Sužnji v moji deželi

Delavec je drugačen od sužnja, ker je svoboden. Ko noče več delati za svojega šefa, je kaznovan samo z brezposelnostjo, suženj pa s kaznijo, ki jo izbere njegov lastnik. Meja med suženjstvom in izkoriščevalskim delom je jasna, a včasih ju je vseeno težko ločiti. Včasih je delo tako izkoriščevalsko, da je težko razumeti, zakaj bi svoboden človek privolil vanj.

Morda ne najde prave izbire, tako kot bosanski zidar in tesar, ki ne želi biti imenovan. Delo v Sloveniji je začel pri podizvajalcu Vegrada leta 2006. Po propadu gradbeništva je za tri manjša slovenska podjetja dvakrat delal v Nemčiji in enkrat v Ljubljani, lani pa prek agencije za zaposlovanje delavcev nekaj mesecev v nočni izmeni v novomeškem proizvajalcu avtomobilov Revoz.

Medtem ko je delal v Ljubljani, je zbolel in delodajalec ga je poslal na počitek. Čez nekaj dni je odšel k zdravnici, ki mu je povedala, da ga je šef odjavil iz zdravstvenega zavarovanja. »Kakšen človek lahko naredi kaj takega?« se sprašuje.

Tega šefa je tožil, tistega, ki mu je za delo v Münchnu plačal manj kot petsto evrov, pa ne. V Nemčiji ni bil upravičen do brezplačne pravne pomoči in še nekaterih drugih pravic, ker ni imel prijavljenega prebivališča. Sploh ga ni mogel prijaviti, saj je bival v kontejnerju in zakon ne dopušča, da bi se kdorkoli prijavil v kontejnerju, ker za človeka ni primerno takšno življenje.

»Ko ga je izkoristil peti delodajalec zapovrstjo, se je zlomil pred mano,« se spominja pravnica Ana Jakopič, ki je bila takrat še sodelavka projekta Migrantske pisarne na Zvezi svobodnih sindikatov. Vprašal jo je, ali mu lahko zagotovi, da bo naslednji delodajalec v redu. »Rekla sem mu, da ne morem.«

Nekateri bolgarski delavci so v Marofu delali za 145 evrov na mesec. Drugi trdijo, da so zaslužili 1200 evrov, če so delali 360 ur.

Vzporedni svet

Sodelavci Migrantske pisarne že dolgo časa trdijo, da v Sloveniji obstaja vzporedni svet, v katerem delovnopravna zakonodaja ne obstaja. »Nekateri delodajalci res iščejo luknje v zakonodaji, ampak na žalost jih vse več sploh ne gleda zakonov in za to nikoli ne odgovarjajo,« je lani dejal Goran Lukić, takrat še predstavnik Zveze svobodnih sindikatov. Ker ministrstvo Migrantski pisarni ni znalo zagotoviti nadaljnjih evropskih sredstev, se je z letošnjim letom preoblikovala v društvo Svetovalnica za migrante.

Organi pregona v vzporedni svet, kjer živijo tuji delavci, še nikoli niso vstopili tako odločno kot pred dvema tednoma, ko je petdeset finančnih inšpektorjev v spremstvu policistov in delovnih inšpektorjev štiri ure preiskovalo obrat za obdelavo hlodov Marof trade v Starem trgu pri Ložu. Prišli so ponoči, ker so vedeli, da večina izkoriščanih bolgarskih delavcev tam dela v nočni izmeni.

Težko je tudi razumeti, zakaj so ti Bolgari privolili v takšno izkoriščanje. Za svoje bivališče v dvonadstropni hiši nekaj minut hoje od tovarne sami pravijo, da zaradi plesnivih sten preveč smrdijo, da bi lahko v njih kdo živel. Soba, ki so nam jo pokazali, je morda dovolj velika za enega človeka, a sta v njej dva pograda.

V vsakem nadstropju je osem sob in vsako nadstropje ima eno kuhinjo, eno wc-školjko in eno kabino za tuširanje. V kuhinji ni nobene površine, ki ne bi bila lepljiva od umazanije. Kljub temu so povedali, da za nastanitev plačujejo sto deset evrov na mesec. Če je to res, gre za enega najuspešnejših najemodajalcev v Sloveniji, saj za dve nadstropji v Loški dolini vsak mesec dobi več kot 7000 evrov.

