Polovico so vam zamolčali

V Slovenijo nočemo ekonomskih migrantov, so rekli in dodali: begunska kriza – begunski kaos, begunski prometni »zamašek« – je nastal zato, ker so se med begunce pomešali ekonomski migranti. Če ne bi bilo ekonomskih migrantov, bi bilo vse okej. Begunci da – ekonomski migranti ne. Begunci so upravičeni do varstva in pomoči, ekonomski migranti pa ne. Ekonomski migranti so le oportunisti, le paraziti, ki izkoriščajo nesrečo drugih, beguncev. Od slovensko-hrvaške pa vse tja do grško-turške meje so nastale obrambne linije, ki naj bi Evropo – in Slovenijo – varovale pred ekonomskimi migranti. Ekonomskih migrantov nočemo, ne potrebujemo jih, pri nas nimajo kaj iskati. Tako so govorili. In nazadnje se je o tem oblikoval celo konsenz. Nacionalni. In evropski.

Toda nedavna racija v Marof Tradu, poslovni enoti Gozdnega gospodarstva Postojna, je še enkrat pokazala in potrdila, da pri nas hočemo ekonomske migrante. Da jih potrebujemo. Da imajo pri nas kaj iskati. Še več: še enkrat se je pokazalo in potrdilo, da ekonomske migrante – tuje delavce – pri nas brutalno, brezvestno in brezčutno izkoriščajo in zlorabljajo. Delajo po 12 ur ni več, plačani so mizerno, plače pogosto ne dobijo, regresa tudi ne, delodajalci jim socialnih prispevkov ne plačujejo, prav tako jim tudi ne omogočajo letnega dopusta in zdravstvenega pregleda, delo poteka v slabih, nevarnih, izkoriščevalskih razmerah, ne vedo, za katero podjetje sploh delajo, delodajalci jih stalno selijo, delovnopravna zakonodaja zanje ne velja, životarijo in tezgarijo v »nevidni« vzporedni državi, v kateri slovenski zakoni ne veljajo, in tako dalje.

To so novodobni sužnji, ki delajo v suženjskih delovnih razmerah. V Slovenijo jih dovažajo z »ladjami sužnjev« (avtobusi, kombiji, vlaki), agencije – njihove »lastnice« – jih preprodajajo sem ter tja, tezgarijo v vseh panogah, delodajalci z njimi blazno profitirajo (suženj ima visoko profitno stopnjo), z njimi se hrani ves sistem, ki je nastal. Vse teče tako gladko, utečeno in nevidno, da to nikogar ne moti. In ja, vse skupaj je očitno preveliko, da bi smelo propasti.

Slovenija je napovedala vojno trgovini z ljudmi, toda trgovina z ljudmi poteka v samem srcu Slovenije. Slovenija ne bi ekonomskih migrantov, toda od njih živi. Vprašanje je le, kolikšen del slovenske ekonomije že živi od ekonomskih migrantov, od suženjske delovne sile. Manjka le še kak »gospodarstvenik«, ki bi rekel: ne norite – če boste odpravili suženjsko delo, se bo slovensko gospodarstvo sesulo!

V Sloveniji so se resda pojavili abolicionisti (Goran Lukić in Svetovalnica za migrante, Katjuša Popović in Društvo Ključ ipd.), toda slovenskega Abrahama Lincolna ni na spregled, slovenski protestniki pa se za pravice ekonomskih migrantov še naprej borijo povsod, razen tam, kjer so te pravice dejansko kršene – to je pri nas.

Nedavna racija v Marof Tradu je še enkrat pokazala in potrdila, da pri nas hočemo ekonomske migrante. Da jih potrebujemo. Da imajo pri nas kaj iskati.

