Korist otrok

Na božični dan so starši pripeljali svoja predšolska fanta v varstvo k dedku in babici po mamini strani. Dva dni je pozneje je njuna mama umrla, oče pa je od takrat v priporu, ker je priznal, da jo je zadavil. Fanta sta pri starih starših ostala do 30. marca, ko so uslužbenci velenjskega centra za socialno delo brez vednosti starih staršev prišli ponju v vrtec in ju odpeljali k rejnikom.

Od takrat ju stari starši niso videli, mediji pa vsak dan poročajo o tem, kaj se je zgodilo in zakaj. Ljudje, ki na spletu izražajo mnenje, so ogorčeni nad centri za socialno delo in državo nasploh. Opozicijska stranka SDS je sklicala parlamentarni odbor in napovedala interpelacijo zoper ministrico za delo, družino in socialne zadeve Anjo Kopač Mrak.

»S političnega vidika bi mi bilo najlažje popustiti pod vsemi temi pritiski,« je dejala ministrica v sredo. »To ne bi bilo odgovorno. Tukaj gre za stroko socialnega dela.«

Ob njej so pred številnimi kamerami in več deset novinarji v prostorih skupnosti centrov za socialno delo sedeli še direktorica centra za socialno delo Velenje Lidija Hartman Koletnik, glavni socialni inšpektor Peter Stefanoski, predsednica skupnosti centrov za socialno delo Darja Kuzmanič Korva in profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo Gabi Čačinovič Vogrinčič.

Na zahteven način, ne da bi navedli konkretne podatke, so poskušali sporočiti, da so strokovni sodelavci velenjskega centra ob pomoči drugih strokovnjakov vseskozi iskali rešitev v korist otrok in da so jo tudi našli. Ta rešitev je bila, da se otroka oddata v rejništvo, stari starši pa se vrnejo v vlogo, ki so jo imeli pred smrtjo hčere. Takrat so bili stari starši, pri katerih sta fanta prespala skoraj vsak konec tedna. Zapletlo se je, ker stari starši želijo, da bi otroka zdaj živela pri njih.

Razlogi

21. marca je center za socialno delo očetu z odločbo odvzel otroka in naslednji dan so tri strokovne sodelavke centra starim staršem povedale, da se išče primerna rejniška družina. »Ko bo primerna družina izbrana, želiva pri nameščanju čim bolj pomagati, da bo za otroka čim manj boleče. Družino želiva spoznati,« piše v zapisniku, ki so ga stari starši podpisali.

Pred tem so dedku in babici povedale, da je center za socialno delo Slovenj Gradec zaključil z mnenjem, da nista primerna za izvajanje rejništva za vnuka. Dva centra za socialno delo sta v tem primeru sodelovala, ker imata otroka prebivališče prijavljeno v Velenju, stari starši pa v Slovenj Gradcu.

Mnenje slovenjgraškega centra, na podlagi katerega je velenjski sprejel odločitev, so stari starši dobili šele dan po sestanku. Ko sta ga oba od starih staršev prebrala, sta se obrnila na odvetnika Andreja Hostnika.

Iz mnenja je namreč težko razumeti, zakaj nista primerna za rejništvo. V njem piše, da sta strokovni sodelavki, ki sta bili na obisku januarja, zaznali »nekonfliktno, sproščeno in spoštljivo komunikacijo«. Gospa in gospod naj bi delovala sproščeno, predvsem gospod naj bi izražal veselje in optimizem. »V pogovorih je bilo čutiti medsebojno podporo, zakonca se pogovarjata in rešujeta težave, družina pa jima predstavlja pomembno vrednoto,« sta zapisali strokovni delavki.