Mreža

Več deset delavcev se je v ponedeljek zbralo na makadamskem parkirišču pred tovarno, v kateri so nazadnje delali tri dni prej. Vsi so povedali, da so zaposleni v Velesu, a so bili prej v drugih podjetjih, ki jih niso znali imenovati. Dogovorjeni naj bi bili za urno postavko 3,3 evra oziroma 1200 evrov na mesec, ker naj bi delali 360 ur.

Eden od njih, šestindvajsetletnik, je rekel, da je zaradi tega v bolgarskem glavnem mestu Sofija pustil službo vratarja, v kateri je zaslužil osemkrat manj kot v Loški dolini. Povedali so še, da so bili plačani na roko in da za februar in marec niso dobili plačila.

Marof je poslovna enota Gozdnega gospodarstva Postojna (GGP), ki je zaradi razkritij prekinilo pogodbo s podjetjem Veles, ki mu je zagotavljalo bolgarske delavce. Direktor GGP Frenk Kovač je obljubil, da bo resno obravnaval prošnje tistih od petka brezposelnih delavcev, ki izpolnjujejo pogoje in se želijo zaposliti neposredno pri njem. V to sta ga prepričala sodelavca Svetovalnice za migrante Goran Lukić in Goran Zrnić.

»V Starem trgu pri Ložu so imeli pač smolo, da je finančna uprava iz kupa možnosti izžrebala prav njih,« se je šalil Zrnić, ki je iz Banjaluke v Slovenijo prišel kot gradbeni delavec, zdaj pa je eden najboljših poznavalcev slovenske delovnopravne zakonodaje in inovativnih načinov, s katerimi se ji delodajalci izmikajo.

Zrnić je hotel povedati, da je v Sloveniji še mnogo kršiteljev, ki bi se morali tako kot GGP bati prihoda inšpektorjev in policije, vendar je imel še bolj prav, kot je mislil. Finančna uprava je namreč ugotovila, da isto mrežo prepletenih podjetij, prek katerih je tuje delavce izkoriščalo Gozdno gospodarstvo Postojna, uporabljajo tudi druga podobna slovenska podjetja. Katera so to, ne želijo povedati.

Gozdnemu gospodarstvu Postojna so lahko podobna le velika podjetja. Predvsem zaradi državne koncesije za upravljanje lesa iz državnih gozdov je imelo GGP lani skoraj petdeset milijonov evrov prihodkov. Med njegovimi lastniki sta direktor podjetja Frenk Kovač in Jože Sterle, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za kmetijstvo v vladah Janeza Drnovška in Toneta Ropa.

Poslovni model, ki ga je uporabljajo Gozdno gospodarstvo Postojna, je bil popoln za nekaznovano kršenje pravic delavcev. Uporabljalo naj bi ga več podjetij.

Zgodovina izkoriščanja

Frenk Kovač trdi, da z mrežo podjetij, ki mu je zagotavljala delavce, nima nič in da je niti ne pozna. Vztrajno ponavlja, da prostore tovarne Marof zgolj oddaja drugim podjetjem, na koncu pa od njih dobi razrezane hlode in lesne polizdelke. Kaj se zgodi vmes, naj bi bila zanj črna skrinja, v katero ne vidi dobro.

Ta poslovni model je začel pred več kot desetimi leti, ko je delavce priskrbelo podjetje Dona v lasti Besnika Gashija. »Prvotno je imelo podjetje Dona, ki je bilo predhodnik Velesa, zaposlene delavce iz Bosne, ki so bili pridni in so kvalitetno opravljali delo. Z njimi smo bili zelo zadovoljni,« je pojasnil Kovač prejšnji teden, ko je še odgovarjal na našo e-pošto.

Delovni inšpektorji so v tovarni Marof že med letoma 1997 in 2012 opravili več kot sto pregledov. Potem ko se je leta 2010 več deset delavcev uprlo, ker niso imeli plačanih socialnovarstvenih prispevkov, so se oglasili tudi policisti.

Šele med stavko so delavci ugotovili, da so dejansko zaposleni v podjetjih Hysana Gashija, Ramadana Shale in Lamija Querima, ki so jih posredovali v GGP. Policisti so ugotovili, da delavcem oziroma državi dolgujejo 212 tisoč evrov. Med preiskavo so Gashija tudi priprli. Petnajstega aprila 2014 je ljubljansko okrožno tožilstvo zavrglo ovadbo zoper šest oseb in eno podjetje ter hkrati zoper dve osebi vložilo obtožni predlog.

