Dr. Svetlana Slapšak

»Nujna je ustanovitev nove evropske antifašistične koalicije«

Akademsko kariero je začela z dolgimi debatami na domu beograjskega akademika Milana Budimirja o zgodovinskem pomenu zelja. Bila je disidentka, borila se je za svobodo izražanja, za pravice žensk, pisala peticije in postala redna profesorica za antropologijo antičnih svetov, spolov ter balkanologije na bivši Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani. Ko danes mnogi menijo, da lahko Evropo reši le še več demokracije, medtem ko celo v Avstriji na demokratični način zmaguje skrajna desnica, je za pomoč treba prositi dr. Svetlano Slapšak – eno največjih strokovnjakinj za antiko pri nas.

Ta konec tedna je v prvem krogu na avstrijskih predsedniških volitvah zmagal predstavnik skrajne desnice. Naj opustimo upanje v demokracijo?

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije – namenoma govorim o preprostih dejstvih, saj je pojem demokracije katastrofalno – in namenoma – nedefiniran. Priča smo nekaj desetletij dolgemu procesu množičnega poneumljanja, ki očitno služi novi fazi kapitalizma: ta ne bo več zasnovan na industriji oziroma proizvodnji in finančnih družbah, ampak na popolni segregaciji bogatih in revnih. Bogati dandanes še vedno potrebujejo revne, da izčrpajo zadnje ostanke dobrin, virov in denarja, ki jih ti še posedujejo. Izobraževalni sistemi ob teh procesih ostajajo indiferentni, levica pa še vedno ne zbere poguma, da bi organizirala svoje, vzporedne institucije. Te bi morale otrokom privzgojiti, da je enakost nujna: razprava o demokraciji naj ostane za višje stopnje izobraževanja. Glede na našo situacijo na levici bi bila morda smiselna celo pionirska organizacija ...

Ampak ali ni temelj demokracije, ki smo jo podedovali od stare Grčije, ravno v tem, da za sodelovanje v politiki strokovno znanje ni potrebno? Opazovalcu, recimo v gledališču, ni treba biti igralec, da zmore objektivno oceniti, ali je igra dobra ali slaba.

»Demokracijo« smo podedovali od timokratskega, razrednega sistema republikanskega Rima, ki nima nič skupnega z neposredno atensko demokracijo. V atenski skupščini so odločali tisti, ki so ta dan prišli tja, preden je bil zapolnjen kvorum, in so bili plačani za ta dan; številne funkcionarje so izbirali s kocko: vsak državljan je kvalificiran in ima obvezo, da določen čas skrbi za kolektiv. Nepismeni so v neposredni demokraciji enako primerni kot doktorji znanosti, saj je edina kvalifikacija za skrb za druge, da si živ in da si človek. Tudi če je nepismen, mora biti državljan sumničav in kritičen. Naša radovednost in odgovornost pa se danes še najpogosteje končata z lajkanjem na Facebooku. In če ste omenili gledališče: v atenski demokraciji je bilo gledališče ena od institucij demokracije, v kateri so bili državljani spodbujani, da premišljujejo o zadevah, ki niso bile tema na sodiščih. Sijajen primer nove potrebe po takšni demokratični funkciji je predstava anonimnih avtorjev o slovenski neodvisnosti in trgovini z orožjem, ki je na sporedu v Mladinskem gledališču: to ob vsaki ponovitvi predstave postane nova lokacija parlamenta.

Mediji niso dovolj?

V antičnih Atenah so v gledališču ugledni člani družbe – popularni politiki in svečeniki – sedeli v prvih vrstah, kjer so jih igralci v živo, silovito, celo obsceno zmerjali, da niti ne omenjamo posmehovanja samemu bogu gledališča, Dionizu. To je neprimerno učinkoviteje kot kritika na papirju ali na zaslonu. V Grčiji sem v antičnih gledališčih na festivalih antične drame večkrat gledala replay takšne situacije, ko je občinstvo prevzelo vodenje predstave – denimo pred padcem vojaške hunte, včasih pred volitvami. Mi pa smo zdaj na stopnji, ko celo nekaterih antičnih iger ne zmoremo razumeti in ustrezno igrati. Aristofanove komedije temeljito predelajo, če jih sploh igrajo. Škoda, saj sta bili recimo globalno igranje in branje Aristofanove komedije Lizistrata marca 2003, ko je Bush začel novo zalivsko vojno, zelo učinkoviti. Zahodna kultura še tudi ne more dojeti Evripidove Medeje, kjer mati ubije svoja otroka – pač zaradi krščanskega pojmovanja materinstva ...

