Spolno je politično

Dr. Slavoj Žižek , Filozof in psihoanalitik, gostujoči predavatelj na več kot desetih univerzah po vsem svetu.

22. 4. 2016  |  Mladina 16  |  Komentar

V palestinskih družabnih medijih v zadnjem času poteka boj, za katerega se na Zahodu ne zmenijo. V ospredju sta dva človeka: Mohamed Asaf in Tamer Nafar. Asaf je pop pevec iz Gaze, zelo priljubljen ne samo med Palestinci, temveč po vsem arabskem svetu in celo ponekod v Evropi. Podpirata ga Hamas v Gazi in palestinska oblast; ta ga je razglasila za kulturnega ambasadorja Palestine. S čudovitim glasom prepeva nežne ljubezenske in domoljubne pesmi v spevnem pop slogu. Politično je združevalna osebnost, saj je nad političnimi delitvami, podpira le palestinsko svobodo. Marca letos je Asaf v intervjuju dejal, da v imenu »ohranjanja tradicije« sestri ne bi dovolil peti v javnosti. Tamer Nafar, palestinski reper, ki je glavni igralec v filmu Udija Alonija Junction 48 in tudi koscenarist filma, je Asafu odgovoril v ganljivem odprtem pismu:

»Če bi katerikoli drug pop glasbenik rekel: ‘V skladu z našo tradicijo ženske ne smejo peti v javnosti in jaz osebno cenim to tradicijo, zato sestri ne morem dovoliti peti,’ bi protestiral in se ga lotil, a ker gre za Asafa, našo Pepelko iz Gaze, sem ob tem sicer še vedno besen, predvsem pa sem žalosten.

Tako kot Palestince, ki so se v podporo Mohamedu Asafu prvič povezali na ulicah Gaze in Zahodnega brega, v diaspori, begunskih taboriščih in znotraj območja, na katero so nas stisnili leta 1948, tudi Asafa pozivam, naj se nam pridruži na teh ulicah v spodbudo dekletu iz Jemna, Gaze, Maroka, Jordanije ali Lida – dekletu, ki sanja, da bi pelo, plesalo, pisalo in nastopalo na arabskih Talentih. Ker smo Palestinci, se moramo bojevati proti izraelskemu apartheidu in spolnemu razlikovanju. Sanjam, da bi korakali z roko v roki, da bi ženska držala moškega za roko v boju proti zidovom, ki nas ločujejo. Ni pametno korakati vsak zase in hkrati pozivati k enotnosti!

Bi se rad pogovarjal o tradiciji? Iz osebnih izkušenj lahko povem, da sem bil jezen otrok v getih Lida. Pomiril sem se šele, ko mi je mama zapela. To je tradicija, ki bi jo rad ohranil! Zato, moje drage arabske sestre, pojte, kot le morete glasno, prestopajte meje, da se bomo pomirili. Svoboda za vse ali za nikogar!«

Alonijev film govori o težavnem položaju mladih izraelskih Palestincev (to so potomci družin, ki so po vojni leta 1948 ostale v Izraelu), katerih vsakdanje življenje pomeni nenehen boj na dveh frontah: proti zatiranju izraelske države in fundamentalističnim pritiskom znotraj lastne skupnosti – Nafar v pesmih smeši tradicijo ubojev iz časti, katerih žrtve so palestinska dekleta, in zaradi tega ga napadajo celo zahodni podporniki levice. Med nedavnim obiskom v Združenih državah Amerike se mu je pripetilo nekaj nenavadnega. Ko je v študentskem naselju Univerze Columbia v New Yorku odpel pesem, v kateri protestira proti ubojem iz časti, ga je nekaj protisionističnih študentov napadlo, ker se ukvarja s to temo – očitali so mu, da tako samo propagira sionistični pogled na Palestince kot primitivne barbare (in dodali, da če uboji iz časti dejansko obstajajo, je zanje odgovoren Izrael, saj so zaradi izraelske zasedbe Palestinci prisiljeni živeti v preprostih razmerah in se njihova družba ne more posodobiti). Nafar jim je dostojanstveno odgovoril: »Ko kritizirate mene, mojo skupnost kritizirate v angleščini, da bi naredili vtis na svoje radikalne profesorje. Pojem v arabščini, da bi zavaroval ženske v svoji ‘soseski’.«