Skrivnost silovite rasti

Nič, zamolčani temelj in neminljivi vzor sodobnega kapitalizma je očitno sužnjelastništvo. Ameriški model sužnjelastništva, se razume. Prve afriške sužnje so v Ameriko pripeljali že kmalu na začetku 17. stoletja (zaplenili so jih Portugalcem), sužnjelastniška ureditev pa se je v motor kapitalizma prelevila v prvi polovici 19. stoletja. Slovenski »gospodarstvenik« bo seveda takoj rekel: toda afriški sužnji niso bili plačani – ekonomski migranti pa so vendarle plačani! Plus: celo nekateri ameriški sužnjelastniki so svoje sužnje plačevali, resda simbolično, zelo skromno, pa vendar – hoteli so jih pač stimulirati, da bi pridneje, prizadevneje in bolj stahanovsko garali, da bi torej čim učinkoviteje opravili čim več brezplačnega dela.

Hecno, v času, ko sužnjelastništva že ni bilo več, so revizionistični zgodovinarji, rasisti in ezopski zagovorniki rasne segregacije poudarjali, da je bila državljanska vojna (1861–65), s katero so odpravili sužnjelastništvo, povsem nepotrebna, ker bi sužnjelastništvo itak samo odmrlo, ker je šlo itak za predmoderen, pomanjkljiv, statičen, zastarel, neprofitabilen ekonomski sistem, ki ni dohiteval industrijskega razvoja, ker je bil manj učinkovit od kapitalizma, ki temelji na svobodni delovni sili, in ker je ameriško ekonomijo vlekel nazaj, s čimer jo je ogrožal in delal globalno nekonkurenčno. Toda že to, da je v ameriški državljanski vojni umrlo 700 tisoč ljudi, govori o tem, kako zelo se je sužnjelastniški Jug oklepal tega »neučinkovitega«, »neprofitabilnega« in »predmodernega« ekonomskega sistema. Če bi bil tako »neučinkovit«, »neprofitabilen« in »predmoderen«, potem se ga ne bi tako oklepali – in potem ne bi zanj padlo toliko ljudi. Sužnjelastniški sistem je bil očitno zelo učinkovit, zelo profitabilen – in zelo moderen. V resnici je bil tako učinkovit, tako profitabilen in tako moderen, da je ameriško ekonomijo v 19. stoletju iz zakotne in povsem minorne prelevil v globalno, eno izmed največjih in najmočnejših na svetu. Ali bolje rečeno: vsa ta silovita ameriška gospodarska rast – vsa ta zgodba o uspehu, vse to silno bogastvo, vsa ta ekonomska moč – je temeljila na suženjskem delu.

Ameriški gospodarski vzpon vedno prikazujejo kot rezultat genialnih izumiteljev, podjetnikov, ustvarjalnosti in prostega trga, toda v času ameriškega gospodarskega razcveta, potemtakem v prvi polovici 19. stoletja, je bil največji ameriški izum prav sužnjelastniški sistem. Še več: sužnjelastniški sistem je bil podjeten, ustvarjalen in zelo, zelo prost, popolno utelešenje prostega trga. Afriške sužnje so na Jug, kjer je bilo suženjstvo uzakonjeno, tovorili kot živino – to vemo. Vemo tudi, da so jih gospodarji, lastniki sužnjev, kupovali in preprodajali na javnih dražbah – na prostem trgu. Vsakdo si je hotel nabaviti čim boljše »delovne roke«, čim boljše »glave«, po možnosti mlade, pač takšne, ki so lahko takoj poprijele za delo in s katerimi je bilo mogoče potem še leta in leta dobro služiti. Sužnjelastništvo je – tako kot novodobno suženjstvo, ki so mu izpostavljeni ekonomski migranti – trgalo družine, ločevalo starše od otrok, moške od žensk.

