Kraljica romske glasbe

8. april, mednarodni dan Romov, tudi pri nas že tradicionalno ponudi vrsto dogodkov, na katerih osrednjo vlogo dobi romska kultura v vseh pojavnih oblikah. Najprivlačnejša za širše občinstvo je gotovo romska glasba, kar je potrdil tudi pogled na približno tisočglavo množico, ki se je prejšnji petek zbrala pod šotorom ljubljanskega etno kluba Zlati zob. Pravzaprav pričakovano, saj je tam nastopila Esma Redžepova, ki so ji že pred štiridesetimi leti nadeli naslov kraljice romske glasbe. Za nameček pa je pred njo nastopil še Šukar, menda sploh prva domača zasedba, ki je začela preigravati romsko glasbo. Obetal se je torej izvrsten večer za privržence tovrstne glasbe. Vsaj v teoriji.

Makedonska pevka romskega rodu je postala tako rekoč institucija romske glasbe. Pri triinsedemdesetih polni koncertna prizorišča po vsem svetu, njena priljubljenost pa po šestdesetih letih izjemne kariere še vedno raste. Tudi med mlado publiko, zato ni naključje, da je pred tremi leti, skupaj z več kot štirideset let mlajšim kolegom Vlatkom Lozanoskim, Makedonijo zastopala celo na tekmovanju za pesem Evrovizije. Ja, čeprav je bila kot velika humanitarka že dvakrat nominirana za Nobelovo nagrado za mir in je tudi makedonska ambasadorka Združenih narodov za begunce, je še vedno najprej pevka, ki ji mnogi pripisujejo enega najlepših oziroma najbolj markantnih glasov. In v čem po vseh letih in koncertih sploh še najde motiv za nastopanje? Verjetno preprosto v dejstvu, da s svojo glasbo rada razveseljuje ljudi. »V naslednji uri in pol boste vsaj za nekaj časa pozabili na vse svoje težave« je napovedala ob začetku tokratnega koncerta.

Sodeč po glasnem odzivu in poplesovanju dobršnega dela občinstva, ji to v resnici tudi uspeva. Izvrstnega razpoloženja ni pokvarilo niti slabše ozvočenje, je pa hkrati res, da bi bila verjetno dovolj že zgolj njena prezenca. Ker je z leti njen glas razumljivo postal nekoliko utr(u)jen, drugačen, tega zdaj kompenzira s karizmatičnostjo in simpatičnostjo. Njeni odrski pojavnosti zato težko karkoli očitamo, malce bolj kritični pa smo privrženci etno glasbe lahko do nekakšne balkanske popevkarske estetike, v katero zdaj namešča tudi svoje starejše skladbe. Sicer je res, da je romska glasba sama po sebi precej ohlapen pojem, o katerem poenotenega mnenja nimajo niti etno muzikologi. Toda kljub temu se ni dalo otresti občutka, da Redžepova poskuša ugajati preveč na prvo žogo, zaradi česar v njeni glasbi ostaja vse manj tistega bolj tradicionalnega romskega karakterja. No, verjetno je temu tokrat vsaj deloma botrovalo tudi samo prizorišče, ki je bilo bolj kot glasbenemu užitkarjenju namenjeno množičnejšemu veseljačenju. In v tem pogledu je koncert vsekakor dosegel svoj namen.