Bruno Dujić

»Imamo velik potencial, ki pa ga ne znamo izkoristiti.«

Letošnji arhitekturni simpozij BIG arhitektura je posvečen raziskovanju fizičnih meja pri gradnji z lesom in priložnostih, ki nam jih ta gradbeni material ponuja. Bruno Dujić je ena od avtoritet lesene gradnje v Sloveniji. Poklicno pot je začel na fakulteti za gradbeništvo, nato pa je svoje široko strokovno znanje prenesel v prakso in ustanovil uspešno podjetje, ki nenehno vlaga v razvoj in inovativen pristop pri gradnji iz masivnih lesenih konstrukcij.

Po začetnem dvomu in nezaupanju strokovnih krogov je lesena gradnja v zadnjem desetletju postala glavna alternativa klasičnemu zidanemu načinu gradnje. Kakšen je položaj lesene gradnje danes, zlasti glede na izjemno pogozdenost Slovenije?

Imamo velik potencial, ki pa ga ne znamo izkoristiti. V preteklosti je način predelave lesa v Sloveniji temeljil predvsem na razvoju in potrebah pohištvene industrije. Tej se je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja zaradi zagotovljenih trgov prodaje uspelo razviti do stopnje, ko bi bilo treba začeti vlagati v marketing, oblikovanje in prodor na tuje trge, hkrati pa se usmeriti na nova področja uporabe lesa. Toda zaradi okoliščin, v katerih se je znašlo slovensko gospodarstvo, se to ni zgodilo. Lesna industrija je bila preveč usmerjena na pohištveno in premalo na gradbeno področje. Lesna surovina se je začela izkoriščati le za izdelavo pohištvenih izdelkov, za gradbene elemente pa se je pretežno uporabljal rezan masiven les. Tako smo zamudili obdobje, ko bi morali lesno predelovalno panogo usmeriti v gradbeništvo, s postavitvijo lesnih obratov z novo tehnološko opremo, s katero bi začeli proizvajati konstrukcijske lesene gradbene elemente, ne pa samo gradbene opažne plošče za armiranobetonsko gradnjo. Slovenski proizvodi so predragi, saj je cena vstopne surovine v proizvodni proces previsoka. Po letih vloženega truda in sredstvih v preporod lesnopredelovalne panoge še vedno nismo na pravi poti. Gozdarstvo, lesarstvo in gradbeništvo delujejo vsak zase. S takim delovanjem nam v prihodnosti ne bo uspelo obuditi lesnopredelovalne industrije, da bi lahko sami v celoti predelali lastno surovino in jo vgradili v končne produkte.

Je razlog za razmeroma majhen delež lesenih gradenj predvsem ekonomske narave ali je vzrok tudi v nazorski širini investitorjev? Se je njihov odnos do lesene gradnje v zadnjih letih kaj spremenil?

Delež lesene gradnje se iz leta v leto povečuje. Če želimo izvesti energetsko učinkovite objekte v pasivnem ali celo boljšem energetskem standardu, je prav lesen konstrukcijski ovoj optimalen za doseganje vseh pogojev, ki jih je treba izpolniti pri tovrstni gradnji in za pridobitev spodbude Eko sklada. Takšna gradnja je seveda nekoliko dražja od klasično grajenih objektov. Opažam, da se investitorji, ki se odločajo za leseno gradnjo, izobrazijo na področju uporabe naravnih materialov in pogojev kvalitete bivanja prek spleta, forumov in z dodatnimi izobraževanji na simpozijih, pa tudi s študijem strokovne literature. Največkrat gre za investitorje z izobrazbo na področju strojništva ali energetike, ki so zaradi želje po integraciji sodobne tehnološke opreme za izrabo različnih trajnostnih virov spoznali, da je masiven ovoj iz lesa optimalen za doseganje najboljših energetskih rezultatov ob izjemnem bivanjskem ugodju. Ti investitorji ugotavljajo, da je lesena masivna konstrukcija tudi najugodnejša izbira od vseh vrst gradbenih sistemov. So pa tudi takšni investitorji, ki jih ne zanimajo prednosti sodobne lesene gradnje, temveč le končna oziroma najnižja cena. Tak je tudi pristop države prek javnih naročil. Primerjalno gledano je to tako, kakor da bi pri prodajalcu avtomobilov iskali vozilo z najnižjo ceno brez premisleka glede kakovosti vozila in udobja vožnje. Ti investitorji vedno pridejo do zaključka, da lesena konstrukcija ni najcenejša, saj je en kubični meter betona skoraj petkrat cenejši od enega kubičnega metra lesenih konstrukcijskih produktov, pri čemer zanemarijo, da je pri betonu treba prišteti še ceno armature in opaženja, daljši čas gradnje in dolgotrajno sušenje betonske konstrukcije, ko rezultati energetske varčnosti v obdobju nekaj let niso doseženi. V prid leseni konstrukciji je tudi optimalnejše dokončanje objekta zaradi enostavnejših načinov montaže. Nedvomno je v Sloveniji v zadnjih letih prepoznaven pozitiven trend lesene masivne gradnje. Vsako leto se vgrajena količina križno lepljenih plošč, poznanih pod imenom paneli Xlam, podvoji. S prvim proizvajalcem sten in plošč Xlam v Avstriji smo sodelovali že pred 15 leti, naši eksperimentalni rezultati in računske metode glede potresne odpornosti so vključeni tudi v nove standarde za projektiranje sistemov Xlam na potresnih območjih v ZDA, z našim znanjem smo prisotni na Japonskem in Turčiji, sodelujemo s strokovnim timom v okviru dopolnitve evropskih standardov Evrokod, poleg tega pa razvijamo nadgradnjo Xlam sten in plošč z rebri, kjer pri enakih mehanskih lastnostih dosežemo več kot tretjino manjšo porabo lesa, s čimer znižamo strošek izvedbe objekta.