Strokovni sodelavki sta prišli na obisk, ker sta 56-letna čistilka in 60-letni vratar želela postati rejnika fantov. »Navajala sta, da bosta za vnuka skrbela, kot bi bila njuna otroka,« sta zapisali strokovni delavki v oceni primernosti za izvajanje rejniške dejavnosti in nadaljevali, da sta otroka »zelo navezna na dedka in babico, sta ju navajena, saj sta pri njima že v preteklosti preživljala veliko časa«. »V vseh razgovorih z družino je bilo zaznati toplo, pristno in sproščeno vzdušje. Gospod in gospa navajata, da vsakdanje težave rešujejo z odkritim pogovorom.«

Razlog za dodelitev fantov rejniški družini ni bil v starosti, stanovanju ali materialnem položaju starih staršev, ampak v njihovem načinu vzgoje.

Pogovarjali so se tudi o tem, kaj pomeni njuna starost za prihodnost odraščajočih otrok, ki bosta imela kot vsi otroci veliko šolskih in obšolskih dejavnosti ter bosta šele čez slabih deset let vstopila v za skrbnike naporno obdobje najstništva. »Oba sta prepričana, da bosta zmogla,« sta navedli strokovni delavki.

Kljub temu sta zapisali, da gospod in gospa »nista najbolj primerna za izvajanje rejništva«.

Starost ni mogla biti razlog, saj mladost ni pogoj za rejništvo. Odvetnik Andrej Hostnik trdi, da je poskušal najti smisel v oceni strokovnih sodelavk in da je prišel je do sklepa, da je krivo stanovanje. »CSD je dal materialnim pogojem bivanja prednost pred tako imenovano psihološko oziroma čustveno platjo,« je sklenil.

Stanovanje je veliko petdeset kvadratnih metrov, a ima le 38 kvadratnih metrov uporabne površine, saj preostalo predstavljajo balkon, klet in drvarnica. Ima kuhinjo, kopalnico in eno sobo, ki je razdeljena s pregradno steno. Strokovni sodelavci centra sta zapisali, da v enem prostoru v skupni postelji spijo dedek, babica in fanta, v drugem pa njuna teta in njen sin. Stanovanje naj bi si torej delilo šest ljudi in vsi so bili tam, ko sta na obisk prišli strokovni sodelavki. »Opaziti je bilo prostorsko stisko,« sta zapisali.

Tudi če je stanovanje premajhno za štiri, pa tudi če v njem živi šest ljudi, to ne more ali pa ne bi smelo zadostovati, da fanta odpeljejo od sorodnikov, na katere sta navezana. Stari starši so se že pred meseci obrnili na slovenjgraško občino, da jim pomaga najti večje stanovanje ali manjšo hišo. Pozneje je takšno pomoč ponudil tudi Rdeči križ.

Stanovanje ni bilo pomembno, trdijo tisti, ki so odločili, da se otroka dodelita drugim rejnikom, in tisti, ki so to odločitev pregledali in ocenili kot dobro. Prav tako ni bilo pomembno njuno materialno stanje.

Socialni delavci so izhajali iz tega, kako na dolgi rok za otroka urediti primerno skrb, varstvo in vzgojo, je v sredo poudaril socialni inšpektor Peter Stefanoski. Od samega začetka je bila ena od možnosti , da stari starši postanejo rejniki. »Center za socialno delo Velenje je pravilno ocenil, da to v tem trenutku še ni v korist otrok,« je povedal.

V oceni slovenjgraških socialnih delavk je zapisano, da »je način vzgoje v tem primeru pomemben dejavnik pri izbiri rejniške družine«. Zabeležili sta, da »gospod in gospa še ne postavljata mej otrokoma, saj sta še v fazi, ko se jim otroka ‘smilita, sta boga’«. Edini primer, ki je naveden, je, da ju pustita dolgo spati, zaradi česar otroka zamujata v vrtec.

»Postavlja se vprašanje, kdaj bosta starša prešla to mnenje, glede na to, da je pokojna mama njuna hčerka,« izpostavljata strokovni sodelavki. Priporočila in smernice glede vzgoje naj bi sprejela z zadržkom.

Gospod in gospa prek odvetnika sporočata, da nimata takšnih zadržkov. Poudarjata, da fanta učita »skrbi za njune igrače in druge stvari, pospravljanja, obnašanja za mizo, lepega vedenja in podobno«. V vrtec naj bi ju babica peljala ob osmih, ker ju do takrat lahko pazi. Trdi, da bi ju peljala prej, če je to res prepozno.

