Cmok v grlu

Televizija otroke socializira, jih sooblikuje kot posameznike in ne nazadnje vzgaja kot gledalce. Če si naše komercialne televizije lahko privoščijo, da nimajo lastne produkcije za otroke niti toliko, da bi z njo zapolnile uro ali dve sobotnih ali nedeljskih juter oziroma kot lastno produkcijo štejejo kar sinhronizacijo tujih risank, pa ima nacionalka dolžnost uresničevanja javnega interesa, da s kakovostnimi vsebinami skrbi tudi za mlečnozobe gledalce.

Za starejše šolarje in mladostnike je kar dobro poskrbljeno, čeprav so Firbcologi na polletnih počitnicah do jeseni, Infodrom na sporedu le še enkrat na teden, v Malih sivih celicah pa naj bi zamenjali voditelja. V oči nam je padel del sobotnega jutranjega termina na prvem programu javne televizije, tradicionalno rezerviranega za oddaje lastne produkcije za najmlajše. Nacionalkine televizijske varuške, ki staršem štiri- do devetletnikov ob sobotnih jutrih omogočijo še malo spanca, sploh niso tako nedolžne, saj otroke pogosto podcenjujejo, so do njih pokroviteljske, rade moralizirajo, nihajo med starikavostjo in infantilnostjo, poleg tega pa jim primanjkuje kakovostnega humorja, čeprav se silno trudijo biti duhovite in zabavne.

Medtem ko Ribič Pepe trenutno snema nove oddaje, s katerimi leto za letom vzgajajo nove oboževalce skupine Čuki, skupinskih plesnih koreografij, papagajevskega vreščanja in lika Ribiča Pepeta, nacionalka ob sobotnih jutrih že drugi mesec streže kuharsko oddajo Srečo kuha Cmok, namenjeno učencem prve triade, v kateri je glavni lik kuhar Prunelius Cmok, ki ga igra Danilo Ivanuša. Ta je vsevedno in hudomušno nastopal že kot Gastro Funk v oddaji Riba na oko na TV3, ki so jo promovirali kot resničnostni kuharski šov z znanimi Slovenci, nato pa ob Anji Tomažin kuhal na nacionalki v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo. Tokrat je skupaj z režiserjem Venom Jemeršičem tudi soavtor koncepta, pod scenarije se podpisuje Rok Vilčnik. Od omenjene trojice bi prej pričakovali kakšen presežek, ne pa oddaje, ki jo preveva infantilnost, in to ne v pozitivnem smislu. Popreproščene pesmi, ki jih bere ali recitira Cmok, dobro kažejo podcenjevalni odnos pisca do občinstva; za otroke je vse dobro, samo da se rima. Cmok in otroci tudi sicer preveč berejo in naštevajo podatke. Saj niso v šoli.

Pohvalno je predvsem to, da uporabljajo posebne učinke in filmski trik in da končno kak voditelj ne govori ljubljanščine. Sicer pa ima Cmok v hlače zatlačen povšter, računalniku reče čarunalnik in se z devetletniki pogovarja, kot bi bili malčki, oni pa izgovarjajo papirnate dialoge, ki jih je v njihova usta položil odrasli. Nastopajoča otroka sta dostikrat predvsem delovna sila, pri čemer med njune delovne naloge sodi tudi čudenje vsaki neumnosti, ki jo izreče Cmok.

Tako kot ustvarjalci ostalih nacionalkinih oddaj bi si morali tudi tisti, ki ustvarjajo za najmlajše, pogosteje ogledati kakšne od navdihujočih tujih vsebin, da bi znali otroke nagovoriti bolj sodobno in kakovostno.