V portfelju vašega podjetja so tudi prizidek k biotehniški fakulteti ter vrsta manjših občinskih projektov. Kakšne so vaše izkušnje sodelovanja z državnimi institucijami in lokalnimi skupnostmi? Ali država prevzema vlogo glavnega promotorja lesene gradnje?

Država delno prevzema vlogo, ki pa ni ključna. Izpostavil bi javno agencijo Spirit in javni Eko sklad, ki sta v zadnjih letih odigrala ključno vlogo pri osveščanju prebivalstva o pozitivnih učinkih trajnostne gradnje in posledično gradnje z lesom. Nedvomno so finančne spodbude trenutno ključnega pomena za odločitev o leseni gradnji. Eko sklad večinoma spodbuja energetsko varčnost, a je kljub temu nekaj razlike pri višini nepovratnih sredstev, če so v objekt večinoma vgrajeni naravni materiali. Seveda bi država lahko naredila še veliko več in to tako na področju izobraževanja kot pri javnih naročilih.

Danes se pri javnih naročilih večinoma izbirajo projektanti po najnižji ceni, ki je v mnogih primerih celo edini kriterij za izbiro.

S takšnim pristopom ne bomo prišli do kakovostnih projektnih rešitev in pravilnih detajlov ter s tem želene trajnosti. Če država ob pogoju najnižje projektne cene ob najnižji izvedbeni ceni želi še leseno gradnjo, se zna zgoditi, da bodo napake povzročile nepopravljivo škodo za lesni gradbenih sektor. Pri projektu za najnižjo ceno in nato še pri izvedbi za najnižjo ceno se namreč ne da narediti kakovostnega trajnostnega objekta. Če pride do povešanja konstrukcije, kondenzacije, napačnih detajlov pri zagotavljanju zrakotesnosti, zamakanja na zunanjem ovoju zaradi atmosferske vode ali celo notranjega izliva vode, je škoda neizmerna, ne da se odpraviti z desetodstotnim bančnim jamstvom izvajalcev in s kritjem stroškov iz projektantskih zavarovanj. Poleg tega so pri merilu najnižje cene na javnih razpisih uspešna inženiring podjetja z minimalnim ustanovitvenim kapitalom. Vse to nas vodi v brezizhodno situacijo. Učinki so enaki kot pri potresu. Takoj po katastrofalnem dogodku vsa populacija razmišlja o vplivu na zgradbe in spoštuje pravila potresno varne gradnje, čez čas pa se spet začne projektiranje po liniji najmanjšega odpora.

Sodelovali ste pri gradnji osemnadstropnega objekta v Londonu. Ali lahko v prihodnosti pričakujemo ekspanzijo lesenih večnadstropnih stavb?