Leta 1775 je bilo v 13 sužnjelastniških kolonijah že pol milijona sužnjev – belcev je bilo v teh kolonijah le dva milijona. Naslednje leto se je začela velika, slavna revolucija, ki je Ameriko odcepila od britanske krone – dobički, ki jih je prinašalo sužnjelastništvo, so bili tako visoki, da si jih Američani niso hoteli več deliti z britansko krono. Ni šlo za svobodo, temveč za ekonomijo – za delitev dobička. Navsezadnje, ko so po revoluciji nastale Združene države Amerike, sužnjelastništva niso odpravili, sužnjev pa ne osvobodili. Ravno nasprotno: ohranitev oziroma ekspanzija sužnjelastništva je bila pogoj za nastanek Združenih držav Amerike. Če bi Sever rekel, ne, sužnjelastništvo bomo odpravili, Združenih držav Amerike ne bi bilo. Štirje izmed prvih petih ameriških predsednikov so bili lastniki sužnjev. Med prvimi 12 ameriškimi predsedniki najdete osem lastnikov sužnjev. Vse upore sužnjev je vedno zatrla ameriška zvezna vojska. Sužnjelastništvo so imeli za božjo voljo, češ da je Bog ustvaril tudi ljudi, ki niso zreli za svobodo – tako piše v Bibliji, so rekli.

Suženj-stroj

Vprašanje je le: kako to, da je bil sužnjelastniški sistem ekonomsko tako učinkovit, tako produktiven in tako profitabilen? Kajti natanko tak je bil, pravi ameriški zgodovinar Edward E. Baptist v sijajni knjigi Polovico so vam zamolčali – suženjstvo in nastanek ameriškega kapitalizma (The Half Has Never Been Told – Slavery and the Making of American Capitalism, 2014), saj je lastnik sužnjev iz vsakega sužnja na bombažnem polju iz leta v leto potegnil več. Sužnji so bili iz leta v leto vse produktivnejši. Toda: »Vir te stalno naraščajoče produktivnosti ni bil stroj, ki je poganjal vse večjo produktivnost predilnic. V resnici bi lahko rekli, da je bil glavno orodje bombažne tehnologije bič.« Ergo: brutalna sila, tortura, bičanje – do krvi, raztrganega mesa in razcefrane kože. »Bič je bil za rast bombaža tako pomemben kot sonce in dež.«

Lastniki sužnjev so si resda stalno izmišljali nove in nove menedžerske trike, recimo stalno so merili opravljeno delo sužnjev, stalno so jih nadzorovali, stalno so merili čas (vsako minuto dnevne svetlobe so zapolnili), stalno so pilili logistiko (sužnje so naselili ob bombažnih poljih, tako da so iz postelje stopili neposredno v »tovarno«), stalno so jim predpisovali norme in naloge, toda stalno so obenem prakticirali tudi torturo (včasih so koga ustrelili, še pogosteje so koga krvavo prebičali), s čimer so sužnje prisilili v nenehno izumljanje novih in novih tehnik obiranja bombaža, ki so jim omogočale stalno povečevanje produktivnosti, učinkovitosti in profitabilnosti.

In produktivnost – količina pridelanega in obranega bombaža – se je iz leta v leto stalno povečevala. Brez izjeme. Leta 1800 so sužnji pridelali 700 ton bombaža – leta 1860 so ga pridelali milijon ton. Od leta 1811 do 1860 se je produktivnost vsako leto povečala za 2,6 odstotka. Leta 1805 je suženj obral 14 kilogramov bombaža na dan, leta 1818 ga je obral že 25 do 40 kilogramov, deset let kasneje že 60 kilogramov, v štiridesetih letih pa ponekod že 170 kilogramov na dan. Od leta 1800 do 1860 se je produktivnost na bombažnih poljih povečala za 400 odstotkov! Po drugi strani se je produktivnost v britanskih bombažnih predilnicah v tem času povečala za 600 do 1000 odstotkov. Kar je veliko, a obenem malo, če pomislimo, da so bombažne predilnice uporabljale najnovejše tehnologije, ki so avtomatično stopnjevale produktivnost in učinkovitost. Na ameriških bombažnih poljih pa novih tehnologij ni bilo. Edini »stroj«, ki so ga imeli na voljo, je bil cotton gin za ločevanje vlaken od semen. In to je bilo vse. Drugih strojev – drugih tehnoloških inovacij – v vseh teh letih ni bilo.

Slovenija je napovedala vojno trgovini z ljudmi, toda trgovina z ljudmi poteka v samem srcu Slovenije.