Priča smo nekaj desetletij dolgemu procesu množičnega poneumljanja, ki očitno služi novi fazi kapitalizma, ki bo zasnovan na popolni segregaciji bogatih in revnih.

Kako to mislite?

Medeja, tujka in begunka, drugačna in čarovnica, ubije svoja otroka, ker sta kot sinova edini identitetni kapital moža, ki jo je izdal. V tragediji ni kaznovana, temveč je nagrajena z možnostjo novega življenja, tudi novih otrok. Medeja deluje in se odziva v okolju totalnega patriarhata, proti samemu jedru tega patriarhata. Je takšna kritika družbe, kot so je bili sposobni stari Grki, danes še možna? Sodobne države bi morale zagotoviti kritiko in ventile za svoje državljane. V resnici pa je v sodobni državi karneval, ta osnova antičnega gledališča, dovoljen zgolj kot folklora, ne pa kot radikalna, totalna kritika.

Ni recimo dovoljeno članom stranke SDS reči, da so navadni fašisti?

Če se stranka ni postavila po robu svojemu šefu, ko je ta zmerjal ženske in moške s prostitutkami in zvodniki, potem to za njih bržkone ni zmerjanje. Lahko jih torej brez žalitve vse imenujemo zvodniki in prostitutke. Igrica formalne logike ...

O demokraciji vas sprašujem predvsem zato, ker je bivši grški finančni minister Janis Varufakis ustanovil gibanje, hodi po Evropi in ponavlja, da lahko Evropo reši le še demokracija. Ampak kaj to je demokracija?

Veljavne definicije demokracije danes ni – Varufakis uporablja motivacijsko metaforo, kar je v redu. Kmalu bo potrebna drugačna, razširjena motivacijska metafora – antifašizem. Upam, da bo Varufakis to dojel, tudi sama sem zaradi upanja pristopila k njegovi iniciativi Diem25. Sicer pa je eksperimentiranje z demokratičnimi praksami idealno za majhne države ali lokalne skupnosti. Nova demokracija bi se namreč morala upreti novemu kapitalizmu, kakor ga je opisal Thomas Piketty ali pred njim Tony Judt. Ta proizvaja ozek sloj superbogatih in ogromno revnih. Pri tem najbolj ranljivem in največjem političnem razredu pa zdaj tudi raste revolucionarni potencial, ki bi lahko prinesel nekatere spremembe.

Toda revni sami po sebi niso politični razred. Zakaj bi se ljudje, ki živijo v slumih, samo zato, ker živijo v slumih, politično povezali?

Ne, revščina je okolje, ki izziva upor. Vprašanje je zgolj, kako ga posameznik in družba oblikujeta ali zatirata. Imeli ste pravo socialistično gibanje revežev v severni Angliji, v času vladavine Margaret Thatcher. V Grčiji so bili reveži pogosto najbolj politični od vseh. Politična aktivnost je edini ponos ponižanih delavcev. Spominjam se incidenta v Atenah, v 80. letih, ko je neki očitno podkupljen voznik tovornjaka povozil mlado komunistko, ki je delila letake. V pol ure se je v centru Aten zbralo milijon ljudi. Sicer pa se že iz lastnih izkušenj ne morem strinjati s tezo, da revščina ne proizvaja revolucionarnega potenciala – tudi sama sem revna in vem, kaj se v revnih kuha! Je pa res, da sem ob zadnjem kongresu Združene levice kar pobesnela zaradi neodgovornosti do njihovih podpornikov, zaradi nesposobnosti soočanja z realnostjo in nesposobnosti grajenja široke fronte, ki ima po mojem mnenju v današnjih razmerah edina dolgoročni smisel.

Do neke mere je seveda fragmentacija levice koristna in potrebna.

Fragmentacija je morda najboljši del identitete levice – razen seveda v vsakokratnem konkretnem političnem kontekstu. Naj bo torej fragmentacija periodična in institucionalizirana v prostorih in v terminih debate in izobraževanja. Morda bi bilo pri iskanju izhoda iz te slepe ulice potrebno sodelovanje tistih, ki imajo nekaj več izkušenj in tudi prodornosti. Vidimo, kako velik zgodovinski korak sta naredila v Veliki Britaniji Corbyn in v ZDA Sanders, ko sta javnosti vrnila besedo socializem. Če obstaja soglasje, da potrebujemo širšo fronto, potem razen gorečih mladih, ki so pripravljeni na vse, takšna bodoča Združena levica potrebuje tudi nekaj starcev, ki so dobrohotni, pripravljeni na vse in niso koristoljubni.

