteskno obseden s svojim kultom, zakaj si potem demokracijo predstavlja kot avtokratsko vladavino kulta osebnosti? »Pri izvršnih poveljih je dobro to, da mi ni treba v kongres.«

V demokraciji, ki je le še aforistični postresničnostni šov, v katerem je povsem vseeno, kaj je res in kaj ne, je takšne, kot je Trump, težko ustaviti, navsezadnje, ljudstvo mu verjame prav zato, ker je to, kar govori, iracionalno, absurdno in cirkuško. In natanko v tem je trik: Trump je ustvaril vtis, da je njegova kampanja le TV-šov, zato ga vsi gledajo in konzumirajo brez občutka krivde.

Trump morda v Ameriki nazadnje ne bo izvoljen, toda izvoljen bi bil v številnih evropskih državah, v katerih itak zmaguje njegov avtoritarni slog. Spomnite se le Slovaške, Madžarske, Poljske. Viktor Orbán vlada s trumpovsko retoriko. Na Slovaškem je neonacistično stranko trumpovska retorika pripeljala v parlament. Evropski politiki, ki jih mika, da bi »sledili ljudstvu«, bi morali biti previdnejši, pravi Jan Culik, profesor z Univerze v Glasgowu: »Ko začne mainstreamovska stranka ponujati ekstremistične rešitve, se lahko volivci potem odločijo za pravo stvar – za dejanske ekstremiste.« Slovaški premier je ponujal ekstremiste rešitve – volivci so potem v parlament pripeljali dejanske ekstremiste. Premier Cerar ni z ograjo na svojo stran dobil nobenega volivca SDS. Ravno nasprotno: po sondažah sodeč imajo ljudje občutek, da je ograjo postavila SDS.

Trump morda v Ameriki nazadnje ne bo izvoljen, toda izvoljen bi bil v številnih evropskih državah. Spomnite se le Slovaške, Madžarske, Poljske.

Konservativni um

Vprašanje je na dlani: kako to, da je Trump postal neustavljiv? Kako to, da je republikancem pobegnil? Kako to, da se je sploh infiltriral mednje? Kako to, da ima pri republikanskem ljudstvu takšno podporo lunatični konspirolog, od katerega bi se vsaka resna stranka že takoj distancirala? Kako to, da se je tak desničarski ekstremist tako zelo približal Beli hiši?

V resnici niti ni bilo težko: sodobni konservativizem je dobesedno klical Trumpa. Ali bolje rečeno: Trump je le mutantski povzetek vseh sodobnih ameriških konservativnih gibanj, končni produkt ekstremizacije konservativnih gibanj. Konservativizem ni bil vedno tak. Nekoč, še tam po II. svetovni vojni, je v Ameriki obstajalo nekaj, čemur so rekli tradicionalni konservativizem.

Russell Kirk je leta 1953 izdal knjigo Konservativni um (The Conservative Mind), ki je postala nova biblija tradicionalne konservativnosti: Kirk je poudarjal pomen skupnosti in vlogo socialne države (socialnega zavarovanja, šolstva, zdravstva, minimalne plače ipd.), skeptičen je bil do prostega trga, vojn in imperializma, svaril je pred velikimi korporacijami, češ da s svojo pretiranostjo ogrožajo nacionalno življenje in svobodo, verjel je v močno, urejeno državo, ki lahko edina zagotavlja svobodo, prepričan je bil, da ekonomskega sistema ne morejo skupaj držati zgolj goli ekonomski interesi. Glorificiranje prostega trga, individualnosti in pasjega boja za materialni uspeh razbija in šibi družbo, saj so zanjo pomembne predvsem »permanentne stvari« (tradicija, učenje, vera, umetnost, poezija, ljubezen, disciplina, žrtvovanje ipd.), pravice pa ne prihajajo od Boga ali narave, temveč iz izkušenj, iz družbenega konsenza. Knjiga Konservativni um je postala tak bestseller, da je Kirk opustil profesuro in se oprijel oznanjevanja tradicionalne konservativnosti.