Hysen in Besnik Gashi sta bila pred nekaj leti oba na seznamu davčnih dolžnikov z dolgom, večjim od milijona evrov. Hysen je na seznamu še vedno, njegov starejši brat pa se je po neuradnih informacijah dolga rešil z osebnim stečajem.

Gozdno gospodarstvo Postojna danes sodeluje z drugimi podjetji. Kovač pravi, da delavci, ki so delali do prejšnjega petka, niso tako dobri kot tisti iz Bosne in Hercegovine pred leti. »S kvaliteto izdelkov smo zadovoljni, nismo pa zadovoljni s stalno menjavo delavcev in pomanjkanjem osnovne kulture in znanja pri njih.« Kaj točno je mislil z »osnovno kulturo« in kako lahko delavci s pomanjkljivim znanjem delajo dobre izdelke, ni pojasnil.

Poslovni model

Kadar podjetje uporablja delavce drugega podjetja, bi moralo biti praviloma to drugo podjetje registrirano za posredovanje delovne sile. Zakonodaja za delavce v takih primerih predvideva nekaj varovalk. Kovač se jim je izognil tako, da je drugemu podjetju oddal svoje prostore ter sklenil pogodbo o opravljanju storitev. Ker gre za poslovno sodelovanje, gozdno gospodarstvo Postojna nima odgovornosti do delavcev, čeprav delajo pri njem z njegovimi stroji. To je zakonito, vendar pomeni luknjo v zakonu.

Poseben način delovanja, ki so ga uporabljali, je zelo učinkovit v primeru, ko inšpektorji ugotavljajo številne kršitve delavskih pravic. »Od leta 2012 smo bili v Marofu praktično ves čas,« pravi Nataša Trček. Od maja lani so bili več kot enkrat na mesec in ugotavljali so vedno iste kršitve: neizplačevanje plač, plačevanje na roke, prenizke plače … Izrekali so globe in zahtevali ureditev razmer, vendar se ni spremenilo nič.

Kovač in drugi predstavniki podjetja vztrajno trdijo, da sodelujejo s podjetjem Veles in to je res zaposlovalo delavce. Vendar je Kovač pogodbo z Velesom sklenil šele februarja letos in šele takrat so v Velesu zaposlili delavce. Verjetno zato, ker so pričakovali preiskave. Pred tem so uporabljali drug poslovni model, tak, za katerega so bili delovni inšpektorji le manjša ovira.

Ker Kovač glede poslovnega modela ni iskren, so ga razkrili na finančni upravi. Pred Velesom je imelo podjetje GGP pogodbo sklenjeno s podjetjem Skupina Oaza, d. o. o., ki ni zaposlovala delavcev. Njen lastnik in direktor je Lami Querim, pred njim je bil to Ramadan Shala.

Del denarja, ki je prihajal iz GGP v Skupino Oaza, je nekdo dvigoval z njenega tekočega računa, del pa so nakazovali podjetju Nisi-Fro. Tudi Nisi-Fro ni zaposloval delavcev, ampak jih je vseeno plačeval.

Čeprav so bili delavci plačani v gotovini, skoraj nikoli niso delali na črno. Bili so namreč zaposleni v nekem podjetju, ki je bilo namenjeno samo temu. Ni imelo nobenega premoženja ter ni dobivalo niti plačevalo nobenega denarja. Bilo je popolno za nabiranje dolga do delavcev in države ter za globe in ukrepe delovnih inšpektorjev.

Popolno je bilo zato, ker so ga lahko po uporabi zavrgli in delavce prenesli na novo, ki je imelo enako nalogo. V tej vlogi so se izmenjala podjetja B-Genti, Trojnikas, Stili, Borislav Boycev 75 EOD, Norar, Tiki Team, Panoramart in Panamart. Vsa imajo zdaj blokiran ali zaprt tekoči račun ali pa so v stečaju.

Pri teh podjetjih so delovni inšpektorji ugotavljali kršitve. »En mesec po tem, ko smo oglobili neko podjetje, v njem ni bil več zaposlen nihče, ampak so bili vsi zaposleni v novem podjetju.« pravi Nataša Trček. Nekateri delavci so deset let fizično delali v obratu Marof, njihov delodajalec pa se je ves čas spreminjal.