Z razvojem in izdelavo križno lepljenih elementov so se meje gradnje v lesu pomaknile visoko. Leta 2008 je bil zgrajen prvi demonstracijski objekt – osemnadstropna stanovanjska stavba v Londonu. Kar leto dni je trajalo prepričevanje pristojnih institucij, da so gradnjo tako visoke stavbe celoti v lesu sploh dovolile. Ta zgradba je prejela številna priznanja zaradi ekološkega pristopa, obiskalo jo je več kot tisoč arhitektov z vseh celin sveta, z glavnima statikoma Megan Yates in Mattom Linegarjem iz londonskega projektantskega podjetja Techniker smo objavili članek na svetovni konferenci o lesenih konstrukcijah na Japonskem, v katerem smo predstavili postopke, ki jih je bilo treba izkazati pri projektiranju in pridobivanju dovoljenja za gradnjo objekta. Po tem obdobju so se na več lokacijah po Evropi začeli projektirati najprej devetnadstropni leseni objekti, veliko jih je bilo v naslednjih letih izvedenih v Italiji in na Švedskem, nato je bila izvedena desetnadstropna lesena stavba v Avstraliji, sedaj pa se te meje pomikajo vse višje. Na Norveškem je bil postavljen že 14-nadstropni objekt, letos naj bi bil v Avstriji postavljen celo 24-nadstropni, v ZDA pa se pripravljajo projekti z več kot štiridesetimi nadstropji. Vse to kaže na izjemen preporod in razvoj lesene večnadstropne gradnje, ki ga je omogočil prav sistem Xlam s križno lepljeno leseno masivno steno in ploščo.

Znanje o gradnji v Sloveniji imamo, sami ste vrsto let sodelovali z Japonci na področju raziskav potresne varnosti masivnih lesenih konstrukcij in zgradili vzorčni primer lesenega razglednega stolpa, ki ruši mite o višini lesenih objektov. Kako je mogoče, da ob vseh teh dejstvih v Sloveniji ni več ambicioznih projektov?

To je odraz trenutne situacije v gradbeništvu, naložbah in predvsem nezainteresiranosti za vlaganje v proizvodnjo panelov Xlam v Sloveniji, pa čeprav bi to pospešilo razvoj trajnostne lesene gradnje tudi višjih objektov. Je pa izdelanih nekaj projektov, ki se bodo začeli izvajati še letos. Pričakujem, da bomo začeli gradnjo štirinadstropnega stanovanjskega objekta v Domžalah in petnadstropnega stanovanjskega objekta na Koroškem.

Kako visoko lahko danes projektiramo lesene objekte? Je višina sploh še omejevalni dejavnik?

Glede na izjemno ekspanzijo sistema gradnje Xlam, kjer stroka zelo zamuja s pripravo standardov in tipskih tehničnih rešitev, bi morali objekte omejiti na največ osem etaž. Pri visokih lesenih zgradbah lahko vetrna obtežba prek horizontalnih deformacij in vibracij zelo neugodno vpliva na bivanje, zato je višina do trideset metrov optimalna in še smiselna. Pri teh višinah je lahko sistem Xlam konkurenčen ostalim sistemom gradnje. Pri višjih objektih pa so primernejše hibridne lesene konstrukcije v kombinaciji z večjimi armiranobetonskimi servisnimi jedri, in to tako zaradi vodoravnih zbujanj kakor tudi za zagotovitev evakuacijskih poti pri požaru. Je pa večnadstropna lesena gradnja problematična v primeru neustreznega vzdrževanja posameznih stanovanj, kjer se lastniki pravočasno ne odzovejo na težave pri zamakanju zaradi notranjih izlivov vode v sanitarnih vozlih, kot so vodovodne in odtočne cevi, pipe, splakovali kotlički, ali pri zunanjem zatekanju vode prek fasade v izolacijske plasti. V teh primerih lahko lesena konstrukcija zaradi konstantne vlage hitro propade, kar lahko ogrozi stabilnost objekta. Zato je treba pri višjih objektih vpeljati obvezne letne preglede, s katerimi se ugotavlja stanje izolacije in lesene konstrukcije.

V čem je bistvena prednost lesenega objekta pred klasičnim zidanim? Je ta prednost bivanjska, cenovna ali oboje?