Želel je povedati, da Palestinci ne potrebujejo pokroviteljske pomoči zahodnih liberalcev; še manj potrebujejo molk o ubojih iz časti zaradi »spoštovanja« zahodnih levičarjev do palestinskega življenjskega. Ta dva vidika – vsiljevanje zahodnih vrednot kot univerzalnih človekovih pravic in spoštovanje do različnih kultur ne glede na grozote, ki so lahko del teh kultur – sta dve plati iste ideološke mistifikacije. Veliko je bilo napisanega o tem, kako sprevržena je vsesplošnost temeljnih človekovih pravic, kako skrivaj dajejo prednost zahodnim kulturnim vrednotam in normam (posameznik ima prednost pred skupnostjo in tako naprej). A temu uvidu bi morali dodati, da je multikulturno protikolonialistično zagovarjanje raznolikosti načina življenje tudi zgrešeno: prikriva nasprotja znotraj vseh teh načinov življenja, upravičuje surova dejanja, seksizem in rasizem kot izraza neke kulture, za katero nimamo pravice, da jo presojamo glede na tuje, zahodne vrednote.

Vsiljevanje zahodnih vrednot kot univerzalnih človekovih pravic in spoštovanje do različnih kultur ne glede na grozote, ki so lahko del teh kultur – sta dve plati iste ideološke mistifikacije.

Polemika med Asafom in Nafarjem je del širšega boja, povezanega z razlikami med spoloma, to pa daje dodaten pomen staremu geslu iz leta 1968 Spolno je politično. Pred desetletji je ajatola Homeini napisal: »Ne bojimo se sankcij. Ne bojimo se vojaškega vdora. Trepetamo pred vdorom zahodne nemoralnosti.« Homeinijeve besede o strahu in tem, česa z Zahoda bi se moral musliman najbolj bati, je treba razumeti dobesedno: muslimanski fundamentalisti nimajo težav s surovostjo gospodarske konkurence in vojaških spopadov, njihova resnična sovražnika nista zahodni gospodarski neokolonializem in vojaško nasilje, temveč zahodna »nemoralna« kultura. Isto velja za Putinovo Rusijo, kjer konservativni nacionalisti spor z Zahodom razlagajo kot kulturni, navsezadnje osredotočen na spolno razlikovanje: ob zmagi avstrijskega transvestita na Evroviziji je sam Putin na večerji v Sankt Peterburgu dejal: »Sveto pismo govori o dveh spolih, moškem in ženski, in glavni namen njune združitve je rojevanje otrok.« Kot navadno je bil manj zadržani Žirinovski nazornejši in je razplet na evrovizijski popevki označil za ‘konec Evrope’: »Naše ogorčenje je brezmejno. V Evropi ni več moškega in ženske, samo ono.« Premierov namestnik Dmitrij Rogozin je čivknil, da je Evrovizija podpornikom evropskega povezovanja pokazala prihodnost Evrope, to so bradata dekleta. V tej podobi bradate gospe kot simbola združene Evrope tiči nekakšna kvazipoetična nenaravna lepota (dolgo je bila bradata ženska del standardne zasedbe spak v cenenih cirkusih) – nič čudnega, da Rusija ob pozivih k vnovični kulturni hladni vojni televizijskemu občinstvu ni želela predvajati evrovizijske popevke. Logika je enaka kot pri Homeiniju: strahu ne zbujata ne vojska ne gospodarstvo, temveč nemoralna izprijenost, grožnja spolnemu razlikovanju. V številnih afriških in azijskih državah tudi gibanje za pravice homoseksualcev razumejo kot izraz kulturnega vpliva kapitalistične globalizacije in njenega spodkopavanja tradicionalnih družbenih in kulturnih vrednot, tako da se boj proti homoseksualcem zdi kot vidik protikolonialnega boja. Mar ne drži isto tudi za denimo Boko Haram? Za njegove člane osvoboditev žensk pomeni najvidnejšo značilnost uničevalnega kulturnega vpliva kapitalistične modernizacije, tako da se Boko Haram (katerega ime bi lahko prevedli približno kot Zahodna izobrazba je prepovedana, sploh pa izobrazba žensk) lahko razume in se predstavlja kot sila, ki se bojuje proti uničevalnemu vplivu modernizacije, in sicer z uveljavljanjem hierarhičnih pravil odnosa med spoloma. Uganka je torej, zakaj muslimani, ki so nedvomno doživljali izkoriščanje, nadvlado in druge rušilne ter poniževalne vidike kolonizacije, v svojih odzivih napadajo tisto, kar je (vsaj za nas) najboljšega v zahodni dediščini: naše zagovarjanje enakosti in osebnih svoboščin, z zdravim odmerkom ironičnosti in norčevanja iz vseh avtoritet vred. Odgovor je očiten: njihov cilj je skrbno izbran. Liberalni Zahod zanje ni tako neznosen le zaradi izkoriščanja in nasilne nadvlade, temveč tudi zato, to je še dodatna sol na rano, ker surovo resničnost predstavlja pod krinko ravno nasprotnega: svobode, enakosti in demokracije.