Morda se sliši nenavadno, da bi socialni delavci zaradi tega odpeljala fanta od starih staršev, za katere so sami ugotovili, da fantoma nudijo toplo, pristno in sproščeno vzdušje. Kako je lahko socialni delavki zmotilo, da so stari starši razvajali vnuke tri tedne po tem, ko je njun oče umoril njuno mamo?

Vendar je bilo po neuradnih podatkih ključno prav to, da je center ocenil, da so stari starši primerni za vlogo starih staršev in ne za večjo vlogo. Poleg tega naj bi bila težava v tem, da sama nista bila pripravljena sprejeti strokovne pomoči po smrti njune hčere.

»Velenjski center je od samega začetka starim staršem odpiral možnost sodelovanja, spodbujal jih je, kazal jim je, kaj je tisto, kar jim še manjka, da bi lahko v čim večji meri zadovoljevali potrebe otrok,« je povedal Stefanoski.

Ker gre za otroka, bi morali predstavniki državnih organov plačati kazen, če bi nam povedali, kaj je pravi razlog, da rejništva niso dodelili starim staršem. Pravijo, da so povedali njim, vendar je vprašanje, ali razumejo. Očitno pa odločitve, ki jo je center sprejel na podlagi tega razloga, niso pripravljeni sprejeti.

29. marca je odvetnik Andrej Hostnik na velenjski center poslal pripombo k oceni primernosti, ki jo je izdelal slovenjgraški center. Naslednji dan, 30. marca, so uslužbenci CSD Velenje prišli po fanta v vrtec in ju odpeljali v rejniško družino.

»V nekem trenutku, ko stari starši niso več mogli ali niso bili več pripravljeni skupaj s centrom razmišljati, kaj je dolgoročno v največjo korist otrok, se je center odločil, kot se je. Ravnal je strokovno in zakonito,« intervencijo pojasnjuje Stefanoski.

Ministrica je v sredo, tako kot prvič, ko je govorila o tej temi, poudarila, da jo najprej zanima, kako se pri rejnikih počutita otroka. »Otroka se po zagotovilih socialnih delavk in tudi po mnenju zdravnika, ki ju je pregledal, počutita dobro, sta vesela in razigrana.«

Še posebej pri urejanju razmerji med starši in otroki ljudje pogosto težko sprejmejo dejstvo, da niso edini, ki se jih odločitev strokovnjakov tiče. Interesih drugih so morda pomembnejši.

Razumljiva jeza

Javnost, za katero se zdi, da je večinsko na strani starih staršev, pozna nekaj primerov, ko so centri za socialno delo odvzeli otroke staršem in pri tem naredili napake. Pri aktualnem primeru sicer formalnopravno ne gre za odvzem, saj stari starši nimajo istega statusa kot starši, vendar je po posledicah, ki jih ima odločitev na vpletene, primerljiv. Pomembneje je, da se prejšnji primeri od tega razlikujejo v tem, da sta ministrstvo za delo ali socialna inšpekcija po pregledu odločitev spremenila in vrnila otroke staršem. Tokrat sta odločitev potrdila.

Ni dvoma, da zadeve, ki globoko posegajo v življenja ljudi, sprožajo močne odzive. Socialna inšpekcija največ pobud za izredni nadzor prejme zaradi zadev s področja ogroženih otrok, rejništva in nasilja v družini. Nepravilnosti se pojavljajo redkeje kot pri vsaki tisoči opravljeni nalogi centrov, sklepajo socialni inšpektorji glede na podatke, ki jih imajo.

Ljudem ne moremo zameriti, če jih to ne prepriča, naj zaupajo centru za socialno delo. »Tudi sama sem mama in že misel na to, da bi mi vzeli otroka, ni lahko sprejemljiva,« je v sredo priznala ministrica.