Leseni objekt ima prednosti v vseh pogledih pred klasično grajenim. Tudi cenovnega, če upoštevamo celovitost. Pri klasično grajenem objektu je treba ločiti, ali gre za gradnjo iz opeke, ki je naraven material, ali za gradnjo v armiranem betonu ali plinobetonu. Sestava ovoja stavbe iz naravnih materialov zagotavlja uporabnikom drugačen standard bivanja in udobja, izjemno pomemben je tudi zdravstveni vidik. V literaturi lahko zasledimo, da se je v obdobju ekspanzije armiranobetonske stanovanjske gradnje povečalo število psihičnih, alergoloških in ostalih obolenj, ki so močno obremenili gospodarstva različnih držav zaradi začasne ali trajne nesposobnosti ljudi za delo. Strokovnjaki so nepojasnjen porast števila obolenj pripisali sindromu bolnih stavb. Na podlagi tega se je začelo izvajati veliko raziskav glede uporabe materialov, ki nas vsakodnevno obdajajo. Tako je na področju lesene gradnje denimo ugotovljeno, da vrsta lesa cemprin zaradi aromatskih smol zelo pozitivno vpliva na človeški organizem, ga pomirja in zmanjšuje srčni utrip. V alpskem predelu Evrope, kjer najdemo to drevesno vrsto, so izdelovali otroške zibke in pohištvo v spalnicah iz cemprina prav zaradi njegovega pozitivnega učinka na zdravje.

So konstrukcijske zasnove masivnih lesenih zgradb bolj odprte za kasnejše dodatke v obliki prizidkov oziroma ali je njihova izvedba hitrejša in enostavnejša kot pri klasični gradnji?

Gradnja lesenih konstrukcij ima v tem pogledu veliko prednosti pred klasično gradnjo. Zaradi izjemne lahkosti gradnje, možnosti predizdelanosti nekaterih sklopov ali celo modulov in suhomontažnega načina izvedbe lahko enostavneje odstranjujemo in dodajamo posamezne segmente ali module. Tudi tolerance lesene gradnje so mnogo manjše, kar omogoča konstruiranje in reševanje detajlov že pri projektiranju. Sistem Xlam zagotavlja najboljšo alternativo klasični gradnji, saj izvedbo klasično grajene konstrukcije iz opeke in/ali armiranega betona nadomestimo z montažo Xlam masivne konstrukcije objekta. Ta pa v nadaljnjih fazah izvedbe objekta ponuja enake postopne možnosti kot pri zaključevanju klasično grajenih objektov. Edina razlika je, da se pri lesenih objektih ne uporabljajo ometi in lepila na cementi osnovi, ampak se nadaljnje faze običajno izvajajo kot suhomontaže. To omogoča veliko hitrost gradnje na terenu, pa tudi precejšno prožnost, saj se mnogo lažje izvedejo naknadni preboji večjih okenskih in vratnih odprtin. Zaradi robustnosti sistema Xlam je poleg izjemne požarne in potresne varnosti, nosilnosti in stabilnosti objekta zelo enostavna tudi njegova kasnejša nadgradnja.

V slovenskih arhitekturnih krogih je mogoče opaziti pravo renesanso lesenih objektov. Je naš odnos do lesenih objektov iskren ali gre bolj za začasno arhitekturno modno muho?

Les kot naravni material ima čar in izjemno estetiko. Prav zato se imitira tudi pri drugih materialih, kot sta beton in plastika. Vendar bistvo lesa ni samo estetika, ampak njegova funkcija. Čeprav ga v konstrukcijskem ovoju ne vidimo, opravlja nalogo izolacije, ustvarja velik zamik pri toplotnih spremembah, kompenzira presežke in primanjkljaje zračne vlage in tako uravnava klimo v prostoru, ima visoko specifično nosilnost, kar pomeni, da ima glede na svojo izjemno lahkost zelo dobre mehanske lastnosti. Poleg tega je mogoče s programskimi orodji zasnovati poljubne tridimenzionalne oblike, ki jih v tovarni pripravijo z milimetrsko natančnostjo in nato zelo natančno sestavijo na terenu. Vse to so izjemne prednosti lesene gradnje. Sam si kot modno muho predstavljam predvsem leseno fasado, nameščeno na betonsko konstrukcijo objekta. Na izpostavljenih delih fasade se zaradi atmosferske vlage, močenja fasade in UV-žarkov pojavijo lise, madeži, alga črnica in ostali slabi videzi lesa, ki bi jih z drugačnim arhitekturnim konceptom mnogo bolje rešili. Prevečkrat se dogaja, da je arhitektura samo zgodba fasad in vizualizacij, ki so v realnosti videti všečno samo prvo leto ali dve. V tem ni prave iskrenosti, zame je arhitektura veliko več kot pa samo lepa lesena fasada takoj po izvedbi objekta.