A tragedija našega prostora, predvsem starejših generacij, ki bi, kot pravite, morale sedaj pomagati, je v tem, da je beseda socializem diskvalificirana.

Jaz sem si temeljito uničila življenje, kariero s tem, da sem se postavljala po robu prejšnjemu režimu v prepričanju, da socializem mora biti nekaj boljšega kot tisto, v čemer smo živeli. Torej imam moralno pravico, da še naprej razmišljam o boljšem socializmu. Namesto resnega in realnega družbenega planiranja smo dobili tranzicijo, ki je bila nič drugega kot velika kraja nekdanjega državnega premoženja, ki so ga mnogi nekoč razumeli kot družbeno. Za povrh vsega je v tem procesu družbena kritika skoraj izgubila pomen ...

Ob kongresu Združene levice sem pobesnela zaradi nesposobnosti grajenja široke fronte, ki ima v današnjih razmerah edina smisel.

Filozof Zdravko Kobe je nedavno napisal, da je bil socializem znanstveni projekt, ki je bil pod stalnim legitimacijskim pritiskom, zaradi česar so bile tudi javne razprave o njem zelo kompleksne. Kakšen sistem imamo zdaj, da nas ta poneumlja?

Drži, med komuniste si bil lahko sprejet šele, ko si kaj prebral. Seveda si moral prebrati pravo knjigo, ker če si prebral napačno, so bile lahko posledice čisto drugačne. Tukaj dodajam, da nisem bila nikoli članica komunistične stranke. Kaj se je zgodilo po tem? Enostavno, osnovni kriterij identitete je postala kri. Nacionalizem je uničujoč za izobrazbo in za zavest državljana, je strup, ki nas je uničil. Danes je vaša identiteta, da ste Slovenec. Ko osnovni kriterij družbe pade na tako raven, ljudje nehajo premišljevati. S tem je dober del vednosti in truda izobraževalnih institucij – tudi pri ohranjanju nacionalnega – izgubljen.

Ker če kje vihraš s slovensko zastavo, imaš tako ali tako prav, mar ne?

Tako je. Domoljubje in nacionalizem sta nas pripeljala v čas ignorance in pozabe. Če ste domoljub, ni niti nujno, da se spomnite vseh pomembnih datumov v zgodovini Slovenije. Najbolj nore se mi zdijo tiste ankete, v katerih se izkaže, da mladi ne vedo, ne kdaj, ne zakaj je dan državnosti, dan neodvisnosti, dan Osvobodilne fronte, so pa domoljubi. Lahko si popolnoma neveden, a če si domoljub, ti je vse odpuščeno. Če se pa gre na samo malce višjo raven premišljevanja ali uživanja v kulturi, domoljubje izgine, ker pač nima nobene konceptualne teže.

Je nacionalizem posledica ekonomske ali dolžniške krize?

Ne, če si ogledamo primer Grčije, dejansko ugotovimo, da sta tam nacionalizem in fašizem endemska že kakšnih 80 let, s podporo »demokratičnih« zahodnih sil. Vzpon grške fašistične stranke Zlata zora v zadnjih letih morda ni nič v primerjavi z vzponom fašizma v Grčiji takoj po drugi svetovni vojni. Tedaj ste imeli v tej deželi taborišča, posebej otoke, za levičarje, imeli ste plačane fašistične skupine, ki so mlatile in ubijale. Ves ta čas je bila Grčija ekonomsko razmeroma stabilna in uspešna dežela. Naj se vrnem v današnji čas: v tem trenutku se fašizem ne plazi tiho, ampak že glasno prihaja.

Če vrnitev socialne države ne pomaga, kot pravite, kaj potem?

Grčija ni bila nikoli socialna država – ta bi morda res lahko prekrižala načrte Zlati zori. Ne, nujna je ustanovitev nove evropske antifašistične koalicije. Če je ne ustanovimo takoj, bomo imeli v kratkem opravka s prvimi padlimi državami. Pomislimo na primer republikanske Španije, kamor so odhajali prostovoljci v boj proti nacistom. Nujno je oblikovanje antifašistične koalicije, ki bi lahko združevala zelo raznolike skupine. Zgolj upati, da bo vse rešeno s koncem neke gospodarske krize, je iluzorno, ker te krize dejansko niti ni. Opraviti imamo enostavno z metamorfozo kapitalizma. Ali vidite kje v našem delu sveta, od Dunaja pa do Libije, kakšno industrijo? Ne. Ostajajo zgolj še ruševine, ki so znak nekega projekta. Zakaj ga ne beremo?