Leta 1836 je bila polovica ameriške gospodarske dejavnosti povezana z bombažem, ki ga je prideloval milijon sužnjev, ali natančneje: polovico ameriške gospodarske dejavnosti so zagotavljali sužnji, pa četudi so sestavljali le »nevidnih« šest odstotkov ameriškega prebivalstva!

Ne brez razloga: lastniki sužnjev so namreč torturo – discipliniranje, bičanje, trpinčenje, spolno nasilje, tunkanje – tako »prefinjeno« stopnjevali in kalibrirali, da so »roke bombaž obirale kot stroji«. Kdor ni izpolnil dnevne norme, jih je dobil z bičem – za vsak kilogram, ki je manjkal do izpolnitve norme, po en udarec. Kdor ni izpolnil norme, je plačal s kožo. Bič, ki je ustvarjal neizmerno bogastvo, mogočno ekonomijo in finančno elito, je bil največja tehnološka revolucija sužnjelastniške ekonomije. »Sistematično mučenje je bilo bistveno za industrijsko revolucijo.« Sužnji do varstva in pomoči niso bili upravičeni.

Sužnji so se včasih resda zatekali k malim goljufijam (košare so polnili s kamni in lubenicami, da bi izgledale težje, hitrejši so pomagali počasnejšim ipd.), toda strah pred bičanjem in smrtjo je bil vendarle tolikšen, da so morali glavo ločiti od rok. Ali bolje rečeno: ker so bili v tem »priganjalnem sistemu« prisiljeni stalno izumljati nove tehnike in nove trike obiranja, so se začeli po bombažnem polju gibati kot plesalci, v ritmu hitrega, tako rekoč vrtoglavega plesa, graciozno, ritualno in koreografirano, brez nepotrebnega izgubljanja energije in časa, tako da so samo obiranje optimizirali, pri čemer so repetitivne gibe rok in prstov ustvarjalno tako izpopolnili in avtomatizirali, da so njihovi prsti in roke sami »mislili«, podobno kot roke in prsti pianistov, pravi Baptist. Nobena roka ni bila dominantna, obe sta bili enako funkcionalni.

Lastniki sužnjev, ki so iz sužnjev na bombažnih poljih s sadistično torturo izsilili takšno produktivnost, kot so jo britanske bombažne predilnice ustvarile z najmodernejšimi in najrevolucionarnejšimi tehnologijami, so človeško telo – telo sužnja – spremenili v stroj. V nevidni stroj.

Novi priganjalni sistemi

Ne pozabite: prav bombaž je bil ta, ki je poganjal ameriško rast. »Bombaž, ki so ga pridelovali sužnji, je bil gonilo ameriške ekonomske ekspanzije.« Ni bil le glavni sužnjelastniški produkt in magična surovina te dobe, temveč tudi glavno ameriško izvozno blago. Kar 80 odstotkov so ga namreč izvozili, pretežno v Britanijo, tako da je suženjski bombaž omogočil industrijsko revolucijo in razmah kapitalizma. Vsi so živeli od bombaža – od suženjskih rok, ki so ga pridelovale, obirale in pakirale. Sužnji so živeli v »nevidni« vzporedni državi, v kateri zakoni, ki so veljali v Ameriki, niso veljali. Belci so prezirali sužnje, toda z njimi so bogateli in od njihovega dela živeli.