Boko Haram je logiko normativnega spolnega razlikovanja zgolj stopnjeval do skrajnosti. Predstava o spolnem razlikovanju, ki posameznemu spolu predpisuje določeno vlogo, s tem vzpostavlja simbolično normo, ta pa se razširi celo na urinsko segregacijo. Ironično je, da so ločena stranišča osrednja tema burnega pravnega in ideološkega boja, še posebej v ZDA. Skupina 80 direktorjev podjetij predvsem iz Silicijeve doline (na čelu z lastnikom Facebooka Markom Zuckerbergom in direktorjem Appla Timom Cookom) je 29. marca letos podpisala pismo guvernerju Severne Karoline Patu McCroryju in v njem obsodila zakon, ki transseksualcem prepoveduje uporabo javnih stranišč, namenjenih pripadnikom drugega spola. »Razočarani smo zaradi vaše odločitve, da potrdite ta razlikovalni zakon,« so napisali v pismu. »Večinski del poslovne skupnosti zakonodajalce na vseh ravneh nenehno opozarja, da so takšni zakoni slabi za zaposlene in za posel.« (Po zakonu mora oseba javne umivalnice in stranišča uporabljati glede na svoj biološki spol, ne pa glede na spol, s katerim se istoveti. Transseksualci bi morali uradno spremeniti spol na rojstnem listu, da bi smeli uporabljati ustrezna stranišča.) Jasno je torej, kaj meni veliki kapital: Tim Cook zlahka pozabi na sto tisoče Foxconnovih delavcev na Kitajskem, ki v suženjskih razmerah sestavljajo Applove izdelke – njegovo veliko dejanje solidarnosti z zatiranimi je zahteva, da se odpravi spolna segregacija … Kot je že navada, tudi tokrat veliko podjetje ponosno nastopi z roko v roki s teorijo politične korektnosti.

Kaj je torej transseksualnost? To pomeni, da posameznik občuti neskladje med biološkim spolom (ženskim ali moškim, kot mu ga družba pripiše ob rojstvu) in subjektivno identiteto. Zato ne zajema le »moških, ki se počutijo in vedejo kot ženske,« in obratno, temveč tudi zapleteno sestavo dodatnih spolno nenavadnih stališč, ki so zunaj binarnega nasprotja med moškim in ženskim: dvospolniki, trispolniki, vsespolniki, spolno spremenljivi in tudi nespolni. Videnje družbenih odnosov, ki podpira transseksualnost, je tako imenovana postseksualnost: družbeno, politično in kulturno gibanje, katerega pripadniki zagovarjajo prostovoljno odpravo spola, kar je mogoče zaradi nedavnega napredka znanosti v biotehnologiji in reproduktivni tehnologiji. Njihov načrt ne zadeva le znanstvenih možnosti, temveč je tudi etično utemeljen: premisa postseksualnosti domneva, da so družbene, čustvene in kognitivne posledice nespremenljivih spolnih vlog ovira za popolno človeško emancipacijo. Družba, v kateri se odpravi reprodukcija prek spolnosti (oziroma v kateri bodo mogoče tudi druge različice, tako da bi bila recimo ženska oče svojega otroka in tako dalje), bo omogočila nezaslišane nove možnosti eksperimentiranja s svobodo, družbo in čustvi. Odpravila bo razliko, zaradi katere se ohranjajo vse poznejše družbene hierarhije in oblike izkoriščanja.