In seveda novi kapitalizem ne bo potreboval delavcev.

Potrebuje zgolj nekaj strokovnjakov, specialistov, obrtnikov, profesionalcev, ki bodo servisirali potrebe enega odstotka populacije. Vprašajte se, zakaj naj bi danes ti bogataši potrebovali ogromno število letal in množično avtomobilsko industrijo. Potrebujejo zgolj Pipistrel in nekaj ročnih proizvajalcev luksuznih avtomobilov, s katerimi se bo nova elita lahko vozila po zbirališčih bogatih. Vse ostalo je popolnoma nepotrebno, razen »butične« proizvodnje za »butično« populacijo.

Ves čas se pogovarjamo, kaj lahko stori levica ali kaj bi morala storiti. Najradikalnejši je tukaj Slavoj Žižek, ki recimo trdi, da evropska levica s svojim humanizmom sama spodbuja fašistične razmere, ali celo, da preveč tesno sobivanje kultur ni mogoče.

Radikalen gotovo ni. Obtoževanje prostovoljcev, da so pravzaprav rasisti, samo nakazuje, kdo bo cenil in plačeval takšne njegove psevdoseksi izbruhe. Da ni možno tesno sobivanje kultur? Kaj bomo z antično globalno dvojezično kulturo, kjer jezik politično nepomembnih Grkov postane osnova pismenosti in kulture, kaj s primeri rimske ali otomanske multietnične in multikulturne ureditve, z Judi, ki jih Evropa preganja, Turki pa sprejemajo? S kreolizacijo, svahilijem, z arabskimi modreci, ki ohranjajo najpomembnejše grške rokopise, z grškimi begunci, ki z rokopisi in ikonami spodbujajo italijansko renesanso? Res ni tehtnih razlogov, da bi tu Žižka jemali resno.

Zakaj pa ne?

Ker njegova vprašanja blokirajo radovednost, namesto da bi jo spodbujala. Izgublja se v paradoksih, ki so uporabno retorično orodje za spodbujanje zanimanja za argumentacijo, sami pa niso argumentacija ... in če se pogosto ponavljajo, niso več niti spodbudni. Ne vem, zakaj bi moral zasedati toliko prostora v razumnih glavah. Preveč banalnosti, ki se še edino lahko uporabi za uvodni citat kakšne nadobudne seminarske naloge ... na eni strani gola volja za moč, agresivnost in odsotnost duhovitosti, na drugi pa dostopna, zanimiva, raznovrstna filozofija: kje je dilema? Zadnje čase berem Jelico Šumič Riha, Maria Kopića, ponovno Rado Iveković. V šestdesetih letih 18. stoletja je Voltaire napisal traktat o toleranci, s katerim je branil ime in čast nekega kruto usmrčenega protestanta. V uvodu tega dela je formuliral, zakaj piše. Napisal je: da ublažim vedenje ljudi. »Pour adoucir les moeurs des gens.« Kaj je vloga intelektualcev? Da ublažijo vedenje ljudi.

Domoljubje in nacionalizem sta nas pripeljala v čas ignorance in pozabe. Če ste domoljub, ni niti nujno, da se spomnite vseh pomembnih datumov v zgodovini Slovenije.

Mislim, da je bila glavna teza tega dela, da mora toleranco izražati tisti, ki ima moč.

Danes pa imamo ravno obratno situacijo. Pomagajo si med seboj najrevnejši, ki spodbujajo toleranco, ne pa oblastniki, ki ščuvajo ljudi.

Nekoč ste bili ena glavnih bork za svobodo izražanja, borili ste se za prepoved verbalnega delikta, tako imenovanega 133. člena …

… da, napisala sem več kot 50 peticij, med njimi peticijo za Tomaža Mastnaka, za Tomaža Šalamuna, pa za Vojislava Šešlja, Alijo Izetbegovića, Franja Tuđmana, Adema Demaçija, dve za Janeza Janšo, Jehovove priče … po peticiji za Demaçija sem izgubila delo in morala na sodišče. Za zabavo še podatek, da so me deset let pozneje iz Društva književnikov Srbije vrgli ven z obrazložitvijo, da sem pisala negativne kritike del Dobrice Ćosića!

Kako gledate na ponovno rojstvo tega gibanja, sicer nekoliko v izprijeni obliki, ko proti verbalnemu deliktu protestirajo tisti, ki želijo sovražno govoriti, recimo proti beguncem.