V sužnjelastniški dobi je lahko vsak belski naseljenec v nekaj letih bajno obogatel – le sužnje in zemljo, na kateri je gojil bombaž, si je moral nabaviti. In da bi si lahko vsakdo nabavil sužnje in zemljo, so skrbele banke, ki so dajale kredite – ja, belci so sužnje kupovali na kredit, suženjsko delo pa jim je omogočalo, da so kredite odplačevali. Banke, ki so se tedaj množile kot gobe po dežju (Teksas potrebuje le banke, ki bodo tiskale denar in ga posojale lastnikom sužnjev, je rekel neki lastnik sužnjev), niso ničesar tvegale, saj so lastniki sužnjev kot zavarovanje – kot hipotekarni »kolateral« – dajali same sužnje. Zastavljali so jih, obremenjevali s hipoteko. Banke – še posebej britanske, pa četudi so sužnjelastništvo v Britaniji prepovedali že leta 1807 – so potem, pravi Baptist, te dolgove pakirale v vrednostne papirje, hipotekarne obveznice, »sekuritizacije«, finančne produkte in finančne instrumente, ki so jih prodajale na evropskih finančnih trgih. Investitorji širom po svetu so s temi obveznicami, zavarovanimi s sužnji, mastno služili, kar pomeni, da so vsi profitirali prav s sužnji in suženjskim delom. Ne le lastniki sužnjev, temveč tudi banke, investitorji, predilnice na ameriškem Severu, ladjarske družbe, zavarovalnice, izdelovalci orodja in trgovci, ki sužnjev sicer niso nikoli videli.

Ne, tveganja ni bilo – kredite so z brezplačnim delom odplačevali sami sužnji, »roke« in »glave« na bombažnih poljih. In če lastnik sužnjev ni mogel odplačati dolga, je banka zaplenila njegove sužnje in jih preprodala komu drugemu. Če pa se je že ravno po naključju zgodilo, da investitorjev – kupcev teh »suženjskih« obveznic – niso mogli poplačati niti lastniki sužnjev niti banke, so jih poplačali z denarjem davkoplačevalcev. Politični sistem, ki je vzdrževal sužnjelastniško ekonomijo (politične elite so bile pač v postelji z ekonomskimi, sužnjelastniškimi elitami), je skrbel, da so se dobički privatizirali, izgube pa podružbljale. Kar velja za sodobni kapitalizem in finančne institucije (banke ipd.), je veljalo tudi za sužnjelastništvo: bilo je preveliko, da bi smelo propasti.

Jasno, krediti so kar leteli (na »lepe oči«), vsi so špekulirali, cene so bile vse fiktivnejše, vrednosti premoženj so iracionalno naraščale, nastajali so finančni baloni – in nekateri so se bali, da bodo počili. Kar se je tudi zgodilo. Prišle so krize. In panike. Toda vsakič, ko se je rast upočasnila, so iz žepa potegnili dobro preverjeni recept: novi sužnji – nova zemlja – novi bančni krediti – nov bum. Z eno besedo: sužnjelastništvo so preprosto raztegnili še bolj na ameriški Zahod. A po drugi strani, tudi ko se je cena bombaža znižala, lastniki sužnjev niso mogli izgubiti – delovna sila je bila suženjska, brezplačna. Do leta 1860 je bilo že tri milijone sužnjev, med osmimi najbogatejšimi ameriškimi zveznimi državami pa se je znašlo sedem sužnjelastniških, »bombažnih«.

In zdaj, toliko let kasneje, živimo v preslikavi te sužnjelastniške dobe. Delovna sila je vse cenejša, tako rekoč brezplačna. Delovne razmere so vse bolj suženjske. Prisilno delo je ostalo: ljudje so v delo prisiljeni, in to dobesedno, ker so prisiljeni v slabo plačano, mizerno, skoraj brezplačno, napol suženjsko delo, pri katerem morajo stalno izkazovati brezmejno produktivnost in učinkovitost. V sodobno »znanstveno« menedžiranje je vgrajen priganjalni sistem, ki kakopak tudi sam nenehno izumlja nove in nove tehnike stopnjevanja produktivnosti in učinkovitosti. Da bi delavci to vzdržali, morajo glave ločiti od rok. Da bi lahko tekmovali s stroji, morajo postati stroji. Da bi preživeli to repetitivno torturo, se morajo preleviti v umetnike.

Manjka le še kak »gospodarstvenik«, ki bi rekel: ne norite – če boste odpravili suženjsko delo, se bo slovensko gospodarstvo sesulo!