Slamnata podjetja

Ključno orodje so bila torej ta prazna podjetja, ki se jim reče tudi lupine, »kaslc« podjetja ali slamnata podjetja. V zadnjih letih so nasploh pomemben del predvsem tistega dela slovenskega gospodarstva, v katerem prevladujejo tuji delavci. Povpraševanje po družbah z omejeno odgovornostjo je tolikšno, da so jih nekateri posamezniki doslej odprli že več kot tisoč.

»Takšna podjetja obstajajo zaradi poenostavite postopkov registracije družb brez dokazil o resničnem namenu opravljanja gospodarske dejavnosti,« je leta 2013 finančna uprava opozarjala, da je šla svobodna gospodarska pobuda v Sloveniji predaleč.

Praviloma za ustanovitev d. o. o.-ja potrebuješ 7500 evrov ustanovnega kapitala, vendar so »izdelovalci podjetij« denar vložili le v prvo, ki so ga ustanovili. Nato so iz njega s posojilno pogodbo pobrali ves denar, 7500 evrov vložili v novo podjetje in to ponovili večstokrat. Izpraznjena podjetja so nerabljena prodali naprej za nekaj sto evrov.

Da je možno v Sloveniji tudi brez denarja takoj dobiti podjetje, koristi tistim, ki potrebujejo veliko podjetij. Uporabljajo jih kot najboljše možno orodje, da se nekaznovano izogibajo obveznostim do države, delavcev in drugih podjetij.

Ko podjetje nabere veliko dolgov, je odslužilo svojemu namenu. Njegovi uporabniki pospravijo dokumente na varno ali jih uničijo in nekomu plačajo, da postane lastnik podjetja. Običajno brezdomcu ali tujcu, ki je za upnike nedosegljiv. Hkrati podjetje dobi nov naslov, kjer nima več niti poštnega nabiralnika. Ker ne sprejema pošte, ga država izbriše brez likvidacije, torej brez poplačila dolgov.

Panamart, eno od podjetij, ki smo jih omenili v mreži okoli Marofa, je na primer od decembra lani v lasti Mitje Jonteza iz Zgornjega Leskovca, ki je doslej pomagal izbrisati že 170 podjetij. Panamart državi dolguje več kot tristo tisoč evrov.

Mafija

Slovenska praksa praznih podjetij je dobro znana tudi po Evropi. »Po kršitvah pravic delavcev slovenska podjetja izstopajo,« pravi Vladimir Blagoski, ki v Berlinu dela kot pravni svetovalec projekta Pravična mobilnost. Ker govori hrvaško, pomaga predvsem delavcem, ki jih v Nemčijo napotijo slovenska podjetja.

Nemški radijski novinar Dominik Bretsch je lani naredil dokumentarec, v katerem jih je poimenoval »slovenska mafijska podjetja«. Ana Jakopič, ki je v Sloveniji spremljala Bretscha, mu pritrjuje. »Na terenu se odkriva svet, ki že zdavnaj deluje kot čisto prava mafijska združba.«

»Ne bi rekel, da gre za mafijo,« se ne strinja Marko Tanasić, nekdanji sodelavec Migrantske pisarne, ki je bil še prej policist. Za organizirani kriminal je značilno delovanje v zaprtih, formaliziranih združbah, kjer se pričakuje spoštovanje določenega kodeksa vedenja in kamor se vstopa z iniciacijo, izstopi pa se kaznujejo.

»Tu pa gre za poslovni model, ki pač do konca izkorišča okoliščine,« ocenjuje Tanasić. Skupaj z Zrnićem in Lukićem so ga leta 2013 opisali tako: »odpri podjetje – najemi delavce – ne plačuj delavcev – ignoriraj tožbe – izprazni/blokiraj/zapri transakcijski račun – ustanovi novo podjetje – najemi/prezaposli delavce«.

Vzorec se jim je razkril, ko so reševali težave delavcev, ki so jih slovenska podjetja izkoriščala v Nemčiji. Praviloma je slovensko podjetje zadnje v daljši verigi podizvajalcev in rekrutira delavce za delo v Nemčiji. Čeprav bi morali dobivati nemško minimalno plačo za napotene delavce, delavci s slovenskimi podjetji podpišejo pogodbo za slovensko minimalno plačo, ki je petkrat nižja. Hkrati se ustno dogovorijo za osem evrov na uro, kar je več od slovenske minimalne plače, a vseeno precej manj od nemške.

