Dan D, eden najpopularnejših bendov

Novomeški zasedbi, ki je že dobro desetletje ena najpriljubljenejših pri nas, verjetno nihče ne bi očital, če bi letošnje leto, v katerem praznuje 20-letnico delovanja, v celoti posvetila pompoznim jubilejnim aktivnostim. Ker, saj veste, od velikih bendov se to na neki način celo pričakuje. Toda za peterec Dan D se zdi, da vedno stori nasprotno od pričakovanega oziroma da se stvari rad loteva drugače, kot veleva (mainstream) logika. In verjetno se prav v dejstvu, da rad preseneča sebe in svoje občinstvo, skriva ključ do tega, da bend po 20 letih še vedno ostaja vitalen.

Na aktualni mini turneji tako namesto starih uspešnic predstavljajo skladbe s svojega lanskega dvojnega albuma DNA D, s katerim so na levi nogi najbrž ujeli večino privržencev. Po zreli akustični plošči in turneji Tiho so se namreč spet predstavili v mladostniško razposajeni, žurerski rock’n’roll podobi, za katero sami pravijo, da je nekakšna uresničitev njihovih skritih glasbenih užitkov. Takšne jih lahko slišimo na prvem, belem delu najnovejšega albuma, ki je nastal povsem nenačrtovano, potem ko jim je po snemanju resnejšega, črnega dela albuma, v studiu ostalo še nekaj prostih snemalnih dni.

Še trši oreh je bil potem izid drugega dela albuma, popolnega nasprotja belega dela. Na tem so zahtevnejše skladbe, v ospredju pa vrhunsko dodelani sint-rockovski ali pa že kar elektronski aranžmaji, s katerimi so predstavili še enega od svojih obrazov. Oziroma zapisov v njihovem DNK-ju. Ja, po skoraj dveh desetletjih so si nabrali dovolj samozavesti, da se pred občinstvom razgalijo v vseh svojih različnih pojavnih oblikah.

No, samozavest ni bila vedno samoumevna. Potem ko sta avtor skladb, pevec in frontman Tomislav Jovanović - Tokac in bobnar Dušan Obradinović po razhodu njune prejšnje zasedbe Mercedes band, ki je večinoma preigravala rockovske klasike, na noge postavila Dan D, kamor sta med drugim povabila tudi sedanjega ritem kitarista Marka Turka, je do potrditve, da počnejo nekaj prav, minilo osem let. V tem času so sicer posneli dva albuma z avtorskimi skladbami, s katerimi so navdušili nekdanja člana legendarnih Buldožerjev Borisa Beleta in Boruta Činča ter začeli nastopati po vsej Sloveniji, toda hkrati so še vedno ostali ujeti v lokalno novomeško okolje.

Menda so se takrat pogovarjali celo o razhodu, potem pa se jim je zgodilo tako rekoč usodno sodelovanje s producentom Žaretom Pakom. Bend je v tistem času naredil tudi kadrovsko menjavo, pridružila sta se mu basist Andrej Zupančič in klaviaturist Boštjan Grubar. In nato so posneli album Katere barve je tvoj dan? (2004). S pomočjo založbe Menart in velikih uspešnic Čas, Voda in Plešeš so se praktično čez noč izstrelili med najprepoznavnejše bende, mimogrede pokasirali nagrade glasbenih urednikov za najboljši album in skupino ter začeli polniti koncertna prizorišča.

Sami pravijo, da uspešen album ni nujno nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi bendu. Zato so raje, kot da bi se zibali v ugodju uspešnega obrazca, začeli razmišljati, kako bi ga nadgradili. Danes se zdi, da je takrat vmes spet posegla usoda. Zupančiča je namreč nadomestil basist Nikola Sekulović, ki si je (ob)glasbene izkušnje nabiral v legendarnih zasedbah Demolition Group, Laibach in Borghesia, in Dan D je svoje delovanje začel načrtovati bolj strateško. Leta 2009 so objavili četrti album Ure letenja za ekstravagantne ptice, jeseni v sodelovanju s simfoniki dvakrat napolnili Križanke in videti je bilo, da gre njihova pot lahko le še navzgor.

Toda prenatrpanost in trenja med peterico so potem botrovali leto in pol dolgemu premoru. Takrat se je bend še drugič znašel pred veliko preizkušnjo. Da bi se vrnili na prave tirnice, so se lotili projekta Tiho, ki je bil najprej mišljen kot nekakšna prehodna, kratkotrajna, tudi samoterapevtska avantura. Električne kitare in ojačevalce so postavili v kot in album posneli s tamburicami, ukulelejem, steklenicami, žlicami, pravzaprav vsem, kar se jim je v osmih snemalnih dneh še znašlo v rokah. Bolj kot to, da (komercialne) radijske postaje teh skladb niso predvajale, jih je takrat presenetilo, da so izvrsten sprejem doživele v koncertnem kontekstu. Med drugim tudi na turneji po slovenskih gradovih.

S projektom Tiho so dobili pomemben nauk. Spoznali so namreč, da zato, da nagovorijo poslušalce, ne potrebujejo nujno radijskih hitov. Da teh niso pozabili pisati, so leta 2014 sicer dokazali s skladbo Pozitivne misli, eno najbolj predvajanih skladb tistega leta, toda izkušnja s projektom Tiho jim je odprla širok manevrski prostor. Privoščili so si lahko pisanje zahtevnejše pop(rockovske) glasbe, brez tipičnega slovenskega podcenjevanja občinstva, pa tudi delovanje mimo običajnih tržnih strategij. Prav to, skupaj z njihovo težnjo po lastni (izrazni) rasti, pa je tudi razlog, da so eden redkih domačih mainstream bendov, ki jih cenijo tudi glasbeni poznavalci.

Ja, 20 let je zelo dolga doba. Toda zdi se, da Dan D z okroglo obletnico pravzaprav odpira svoje novo poglavje.