William F. Buckley, mladi, atraktivni, kontroverzni, teatralični, elokventni, agresivni, sofisticirani, aristokratski politični komentator, militantni desničar, diplomant Univerze Yale in avtor bestsellerja Bog in človek na Univerzi Yale (God and Man at Yale, 1951), je imel o tem ločeno mnenje. Tradicionalni konservativizem se mu je zdel popolni dolgčas (nekaj za bebce, čudake in mevže), povsem neprimeren za nove čase, zato je leta 1955 ustanovil National Review, mnenjsko revijo, v kateri je zbral ideologe nove, agresivne, ofenzivne, militantne konservativnosti, ki je v naslednjih letih povsem spremenila ameriški politični zemljevid. Buckleyjeva revija – vplivna, da je kaj – je postala laboratorij nove militantne konservativnosti, tovarna ekstremnih konservativnih idej, saj je tako rekoč samodejno ustvarila in lansirala tri konservativne struje, ki so zgazile in odpravile tradicionalni konservativizem: libertarni konservativizem, verski konservativizem in antikomunistični konservativizem, alias neokonservativizem. Ne brez razloga, pravi Carl T. Bogus, Buckleyjev biograf: Buckley je bil namreč vse troje – libertarni konservativec, verski konservativec in antikomunistični konservativec. Slepo je verjel v trg, Boga in sveto vojno proti komunizmu.

Vse tri konservativne ideologije so se kasneje osamosvojile, dobile svoje velike ideologe in mesije ter drugačna bojna imena, toda Buckley je vedel, kaj počne – če si hočejo konservativci podrediti Ameriko, morajo imeti več konservativnih ideologij, ki bodo prilagojene različnim apetitom, okusom in prepričanjem, tako da bodo zajele in zapeljale ves spekter konservativnosti. Njegova revija je tako glorificirala prosti trg, gole ekonomske interese, ekonomsko svobodo in individualizem, ki se jim morata podrediti družba in država – iz libertarnega konservativizma je kasneje bušnil neoliberalizem. Dalje, glorificirala je »svetost življenja« (antiabortus!), krščansko moralo, Boga in naravni red Biblije, iz katerega izhajajo vse pravice – iz verskega konservativizma je kasneje bušnil krščanski fundamentalizem. In seveda, glorificirala je antikomunizem, češ da je svet vse nevarnejši, da je svoboda ogrožena, da Zlo obstaja in da se bliža neizogibni spopad med Dobrim in Zlim – Amerika naj vodi militantno zunanjo politiko, vojske naj ne uporablja le za obrambo, temveč tudi za vojne, širi naj demokracijo, v Vietnamu naj uporabi jedrsko orožje, komunizem, ki skuša zavladati svetu, naj vojaško zmelje, porazi in eksterminira, ne pa ga le omejuje in zadržuje. S komunisti ni pogajanj in sožitja. Mir ni opcija – le zmaga. Če je kje kak diktator, ki je proti komunizmu, ga je treba politično, vojaško in finančno podpreti, pa četudi brutalno krši človekove pravice. Svet ni idealen, zato je idealizem slaba politika. Iz antikomunističnega konservativizma je kasneje, pod taktirko Irvinga Kristola in Normana Podhoretza, bušnil neokonservativizem, iz katerega je ob koncu prejšnjega stoletja bušnil »Projekt za novo ameriško stoletje«, na začetku tega stoletja pa načrt za napad na Irak in preureditev Bližnjega vzhoda.

Te tri konservativne struje niso bile nujno združljive (libertarci niso nasprotovali abortusu in homoseksualnosti, neokonservativci so bili skeptični do ideje prostega trga ipd.), toda Buckley, mojster logistike, organizacije, agitpropa in ideološkega ognja, je sveto trojico nastanil pod isto streho, s čimer jo je koalicijsko povezal ter križarsko prelevil v nacionalno fronto in zgodovinski blok, ki je najprej izvolil Ronalda Reagana in potem še Georgea W. Busha. Oba sta hotela Ameriko narediti ponovno veliko. Tako kot Buckley. Tako kot sveta trojica. In tako kot Trump.