To je seveda zelo primitiven trik, ki se uporabljajo na Janševi televiziji. Moram sicer priznati, da sva z možem redna gledalca tega medija. Ob brezupnem nostalgičnem iskanju nečesa, kar bi spodbudilo spomin na Cirkus Montyja Pythona, občasno ni boljše zabave kot gledanje Nove24, se pa zavedam, da s tem pomembno prispevava h gledanosti te govoreče kante za smeti!

V vaših tekstih in knjigah o antiki pogosto iščete kontinuiteto kulturnih form ali predmetov. Kaj pa je po vašem glavna razlika, glavni prelom s staro Grčijo?

Mislim, da je najpomembnejša razlika med nami in antičnim človekom v načinu posredovanja besedil, ki je spremenilo tudi človeško – zahodno in evropsko – telo. Gre za prehod iz glasnega branja v branje v sebi. Seveda je obstajalo tiho branje – ko se prepisuje knjiga, ko se dela v knjižnici. Notranja molitev je sprememba, ki jo je prineslo krščanstvo. Ljudje prenehajo komunicirati drug z drugim – in z bogovi – ter začno moliti v sebi. S koncem antike smo postali ljudje veliko bolj usmerjeni navznoter, svet vidimo drugače: »Ženska pisava« je del te spremembe, ali kot pravi Marguerite Duras, tisti, ki piše, ko piše molče, je ženska.

Ali ni glavna razlika v tem, da je pri nas sreča doma pred televizijo, doma, v zasebnosti in ljubezni, nekoč pa ljudje temu niso posvečali takšnega pomena in so srečo iskali v javnem prostoru, če se navežem na vašo knjigo o Zelju in spolnosti?

»Sreča doma« je zmeraj pobeg. Mislim, da se je ta prelom množično zgodil po drugi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni je svet preplavil neverjetni val konservativizma, s »celularnim« pojmom sreče vred. To je vpliv Amerike. Vse to pa je seveda bila reakcija na prvo svetovno vojno, ki je osvobodila ženske. Med prvo svetovno vojno so ženske zavzele svet, industrijo, komunikacije. Ne samo, da je nastalo ogromno produktov, namenjenih njej, vsa radijska ali filmska kultura se je začela vrteti okrog žensk kot velike skupine novih potrošnikov. Druga svetovna vojna pa je namesto komedij o norih ženskah, ki delajo, karkoli hočejo (ki so značilne za obdobje krize, ko edino ženska pomaga zatiranemu moškemu), prinesla tako imenovani film noir, ki govori o tem, da je ženska za moškega nevarna. In potem, po drugi svetovni vojni, moški ženske spet zaprejo v njihove domove, tokrat obdane s tehničnimi aparati in z izleti do samopostrežbe, frizerja ali psihiatra. Diorjeva moda ustvarja po vojni novi oklep za žensko, gibalno jo ovira. Ko recimo berete filozofe pred francosko revolucijo, je sreča še zmeraj povezana s komuniciranjem med ljudmi, nato pa se ta svet zruši. Voltairova ljubica Emilie du Chatelet, genialna matematičarka in fizičarka, meni, da je sreča v znanosti, učenju, prevajanju, dobrih ljubimcih in občasno kocki ...

Zgolj upati, da bo vse rešeno s koncem neke gospodarske krize, je iluzorno, ker te krize dejansko niti ni. Opraviti imamo enostavno z metamorfozo kapitalizma.

Zakaj je do te spremembe prišlo po drugi svetovni vojni?

Celularna sreča je posledica strahu in komoditete, ki skupaj delujeta ubijalsko. Se strinjate, da sta danes za Slovenijo značilna strah in pa vsiljena obsedenost z materialnim – k temu štejem tudi modna verovanja, vraževerje in prerokovanje? Nočete tvegate, nočete se zameriti, hranite se, svoje mnenje držite zase, sedite doma in gledate, kako boste kupili boljše pohištvo od svojega soseda …

