PJ Harvey: The Hope Six Demolition Project

Če bi morali v zgodovini rocka izbrati kantavtorice, ki so se glasbe lotile na poseben način in s tem vplivale na glasbeno ustvarjanje od devetdesetih let do danes, bi se zagotovo ustavili pri delu in poetiki Polly Jean Harvey. Glasbenica je nase opozorila že z albumoma Dry (1992) in Rid of Me (1993), posnetima s triom, z mojstrovino To Bring You My Love (1995) pa dosegla svetovni uspeh.

Zdi se, da politika in družbena vprašanja PJ Harvey na prejšnjih ploščah niso pretirano zanimali, saj so bila besedila precej hermetična in refleksivna, z glasbenega vidika pa je prispevala znano mešanico bluesovskih in punkovskih prvin.

Da, ko pomislimo na PJ Harvey, se spomnimo tudi na Nicka Cava in njun duet v skladbi Henry Lee s Cavovega albuma Murder Ballads, vendar je na ustvarjanje PJ Harvey v zadnjem desetletju treba gledati kot na tisto, kar je v sedemdesetih letih predstavljala Patti Smith, zlasti po odličnem albumu Let England Shake (2011), na katerem je predstavila svoje poglede na zgodovino svetovnih spopadov, v katerih je sodelovala nekoč velika imperialistična nacija.

Z albumom Let England Shake je torej začela obdobje politično aktivnega izražanja, s ploščo The Hope Six Demolition Project pa pogumno vztraja pri aktivizmu, in sicer na podlagi popotovanj po Afganistanu, Kosovu, največ pa na podlagi opazovanja življenja v ameriški prestolnici, Washingtonu D. C., kjer bleščeče spomenike in mavzoleje postavi nasproti drugi, temačnejši plati blišča: številnim brezdomcem, revnim četrtim in razpadajočim javnim šolam.

Let England Shake bi lahko označili za »britanski« album, tokrat pa se je posvetila vsakdanjiku danes največje imperialistične sile, pa tudi tistim svetovnim kriznim žariščem, ki so tesno povezana z vojaškimi posegi ZDA in posledicami teh posegov.

Album The Hope Six Demolition Project je pravzaprav del projekta, ki vključuje knjigo poezije in fotografij fotografa in režiserja Seamusa Murphyja The Hollow of the Hand, nastaja pa še dokumentarni film.

Izrazito dokumentarističen in žurnalističen odnos do problematike z različnih koncev sveta predstavi PJ Harvey tudi na albumu, kjer se z rockovsko poetiko, temelječo na bluesovskih, punkovskih, zaradi prevladujočih pihal pa tudi na jazzovskih prvinah, predstavi kot kronistka posledic imperialistične politike svetovne velesile.

Glasbenica je deveti album posnela kot del razstave in performansa Recording in Progress v londonskem kulturnem središču Somerset House, tudi tokrat pod Floodovo producentsko taktirko, prinaša pa enajst skladb, ki poslušalcu in umetnici sami postavijo vprašanje: Ali se sploh zavedamo sveta, v katerem živimo? Protestne pesmi »odsotne« dobe.