Nekateri delodajalci potem delavcem izplačujejo izjemno nizke plače z razlago, da se od dogovorjene postavke odštevajo stroški za prevoz, bivanje, hrano … Drugi nekaj mesecev delavcem izplačujejo plače, s katerimi so zadovoljni, nato pa ne več in delavci se brez denarja vrnejo v Slovenijo, kjer pogosto ugotovijo tudi, da nimajo plačanih socialnovarstvenih prispevkov. Odvetnik jim pove, da je tožba nesmiselna, ker je račun podjetja blokiran. Podjetniki pogosto prenesejo podjetje na slamnatega lastnika, sami pa ustanovijo ali kupijo novo.

»V Nemčijo ne grem nikoli več,« pravi bosanski delavec z začetka članka, »tam se izkoriščanju ne moreš izogniti.«

Izjemna Slovenija

Slovenija je edina država, ki prek svojih podjetji v razvite države Evropske unije ne napotuje samo domačih delavcev. V tem se razlikuje od Bolgarije, Romunije, Poljske, Slovaške in drugih manj razvitih evropskih držav. Pravzaprav slovenska podjetja v Nemčijo skoraj nikoli ne pošiljajo slovenskih delavcev, ampak tiste iz drugih delov nekdanje Jugoslavije. Blagoski ve, da glede na bazen delovne sile, s katerim razpolagajo, slovenska podjetja niti ne zagrešijo nadpovprečno veliko kršitev.

»Na žalost slovenska podjetja niso nič posebnega,« pravi Gabriela Ibrom iz nemškega sindikata IG Metal. »Enaki problemi so s podjetji iz večine ali celo vseh vzhodnoevropskih držav.«

Iz teh držav prihaja poceni delovna sila, ki so jo nemška podjetja vesela, pojasnjujejo nemški sindikalisti. »Seveda vedo, da delavci ne dobivajo nemških minimalnih plač. Cene, po katerih plačujejo svojim podizvajalcem, ne puščajo nobenega dvoma,« pravi Blagoski.

Primer Marof kaže, da je Slovenija posebna še z enega vidika. Ker so plače precej nižje kot v Nemčiji, a hkrati višje kot v Bolgariji in v nekdanjih jugoslovanskih republikah, slovenska slamnata podjetja zagotavljajo preslabo plačano tujo delovno silo tako za razvite evropske države kot za »normalna« slovenska podjetja.

Čeprav večina bolgarskih delavcev trdi, da so v Marofu dobivali 1200 evrov na mesec, so delovni inšpektorji ugotovili, da to ne drži za vse. Nekateri niso bili zaposleni v slovenskih slamnatih podjetjih, ampak v bolgarskih in bili napoteni v Slovenijo. »Januarja je naš inšpektor ugotovil, da je nekdo dobil 145 evrov za mesec dni dela,« pravi Nataša Trček.

Čeprav bi morali dobivati slovensko minimalno plačo, so pristali na bolgarsko. Tako kot bosanski delavci, ki prek slovenskih podjetij delajo v Nemčiji in bi morali dobivati nemško minimalno plačo, a privolijo v slovensko.

Slamnati lastniki

Tujci imajo manj socialnih pravic, manj znancev in manjše sposobnosti, da si najdejo novo delo, zato je zanje brezposelnost bolj grozeča kot za državljane. Pogosto jih celo zakoni prisilijo, da se vrnejo domov, če nimajo službe.

»Delavci migranti so razumljeni preprosto kot rezervna armada delavcev, ki se na trg delovne sile vključi le po potrebi, potem pa se pričakuje, da se bodo, ko jih ne potrebujejo več, vrnili tja, od koder so prišli,« pravi Aleš Bučar Ručman s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru.

Kljub temu do plačnega dampinga oziroma intenzivnega zniževanja plač v Evropski uniji ne bi smelo prihajati, vsaj ne brez selitve proizvodnje. Po zakonodaji EU imajo delavci iz drugih držav, dokler imajo delo, delovne pravice, ki veljajo v državi gostiteljici. »Plačni damping ni posledica neustrezne zakonodaje, ampak zlorabe pravil,« pojasnjuje Janja Hojnik z mariborske pravne fakultete.