Sužnji brez gospodarjev

Josiah Nott, alabamski zdravnik in rasist, je leta 1851 svaril, da je na ameriškem Severu, v Franciji in Britaniji sedem milijonov ljudi življenjsko povsem odvisnih od treh milijonov afriških sužnjev in da bi bila osvoboditev sužnjev »velikanska človeška neumnost«. A nikar ne mislite, da so v Ameriki sužnjelastništvo zrušili v imenu rasne enakosti. Ne, niso ga zrušili zato, ker bi verjeli v enakopravnost vseh ras – nekaterim na ameriškem Severu se je resda zdelo, da je sužnjelastništvo nekaj psihopatskega, tiranskega in nemoralnega (zastruplja belsko dušo!), toda na ameriškem Severu so se precej bolj ustrašili velike politične in ekonomske moči, ki jo je Jugu dajalo sužnjelastništvo.

Je hotel Abraham Lincoln osvoboditi sužnje? Da. Jim je hotel zagotoviti enakost? Ne. Črnce je imel za nižjo raso. Zakaj jih je hotel potem osvoboditi? Ker so bili, pravi Jim Cullen v knjigi Ameriški sen (The American Dream, 2004), brezplačna delovna sila in s tem nelojalna konkurenca belski delovni sili. Belci so bili zaradi sužnjev slabše plačani, kot bi bili sicer. Lincoln je hotel le urediti oziroma osvoboditi trg dela. Suženjstvo ni bilo slabo za črnce, ampak za belce, pa ne le za belsko delovno silo, ampak tudi za male belske podjetnike, male belske kmete, ki – drugače od veleposestnikov – niso imeli denarja, da bi kupovali sužnje. Lincoln je itak mislil, da se bodo črnci po osvoboditvi vrnili v Afriko.

Sužnjelastništvo in kapitalizem sta dolgo živela drug ob drugem, potem pa so ugotovili, da lahko vlogo sužnjelastništva odigra kar kapitalizem – še bolje.

Sužnjelastništvo in kapitalizem sta dolgo živela drug ob drugem, potem pa so ugotovili, da lahko vlogo sužnjelastništva odigra kar kapitalizem – še bolje od sužnjelastništva. In več kot ironično je, da je George Fitzhugh, lastnik plantaže in »politični filozof« iz Virginije, tik pred ameriško državljansko vojno objavil knjigi Sociologija Juga ali Neuspeh svobodne družbe (Sociology for the South, or, the Failure of Free Society, 1854) in Sami kanibali! ali Sužnji brez gospodarjev (Cannibals All!, or Slaves Without Masters, 1857), v katerih je trdil, da je sužnjelastniška ureditev družbe boljša in humanejša od kapitalistične. Zakaj? Ker kapitalizem delavce bolj izkorišča kot sužnjelastništvo. Lastnik sužnjev namreč sužnju zagotavlja hrano, streho in zdravstveno oskrbo. Pa tudi delo, se razume. Delavci v sužnjelastništvu niso pod takim pritiskom kot v kapitalizmu. Kapitalizem je represivnejši od sužnjelastništva. Le sužnjelastništvo lahko delavcem – no, sužnjem, črnim ali belim – zagotavlja ekonomsko in socialno varnost. Fitzhugh je v prostem trgu, ki sta ga oznanjala Adam Smith in John Locke, videl zlo, ker le bogati bogate, revne pa dela še revnejše. Tudi v kapitalizmu je videl zlo, ker ustvarja razredno vojno – vojno med bogatimi in revnimi. Edina alternativa kapitalizmu je sužnjelastništvo. Sužnjelastništvo je priporočal črncem in belcem. Sužnji so svobodnejši od mezdnih delavcev, le univerzalno sužnjelastništvo pa lahko odpravi neenakost, ki jo je ustvaril kapitalizem. »Devetnajst od dvajsetih posameznikov ima naravno in neodtujljivo pravico do suženjstva.«

Novodobni kapitalizem je z vrnitvijo k sužnjelastniški ekonomiji izpolnil vse Fitzhughove fantazije in aforizme.