S tem, da to ni specifično za Slovenijo …

Morda res, a na drugi strani imate enako zaprte družbe, kot je Finska, kjer so pravkar začeli eksperimentirati z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD). Finska je bila še leta 1992 na robu propada. Finci so se tedaj hranili v javnih kuhinjah, bila je lakota, rešila jih je Nokia, sedaj pa uvajajo UTD. Enako na Nizozemskem ali v Švici, ki jih tukaj ravno tako ne razumemo kot kakšne mediteranske veseljake. Če se vrnem k emancipaciji ženske: mislim, da danes seksualnost ni več intimno, ampak globoko družbeno vprašanje, ki je v temelju povezano z revščino, neenakostjo, človekovimi pravicami, skupnim življenjem. Violeta Tomić je nedavno dala odlično idejo: zakaj pa se ne bi dve revni starki poročili in si s tem izboljšali svojega socialna stanja, utemeljili svoje solidarnosti – seks gor ali dol – gre za reševanje žgočih socialnih težav. Zakaj ne bi v prihodnosti zakonodaja dovolila družin z več člani, ki bodo vsi pripravljeni drug drugemu pomagati? To je perspektiva, ki se nam odpira v prihajajoči splošni revščini.

Morate pa priznati, da je Slovenija pri reševanju tega vprašanja vendarle daleč pred vsemi vzhodnoevropskimi državami.

Se strinjam, majhnost ima nekatere demokratične prednosti, s tem, da jih mora znati majhna država tudi izkoristiti. Zato morda res ni nič čudnega, da so z uvajanjem UTD začele prav majhne države, kot so Švica, Nizozemska ali Finska.

Če smo že pri feminizmu: med razvitimi državami v Sloveniji moški v gospodinjstvu opravi največ dela.

Slovenija je tudi enkratna, ker tukaj 58 odstotkov zvez ni niti uradno registriranih. To je liberalni temelj, na katerem bi se lahko gradilo naprej. In če se še primerjamo z Zahodom: Na Balkanu zaradi sistema zadrug v preteklosti fenomen nezakonskih otrok praktično ni imel nobene teže. Feminizem pa ni le vprašanje komoditet, ampak bogatega, solidnega filozofskega sistema, utemeljenega in interdisciplinarnega znanstvenega področja, ogromne kulturne produkcije in iz tega izhajajoče uporabne in družbenopolitično prisotne in koristne ideologije.

Ker se kulturoloških fenomenov radi lotevate skozi hrano, me na koncu zanima bolj pritlehno vprašanje, ki je stalnica v gostilniških debatah. Kako dobra je, objektivno, hrana v Sloveniji?

Moje sekundarno in danes glavno področje je zgodovinska antropologija z antropologijo spolov. Moj priljubljeni žanr pa je antropološki esej po vzoru Rolanda Barthesa. Tudi on je veliko pisal o hrani. Pri hrani gre predvsem za to, da obstajajo pasovi, ki jih je Jack Goody definiral kot visoko in nizko kuhinjo. Nizka kuhinja je afriška, to so predvsem žitarice, ali skandinavsko-inuitska kuhinja, kjer daleč prevladuje ribje meso. Slovenija pa sodi v pas visoke kuhinje, kjer so bile nekoč rimska, pa grška in kitajska ali indijska kuhinja. Ti pasovi so še zmeraj dobro določeni, in ker živimo v območju visoke kuhinje, imamo pač zelo raznolika vina, raznolike lokalne okuse in radi eksperimentiramo. Če neki okus izpade iz sistema, kot je bila to v antiki rastlina silfij, jo nadomesti nekaj drugega, recimo česen. V nasprotju z današnjimi predstavami ali fantazmami o noro luksuzni rimski kuhinji je bila antična kuhinja izredno pestra in po današnjih kriterijih zelo zdrava. Antično slaščičarstvo je bilo recimo neverjetno razvito. Še danes imamo ohranjene naslove knjig, ki so se ukvarjale s slaščicami – brez sladkorja, seveda, samo med. Ohranjene imamo celo fragmente knjig, ki so bile nekakšni kulinarični potopisi, v katerih vam je avtor povedal, v katerem kraju je dobro jesti katero hrano – pa je avtor še bolj ciničen kot denimo Anthony Bourdain ...

Kateri je vaš najljubši recept?

Na koncu knjige Kuhinja z razgledom so recepti, ki sem jih delala za umetniški projekt Milice Tomić: ti so moji najljubši. In seveda nekaj norosti iz latinske zbirke receptov, ohranjenih pod imenom Apicija, ki sem jo prevedla v Zagrebu 1989: papiga, kratek recept – kuhaj kot flaminga! In meduze, ki jih raztrosiš po vrhu lazanje, pa v pečico ...

Zdi se mi, da tega nihče ni poskusil že kakšnih 2000 let.

Hm, ne bi bila tako prepričana ... Na Kreti, denimo, uživajo ocvirke in kislo zelje – avtohtono!