Ali R. Taha: Pevec, ki je povsod tujec

Režiser Mare Bulc je v letošnjo slovesnost ob proslavi slovenskega kulturnega praznika vključil interpretacije sedme kitice Zdravljice v različnih tujih jezikih. Kitico, ki je tudi slovenska himna, smo slišali v bosanščini, makedonščini, japonščini in tudi v arabščini. Zdi se, da je naša himna, odpeta v različnih jezikih sveta, s tem dobila značaj univerzalnosti, Prešernovi verzi o miru, bratstvu in dobrem sosedstvu pa nadnacionalni pomen v najbolj žlahtnem razumevanju razsvetljenstva, ki je bilo, tako kot Prešeren, vedno kozmopolitsko.

Največ pozornosti medijev in dežurnih komentatorjev na spletnih omrežjih je zagotovo pritegnil mladenič, ki je zapel sedmo kitico Zdravljice v arabščini. Njegova interpretacija himne ob spremljavi klavirja je znova razdvojila Slovence, saj so nekateri pozdravljali režiserjevo odločitev, drugi pa so jo kritizirali, češ da je to praznik slovenske kulture, vanj pa ne sodijo drugi jeziki, še posebej ne tisti, ki jih nekateri povezujejo z islamizacijo ali arabizacijo Evrope.

No, Ali R. Taha, ki je zapel besedilo himne v arabščini, se je z veseljem odzval režiserjevemu povabilu, saj je Zdravljica zanj ena najlepših himn. »Govori o miru med narodi, o sprejemanju drugačnosti. Ni nacionalistična, kakor so mnoge druge himne. To je pravo sporočilo, opažam pa, da zaradi politike ljudje včasih več ne razumejo njenega pravega sporočila,« pravi 26-letni sirski glasbenik, ki ima zanimive in kritične poglede na svojo rodno Sirijo ter tudi na begunsko krizo ter njene vzroke in pasti.

Kdo je mladenič, ki se je v Slovenijo, kjer je študiral avdiovizualne komunikacije, preselil pred štirimi leti, še pred vojno v Siriji? Rodil se je v Tartusu, drugem največjem sirskem pristanišču, ki je že od nekaj veljalo za multikulturno in strpno mesto, saj so tam v slogi živeli katoliki, pravoslavci, suniti, šiiti in aleviti, torej ločina šiitov, ki ji pripada tudi sirski predsednik Bašar Al Asad. Taha, ki je iraški državljan, saj v Siriji državljanstvo lahko pridobiš le po očetu, je odraščal v družini srednjega razreda. Njegova mama je medicinska sestra in živi v Siriji, oče pa je zdravnik v Iraku.

»Ljudje v Sloveniji so me lepo sprejeli, saj v tebi, še posebej, če si iz Sirije, vidijo človeka, ki prihaja iz zanimivega kulturnega okolja. No, res pa je, da zdaj ob valovih beguncev pogosto zamolčim, da sem iz Sirije. Težko mi je zmeraj znova razlagati dogajanje v svoji državi.«

Taha je v letu 2011 je podpiral vstaje proti Asadovi diktaturi. »Govorili so o svobodi in želel sem si sprememb. Tudi zato, ker sem bil rojen v Siriji kot iraški državljan in nisem imel nobenih pravic. Tujec sem bil. Upal sem, da se to lahko spremeni,« pravi Taha in dodaja, da se je vstaja kmalu izrodila, ker so jo izkoristile militantne skupine različnih opredelitev. »Pred vojno je bila Sirija, zlasti njena obalna mesta, zelo mirna država. Spominjala je na Grčijo pred krizo. Hodili smo na zabave, poslušali jazz, ki v Siriji velja za alternativno glasbo. Nihče ni imel doma orožja. Seveda pa je bilo treba ubogati vlado. Če je nisi, si imel težave.«

Danes je Tartus pod nadzorom vladnih sil in v njem še vedno ne občutijo najhujših strahot vojne, ki divja drugod po državi. Je pa življenje mnogo težje. Sirski funt je v primerjavi z dolarjem izgubil 90 odstotkov vrednosti. Plače se nižajo, cene življenjskih potrebščin so se podeseterile. Tudi v priobalnih mestih je mnogo policije in vojske. Zunaj mesta pa delujejo različne oborožene skupine, ki jim ni mar za zakon.

Razmerja med posameznimi sprtimi stranmi v Siriji so kaotična. Ne ve se, kdo pripada kateri skupini. Poteka etnična in verska vojna, vendar ločnice med njima niso jasne. Sirski kristjani po besedah Tahe v glavnem podpirajo vlado, ker nočejo islamske alternative. Muslimani so razdeljeni. Nekateri podpirajo vlado, drugi upornike, spet tretji pa so se pridružili Islamski državi. Drugače je na obali. Tam živijo ljudje različnih etničnih in verskih pripadnosti, vsi pa hočejo mir. Tja se zatekajo tudi Sirci iz drugih krajev. Toda tudi v teh okoljih »posamezne skupine s svojimi doktrinami zastrupljajo mlade z idejami, da so jim ljudje drugih pripadnosti sovražniki«, pravi Taha.

Za pot v Slovenijo se je odločil leta 2011, ko je bila Sirija na pragu vojne. Za Slovenijo je prvič slišal v tistem letu od neke Slovenke, ki se je v Damasku zanimala za njegovo stanovanje prek couch surfinga. Hotel je študirati avdiovizualne komunikacije na inštitutu SAE, ki ima svoje enote praktično povsod po svetu. Najprej je razmišljal o študiju v Avstraliji, v igri sta bili tudi Velika Britanija in Nizozemska, a odločil se je za Ljubljano. Ni šlo brez težav, saj je urejanje dokumentov trajalo dobro leto. Večkrat je moral v Turčijo na tamkajšnje slovensko veleposlaništvo, vedno je manjkalo kakšno potrdilo, nekatera je lahko dobil le v Iraku. »To so bile nevarne poti. Vojna se je začenjala. Na cestah so že bili tanki in vse polno nadzornih točk,« se spomni.