Slovenija je v zadnjih letih sprejela precej zakonodajnih sprememb, ki bodo verjetno omejile ustvarjanje slamnatih podjetij in njihovo uporabo. Ljudje, ki so zlorabljali delavce in niso plačevali obveznosti, bodo veliko težje postali lastniki ali direktorji v novih družbah.

Problem je v tem, da za vpliv na podjetje ni nujno, da ima posameznik v njem formalno vodstveno funkcijo. Pravi šefi podjetij se pogosto skrivajo za slamnatimi lastniki, bodisi za družinskimi člani bodisi za nekom, ki mu plačajo, da posodi ime. »Velikokrat uradno navedenih odgovornih oseb ne najde niti policija, ali pa gre za osebe, ki prejemajo socialno pomoč,« pravi Nataša Trček, »globe so zato pogosto neučinkovite.«

Noben poslovni register ne zazna Besima in Hysena Gashija v nobenem od podjetij, prek katerih so delavce izkoriščali v Marofu, a je Frenk Kovač po neuradnih podatkih kljub temu povedal policistom, da posle sklepa z njima. »Ne vem, kaj je govoril Kovač, vem pa, da so delavci na vprašanje, za koga delajo, odgovarjali ‘Gashi’,« pravi Nataša Trček.

Kovač tega ni komentiral. Hysen Gashi je povedal, da s Kovačem ne sodeluje že pet let, njegov starejši brat pa, da nikoli ni. Prvi je rekel, da zdaj dela v Celju in Velenju, drugi, da občasno dela v Nemčiji.

Neustavljiva tekma do dna

V Sloveniji je danes 205 tisoč podjetij, kar je trideset tisoč več kot pred krizo. Delovnih inšpektorjev, ki se ukvarjajo z delovnimi razmerji, je bilo leta 2014 petinštirideset ali dva več kot pred krizo.

»Delamo in vlagamo ovadbe, a so mnoge zavržene,« pravi Nataša Trček, »velikokrat smo presenečeni, ko tožilstvo ne vidi povezave med podjetji oziroma ni podan naklep.«

»Nelogično je, da naj bi se moral naklep pri kršitvah temeljnih pravic delavcev dokazati na čisto drugačen in mnogo težji način, kot to velja za druga kazniva dejanja,« se jezi Ana Jakopič. Iz spremljanja sodne in tožilske prakse je razbrala, da se lahko človeku dokaže kršitev pravice delavcev le v primeru, ko ima denar na računu podjetja, a noče plačati. Temu se podjetja, ki delavce zaposlujejo z namenom, da jih ogoljufajo, uspešno izogibajo.

»Dejansko gre za ‘probatio diabolica’ ali hudičev dokaz, torej nekaj, kar je praktično nemogoče dokazati,« pravi. Če kdo ukrade hrano, je kaznovan ne glede na to, ali je imel denar ali ne, navaja.

Tožilstva so leta 2014 prejela 1522 ovadb s področja delovnih razmerij in socialne varnosti. Zavrgla so jih 912, kar je precej manjši delež kot v prejšnjih letih. Ko gredo na sodišče, so uspešni v več kot polovici primerov, a večina obsodb je pogojnih. V zapor gre peščica obsojencev.

Ob upoštevanju tega se zdijo pozivi, naj se najhujše izkoriščanje obravnava kot trgovina z ljudmi, skorajda absurdni. Vendar mnogi vztrajajo, med njimi Janja Hojnik in Aleš Bučar Ručman.

»V nekaterih primerih so bili jasni indici,« pravi Bučar Ručman, ki je položaj tujih delavcev v zadnjih petih letih spoznaval v dveh znanstvenih raziskavah. »Novačili so jih z lažnimi obljubami, obstajala so celo podjetja, ki so to počela, položaj delavcev pa se je nato bistveno razlikoval od tistega, kar jim je bilo obljubljeno. V odvisnosti se jih je držalo z izkoriščanjem njihovega socialnega položaja.«

Če bi obstajala politična volja, bi se po njegovem prepričanju stanje dalo urediti. Vendar ve, da bomo v današnji različici kapitalizma zelo težko prekinili tekmo do dna. »Razvite države so si na obrobju Evropske unije zagotovile delavce za delo, ki ga domači delavci niso pripravljeni ali prisiljeni opraviti za ponujeno plačilo. Trenutno največjo ceno plačujejo delavci migranti, takoj za njimi pa so na vrsti prekarni delavci med mladimi, manj izobraženi, starejši …«