Lahko bi rekli, da je postseksualnost resnica o transseksualnosti: vsesplošna spremenljivost spolne identitete vrhunec neizogibno doseže z odpravo spola kot takšnega. Spomnimo se Marxove izvrstne analize tega, kako je med francosko revolucijo leta 1848 konservativna republikanska Stranka reda delovala kot koalicija dveh vej rojalistov (orleanistov in legitimistov) v »brezimnem kraljestvu republike«: rojalist na splošno si lahko izključno tako, da si republikanec – in podobno si lahko seksualiziran na splošno izključno tako, da si aseksualen.

Družba, v kateri se odpravi reprodukcija prek spolnosti, bo omogočila nezaslišane nove možnosti eksperimentiranja s svobodo, družbo in čustvi.

Prvo, na kar je treba opozoriti, je, da je transseksualnost povezana s splošnim nagnjenjem v današnji prevladujoči ideologiji odklanjanja vsakega posameznega »pripadanja« in slavljenja »spremenljivosti« vseh identitet. Misleci, kot je Frederic Lordon, so pred kratkim poudarili nedoslednost »kozmopolitskih« intelektualcev, ki nasprotujejo nacionalizmu in zagovarjajo »osvoboditev od pripadnosti« in in extremis navadno zavračajo vsakršno iskanje korenin pri vseh navezavah na posamezno etnično ali kulturno identiteto kot skoraj protofašistično. Lordon je to skrito pripadnost samooklicanih univerzalistov brez korenin primerjal z morečo stvarnostjo beguncev in nezakonitih priseljencev, ki se jim odrekajo temeljne pravice in ki obupano iščejo kakršnokoli obliko pripadnosti (na primer novo državljanstvo). Lordon ima v tem pogledu čisto prav: ni težko opaziti, da »kozmopolitske« intelektualne elite v preziru do lokalnega prebivalstva, ki se oklepa svojih korenin, sodijo v svoje, povsem ekskluzivne kroge elit brez korenin in da je njihovo kozmopolitsko pomanjkanje korenin znamenje globoke in močne pripadnosti. Ravno zato je skrajno nespodobno povezovati elitne »nomade«, ki potujejo po svetu, in begunce, ki obupano iščejo varen kraj, kjer bi začutili pripadnost – gre za enako nespodobnost, kot če bi primerjali bogato zahodno žensko na dieti in sestradano begunko.

Poleg tega tu naletimo na staro protislovje: čim bolj je nekdo na obrobju in izključen, tem bolj mu je dovoljeno izražati etnično identiteto in poseben način življenja. Takšno je politično korektno razmišljanje: ljudje daleč od zahodnega sveta smejo v celoti izraziti svojo posebno etnično identiteto, ne da bi jih zato razglasili za esencialistične rasistične identitiste (prvotni prebivalci Amerike, temnopolti …); čim bolj se približamo zloglasnim svetlopoltim heteroseksualnim moškim, tem spornejša je ta trditev: Azijci so še OK, mogoče tudi Italijani in Irci, pri Nemcih in Skandinavcih pa je to že sporno … Vendar takšna prepoved izražanja identitete svetlopoltih ljudi (kot model zatiranja drugih), čeprav se zdi kakor priznanje krivde, vseeno odraža temeljno mnenje, da prav zaradi te prepovedi izražanja identitete postanejo splošna nevtralna sredina, izhodišče, iz katerega je dostopna resnica o zatiranju drugih. Neravnovesje vpliva tudi v drugo smer: osiromašene evropske države pričakujejo, da bodo razvite zahodnoevropske države prevzele celotno breme večkulturne odprtosti, same pa bi si lahko privoščile domoljubje.

