Kobilice nad Elanom

V Elanu, ki ima od lani poleti novega lastnika, anonimni ruski sklad tveganega kapitala s sedežem na Cipru, so sprejeli prvo večjo poslovno odločitev: ukinili ali prodali bodo program proizvodnje skakalnih smuči.

V sindikatu, kjer pričakujejo odpuščanja zaposlenih, so nad odločitvijo »šokirani«. Vodja sindikata Dušan Ferjan je sporočil, da odločitve ne razume: »Nerazumljivo je, da artikel, po katerem je Elan v zadnjem času še posebej prepoznaven, v najboljšemu trenutku ugasnemo.« Presenečeni pa so tudi v Smučarski zvezi, še posebej zaradi izjemnih rezultatov Petra Prevca, ki je skakal z Elanovimi smučmi. Ljubo Jasnič, predsednik zbora in odbora za smučarske skoke, pravi, da zdaj v zvezi iščejo rešitev, kako bi proizvodnja skakalnih smuči ter »znanje ter več desetletne izkušnje« ostali doma, v Sloveniji.

Zakaj so se ruski lastniki odločili za ukinitev programa, je jasno. Kot so sporočili sami, je bil to za njih zgolj »marketinški« del podjetja, ki ni prinašal dobička. Skupina Elan je sicer lani ustvarila dobrih 71 milijonov evrov prihodkov, čisti dobiček pa je dosegel 3,8 milijona evrov, kar za nove lastnike očitno še vedno ni dovolj.

Morda se zdi danes komu to popolnoma legitimna odločitev zasebnega podjetja, a ko se je podobno vprašanje postavilo leta 1999 v Nemčiji, politika ni ostala ravnodušna. Tudi v Nemčiji so skladi tveganega kapitala, zaradi želje po še višjih donosih, začeli odpuščati delavce iz sicer dobičkonosnih podjetij, zaradi česar so se v Nemčiji odločili za spremembo prevzemne zakonodaje. Iz tistega časa je znana izjava predsednika SPÖ Franza Münteferinga, češ da si »nekateri finančni investitorji ne belijo glave z ljudmi, katerih delovna mesta uničujejo – ti ostajajo anonimni, nimajo obraza, nad podjetja planejo kot roji kobilic, jih uničijo in gredo naprej«.

Zgodba Elana je sicer še bolj zapletena. Pred ruskimi kobilicami so namreč po Elanu pustošile tudi domače kobilice. Ekonomist Janez Prašnikar, ki je bil pred prodajo član upravnega odbora državne družbe PDP, ene od lastnic Elana, odgovarja, da so se na Elan vedno znova prilepili ljudje, ki ali ničesar niso vedeli ali pa so celo pometali na cesto tiste, »ki bi jim lahko bili konkurenčni, ker so vedeli več, kot oni sami«. Eden izmed tistih, ki je najbolj odgovoren za pretekle uspehe Elana, je prav inovator Pavel Škofic. Skupaj s sodelavcem Juretom Frankom je recimo v osemdesetih razvil carving smuči, s katerimi je Elan pridobil velik tržni delež in okrepil ugled inovativne znamke. A tudi Škofic je Elan pred nekaj manj kot desetimi leti zapustil. »Ko sem začel v Elanu delati, se je točno vedelo, kam bo podjetje šlo,« pripoveduje, »znotraj podjetja smo imeli raziskovalni inštitut, vladal je inovativni duh, opazna je bila neka vizija. Ko včasih kdo pravi, da je nekoč vladalo enoumje, odgovorim, da ga danes vidim precej več.« Aktualno ukinjanje programa skakalnih smuči ga zato ne preseneča. »Saj so tudi Iskro razkosali. Danes očitno zadeve tako tečejo. Če ni vizije, je najlažje razprodajati po kosih,« dodaja resignirano.

Na kosanje Elana, na razprodajo po delih in na odpuščanje delavcev se verjetno slovenska vlada, v imenu nevmešavanja v zasebno gospodarsko pobudo, ne bo odzvala tako, kot so se nemški politiki leta 1999. Že omenjeni Müntefering je svoj znani govor zaključil z napovedjo reforme: »Mi si takšnega kapitalizma ne želimo«.