Tradicionalni konservativizem je odpihnilo s političnega bojišča. Namesto tradicionalnega konservativizma, ki je družbo pomirjal in opogumljal, so politiko okupirale tri konservativne struje, ki so družbo zastraševale, histerizirale, polarizirale, ekstremizirale in militarizirale. Namesto tradicionalnega konservativizma, ki je družbo gradil, so prišle tri konservativne struje, ki so jo razbijale. Namesto tradicionalnega konservativizma, ki je ohranjal najboljše, so nastopile tri konservativne struje, ki so rojevale vse najslabše. Namesto tradicionalnega konservativizma, ki je bil skeptičen do lunatikov in konspirologov, so zavladale tri konservativne struje, za katere se je izkazalo, da so hkrati lunatične in konspirološke, saj so povsod videle komunizem – zdaj kakopak povsod vidijo terorizem. Še huje: s svojo konspirološko, lunatično ideologijo vsemogočnega trga, vsemogočnega Boga in vsemogočne Amerike so svet povsem destabilizirale in ga pognale v hudo finančno-gospodarsko krizo, vojne in kaos, Ameriko pripeljale na rob državljanske vojne, obenem pa ustvarile razmere, v katerih so fašisti ponovno izvoljivi.

Ko začne mainstreamovska stranka ponujati ekstremistične rešitve, se lahko volivci potem odločijo za pravo stvar – za dejanske ekstremiste.

Slovenska enačba

Tradicionalni konservativci so bili zadnji, ki bi mislili, da je naloga konservativizma, da biznismene spreminja v državnike, toda moderni troedini konservativizem se je tako ekstremiziral in konspirologiziral, da je kar klical Trumpa. Donald Trump, ki nastopa kot diktator iz tretjega sveta in govori kot desetletni otrok (ista reč pravzaprav), je le čisti produkt konservativnih maksim – da ljudstvo ni zrelo za demokracijo, da so nekateri vnaprej upravičeni do bogastva in da je svet le oder za največji ego.

In pomislite: William F. Buckley je delal vse, da bi se distanciral od Welchevega lunatičnega, konspirološkega, patološkega Združenja Johna Bircha. A po drugi strani: od Združenja Johna Bircha se je hotel distancirati prav zato, da bi lažje prikril lunatično, konspirološko, patološko srce konservativizma, ki ga je prodajal, še toliko bolj, ker nekaj takega zdaj počne tudi republikanska stranka – od Trumpa se hoče na vsak način distancirati, da bi lažje prikrila svoje lunatično, konspirološko, patološko srce, s katerim je nase vlekla prav takšne, kot je Trump.

Cerar ni z ograjo na svojo stran dobil nobenega volivca SDS. Ravno nasprotno: po sondažah sodeč imajo ljudje občutek, da je ograjo postavila SDS.

Tudi v slovenski konservativni enačbi manjka tradicionalni konservativizem, tako da je Slovenija z desne deležna le stalnih zastraševanj in histerizacij. In tudi v Sloveniji skušajo militantne, agresivne konservativne struje zasesti in zapeljati ves spekter konservativnosti. SDS je prevzela vlogo neokonservativca, NSi je prevzela vlogo neoliberalca, Primčevo gibanje Za otroke gre! pa je prevzelo vlogo krščanskega fundamentalista. To, da so odpihnili tradicionalno konservativnost, ni tragično le za desnico. Slovenija je šla pač po poti Amerike.

Je pa res, da so se v Sloveniji ti trije konservativni planeti poravnali z zamudo. Ko bo konec sveta, bo zato najbolje, da ostanete kar v Sloveniji – tu bo tudi konec sveta prišel z zamudo.