Podobno napetost je zaznati tudi pri transseksualnosti: transseksualne osebe, ki se zdijo transagresivne, se upirajo vsem prepovedim in se hkrati vedejo hipersenzibilno, počutijo se zatirane zaradi vsiljene odločitve (»Zakaj bi se moral/-a odločiti, ali sem moški ali ženska?«) in potrebujejo prostor, kjer bi se lahko v celoti prepoznale. Če tako ponosno vztrajajo pri svojem ‘trans-’ onkraj vsake razvrstitve, zakaj hkrati tako vztrajno zahtevajo primeren prostor? Zakaj se pred ločenimi stranišči ne odzovejo z junaško brezbrižnostjo – »Sem transseksualec, malce tega in malce onega, oblečen kot ženska in tako dalje, zato lahko izbiram, skozi katera vrata bom vstopil/-a?« Mar nimajo tudi »navadni« heteroseksualci podobnih težav, saj se tudi oni včasih težko prepoznajo v predpisani spolni identiteti? Lahko bi celo rekli, da moški (ali ženska) ne pomeni neke identitete, temveč prej način izogibanja neki identiteti … In mirne duše lahko napovemo, da se bodo pojavile nove protirazlikovalne zahteve: zakaj ne poroka med več kot dvema osebama? Kaj upravičuje omejitev na binarno obliko zakonske zveze? Zakaj ne celo poroka z živalmi – mar ni zdaj, ko poznamo tančine živalskih čustev, izključevanje možnosti poroke z živaljo nedvoumen primer vrstnega razlikovanja, nepravičen privilegij človeške vrste?

Iz te slepe ulice vodi le en izhod, in sicer enak, kot ga imamo pri odlaganju smeti, to so koši za smeti. Javni koši za smeti so danes vse bolj diferencirani: imamo posebne koše za papir, steklo, pločevinke, karton, plastiko in tako dalje. Že tukaj se včasih zaplete: če moram odvreči povoščeno papirnato vrečko ali zvezek s plastično vezavo, kam naj to odvržem, v papir ali embalažo? Nič čudnega, da so na koših pod splošnim napisom še podrobna navodila: PAPIR: knjige, časopisi in tako dalje, vendar NE knjige s trdimi platnicami ali v plastičnem ovoju in tako naprej. V takšnih primerih bi pravilno odlaganje smeti lahko trajalo tudi pol ure ali še več, da bi prebrali vsa navodila in se ustrezno odločili. Da bi bilo preprosteje, imamo tudi koše za druge odpadke, kamor odvržemo vse, kar ne ustreza naštetemu na drugih koših – spet imamo poleg posebnih košev za papir, plastiko in tako naprej tudi koš kot tak, vsesplošni koš. Ne bi bilo dobro enako storiti pri straniščih? Ker nobena razdelitev ne more zadovoljiti vseh identitet, bi poleg dveh (treh …) uveljavljenih vhodov preprosto dodali še vrata za »vsesplošni spol«.

V delu sveta splav in poroke med homoseksualci podpirajo kot znamenje napredka, drugje se razvnemajo homofobne kampanje in protesti proti splavu.

Razlog za neučinkovitost vseh razvrstitev, ki skušajo biti čim podrobnejše, ni empirično bogastvo identitet, ki se upirajo razvrstitvi, temveč ravno nasprotno, vztrajanje pri tem, da so razlike med spoli resnične, »nemogoče« (ker se upirajo razvrstitvi) in hkrati neizogibne. Mnoštvo spolnih vidikov (moški, ženske, homoseksualci, dvospolniki, transseksualci in tako naprej) kroži okrog antagonizma, ki se mu večno izmika. Homoseksualci so moški, lezbijke so ženske, transseksualci vzpostavljajo prehod med enim in drugim, oblačenje v pripadnika drugega spola je kombinacija obeh, dvospolnost lebdi med tema … kakorkoli obračamo, nekje preži dvojina.

Zato je pomembno opozoriti na nasprotje, ki se pojavlja danes: po eni strani nasilno vsiljevanje trdne simbolične oblike spolnega razlikovanja kot ključne poteze ukrepanja proti družbenemu razkroju, po drugi popolno transseksualno prehajanje spolov, razpršitev spolnih razlik v množico oblik. V delu sveta splav in poroke med homoseksualci podpirajo kot jasno znamenje moralnega napredka, drugje se razvnemajo homofobne kampanje in protesti proti splavu.

Velika napaka pri obravnavanju tega nasprotja je, da se išče primerno ravnovesje med skrajnostma – namesto tega bi morali poudariti, kar je skrajnostma enako: miren svet, v katerem izgine agonistična napetost spolnega razlikovanja, najsi bo v jasni in trdni hierarhični razdelitvi spolov ali v veselem prehajanju v deseksualiziranem univerzumu. V tem sanjarjenju o mirnem svetu ni težko razločiti sanj o družbi brez družbenih nasprotij oziroma povedano jedrnato, brez razrednega boja.