Vendar ne gre samo za to, da ljudje sodijo po sebi in sočustvujejo s tistim, nad katerim center za socialno delo izvrši svojo največjo moč: odvzem otroka. Gre tudi za dejanske izkušnje, ki jih imajo ljudje s centri za socialno delo. »V slovenski socialni politiki so nekateri katastrofalni izumi, ki jih izvajajo prav centri,« opozarja profesor na ljubljanski fakulteti za socialno delo Srečo Dragoš.

Ko na primer umre oseba, ki je prejemala socialno pomoč, mora center za socialno delo rubiti njegove dediče, da bi državi povrnil, kar je dala. »Svet tega še ni videl,« se jezi Dragoš, čeprav ta ukrep velja že več let. Kot drug primer navaja »sramotno nizke socialne pomoči«. Ne dosegajo niti tristo evrov na mesec, čeprav je ministrstvo za delo pred petimi leti, ko je bila sedanja ministrica tam državna sekretarka, izračunalo, da oseba v Sloveniji potrebuje vsaj 385 evrov na mesec.

Poleg tega se socialna pomoč vse bolj pogojuje s tem, koliko človek prej poskrbi sam zase in koliko je zares potreben pomoči, izpolnjevanje pogojev pa se vse bolj nadzoruje. Vse to delajo centri za socialno delo, število zaposlenih v slovenskem socialnem varstvu in njihove plače pa so pod evropskim povprečjem. »Sektor socialnega varstva je najbolj podhranjen sektor v Sloveniji, torej še bolj od šolstva, zdravstva in javne uprave,« pravi Dragoš.

Zadnja velika sprememba socialne zakonodaje je bila v letu 2012 in odziv ljudi nanjo je bil takšen, da so morali centri za socialno delo za leto in pol najeti varnostnike. Ljudi stvari jezijo, a socialna inšpekcija ugotavlja, da neutemeljeno. Nepravilnosti pokaže le vsak šesti izredni nadzor.

Socialna inšpekcija večino neutemeljenih pobud za nadzor pripisuje »prepričanju uporabnikov, da naj centri za socialno delo ‘odločijo’ o spornih vprašanjih«. Uporabniki po njihovem ne pristanejo na to, da socialne delavce omejuje zakon ter tudi etika in strokovnost.

Odziv javnosti ni samo posledica tega, da ljudje sodijo po sebi in sočustvujejo s starimi starši, ki so ostali brez rejništva. Gre tudi za dejanske izkušnje, ki jih imajo ljudje s centri za socialno delo.

Da ljudi jezijo zakonite odločitve, lahko kaže na to, da je zakon slab, vendar ni vedno tako. Še posebej pri urejanju razmerji med starši in otroki ljudje pogosto težko sprejmejo dejstvo, da niso edini, ki se jih odločitev strokovnjakov tiče. Interesih drugih so morda pomembnejši.

Socialno delo ne sme ostajati samo v institucionalnih okvirih in zakonskih pooblastilih. Mora biti proaktivno. V Sloveniji je avtoriteta na tem področju dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. Razvila je koncept delovnega odnosa, ki uporabniku namenja vlogo so-

ustvarjalca v procesu iskanja rešitev. Tako naj bi bila večja možnost, da proces pripelje do učinkovite in uspešne spremembe.

»Centri za socialno delo so izredno pomembna ustanova, ker prevzemajo nase najzahtevnejše naloge v procesih podpore in pomoči ranljivim družinam, in to pogosto v najhujših stiskah. Pogosto so to stiske vsakdanjega življenja, za katere se nam vsem zdi, da poznamo rešitve. Zato je toliko težje vztrajati in vzdrževati strokovne odgovore,« je povedala v sredo na tiskovni konferenci.

Na prošnjo ministrstva za delo je pregledala delo centra za socialno delo v aktualnem tragičnem primeru, zato o njem ve več kot javnost. »Prepričala sem se, da se je tukaj od začetka delalo skupaj s starimi starši, angažirali so se vsi, ki so se lahko. Ko se je proces prekinil, je sledila intervencija. Proces bi bilo treba ponovno vzpostaviti.«