Leta 2012 je končno prišel v Ljubljano. Pričakoval je, da bo mesto živahno, tako kot so sirska, kjer so mnoge trgovine in restavracije odprte vso noč. »Sicer pa slovensko kulturno okolje po mojem mnenju ni bistveno drugačno od sirskega. V Sloveniji prevladujeta nemška etika dela in miselnost. Po mentaliteti spadate med severnoevropske narode, sirska pa je blizu južnoevropski. Tako pravzaprav nisem imel težav s prilagoditvijo. Gotovo bi bilo drugače, če bi prišel iz Savdske Arabije, v tem primeru bi se soočil z velikimi kulturnimi razlikami. Sicer pa so razlike v miselnosti tudi v sami Siriji. Ljudje, ki prihajajo z območij ob iraški ali jordanski meji, bodo morda bolj islamistični od tistih, ki živijo ob obali ali na severu države, kjer so v glavnem Kurdi in Asirci.«

Taha pravi, da so ga ljudje v Sloveniji lepo sprejeli, saj »vidijo v tebi, še posebej, če si iz Sirije, človeka, ki prihaja iz zanimivega kulturnega okolja. No, res pa je, da zdaj ob valovih beguncev pogosto zamolčim, da sem iz Sirije. Težko mi je zmeraj znova razlagati dogajanje v svoji državi.«

Ali R. Taha je bil v zadnjem letu večkrat prevajalec v sprejemnih centrih za begunce v Dobovi in Radgoni. Videl je stisko ljudi, mnoge na robu obupa in tudi posameznike, ki so se z lažjo poskušali prebiti na Zahod. »Arabščina je skupni jezik Arabcev, vendar so med državami kar vidne razlike. Z begunci sem govoril v sirskem narečju in marsikdo mi ni hotel pogledati v oči, ker ga je bilo sram, da se izdaja za begunca iz Sirije, v resnici pa je iz Iraka, Afganistana ali držav, kjer ni vojne,« pripoveduje Taha. Pogled na otroke v begunskih kolonah ga je pogosto pretresel. Čez nekaj časa je bil tako prizadet, da enostavno ni več mogel delati z begunci.

Taha je sicer kritičen do ravnanj z begunci. Gorak je nemški kanclerki Merklovi, kajti če hoče zares v Nemčiji omogočiti življenje 800 tisočem beguncev iz Sirije, naj odpre vrata veleposlaništev, da bodo ljudje tam zaprosili za azil s svojim potnim listom, ne pa da umirajo na poti na morju in potujejo v smrtno nevarnih razmerah po balkanski poti. »Jasno je, da se za to pot ne odločajo reveži, ki najdejo zatočišče v glavnem v Libanonu in Iraku, ampak dovolj premožni ljudje, ki si lahko plačajo potovanje,« meni Taha.

»Evropejcem polagam na srce, ne bojte se beguncev. Bojte se pravih teroristov, tudi nekaterih vlad, bojte se orožarskih združb, zasebnih in državnih, ki bogatijo na račun revnih, bojte se nerazsodnih politikov, ki v imenu svojih ideoloških in drugih interesov ustvarjajo vojne.«

Nanje potem prežijo tihotapci, ki jim predstavljajo lažno sliko o Evropi, kajti »veliko se jih odloča za Evropo misleč, da bodo živeli v državah z islamsko kulturo in v ugodnih materialnih razmerah. Ti ljudje bodo na cilju razočarani in nesrečni. Razumem, da v Afganistanu ni mogoče dostojno živeti, toda če bi rad živel nekje drugje, se je treba podučiti o razmerah v državi, v katero bi rad. Vsakemu mora biti jasno, da so življenjski vzorci drugačni kot tam, od koder izhajaš.«

Ali R. Taha nerad razpreda o interesih »gospodarjev vojn«, ki bi radi v vrtinec nestabilnosti pahnili tudi Evropo. »Nekateri v Evropi se bojijo teroristov med begunci, vendar ti ubirajo druge poti za prihod v Evropo, ne pa begunskih. Zato Evropejcem polagam na srce, ne bojte se beguncev. Bojte se pravih teroristov, tudi nekaterih vlad, bojte se orožarskih združb, zasebnih in državnih, ki bogatijo na račun revnih, bojte se nerazsodnih politikov, ki v imenu svojih ideoloških in drugih interesov ustvarjajo vojne. Vojne si v resnici želi le majhna skupina ljudi. Ampak če to hočejo, naj gredo v puščavo in se pobijejo med seboj.«

Ali R. Taha za zdaj ne razmišlja o odhodu iz Slovenije, tu si je pridobil stalno prebivališče in v sodelovanju z drugimi glasbeniki ustvarja svojevrstno glasbo, ki je preplet melodij in ritmov Balkana in Orienta. Sodeluje tudi v projektu Come Together, skupine glasbenikov z različnih celin, ki jo vodi priznani skladatelj, saksofonist in flavtist Vasko Atanasovski. Taha igra klavir in kitaro, poje pa tudi v balkanskih jezikih, »razen v slovenščini, ki pa tako in tako ni balkanski jezik«, pravi. Sicer pa razume slovensko. Slovensko malo tudi govori. Težave mu dela le izgovarjava šumnikov.