Drugorazredna praznika

27. aprila smo praznovali dan upora proti okupatorju in hkrati 75. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte (OF). Praznik je nacionalna televizija obeležila s predvajanjem državne proslave. Dogodka v ljubljanskih Križankah se je udeležil ves državni vrh, slavnostni govorec, predsednik državnega zbora Milan Brglez, pa je poudaril, da sta partizanstvo in OF med najpomembnejšimi temelji za nastanek samostojne Slovenije. Uf, to je tisti stavek, ki s stolov vedno znova vrže večino opozicije, še posebej SDS. Ta se s svojimi sateliti že leta trudi razvrednotiti OF, ponavadi s svojim časopisjem, zdaj pa imajo končno že tudi svojo televizijo.

»Gospe in gospodje, na prizorišče prihaja predsednik Slovenije – gospod Borut Pahor!« smo zaslišali še pred uradnim delom proslave, medtem ko se je predsednik republike ob zvokih koračnice sprehodil po rdeči preprogi preddverja Križank. Težko bi rekli, da je dobil stoječe ovacije, a ker morajo po protokolu vsi prisotni stati, se je zgodilo prav to. Sledil je duhamoren in resnoben del proslave, med katerim so bili še najzanimivejši bližnji kadri brkov Janeza Stanovnika. Potem pa grob preobrat, obvezna modernizacija – teatralni viteški boji z meči in oklepi, Perpetuum Jazzile, Maestro, Dragan Živadinov in remiks Laibachov, nekdanja tabujevka Tina Marinšek ter abstraktno opremljeni filmi in teksti na videozaslonu. Med občinstvom je sedela tudi aktivistka OF Zora Konjajev, zadnja še živeča priča smrti komandanta Staneta, in se v živo spomnila strahot druge svetovne vojne. Sledili sta pričanji še dveh partizanov. Zaradi pristnosti bi lahko prav te njihove življenjske zgodbe označili za vrhunec sicer shizofrene državne proslave, ki pa je bila presenetljivo odkrito in ponosno partizanska. Brez opravičevanj. Pohvalno.

A 27. april je svojo proslavo, kakršnakoli je že bila, vsaj dobil, 1. maj je namreč ni. Praznik dela je nacionalna televizija skoraj v celoti ignorirala. Ja, delavec danes očitno ni vreden praznovanja. Po drugi strani pa so nekateri drugi prazniki, sploh veliki katoliški, kot sta božič in velika noč, na isti televiziji pospremljeni z izdatnim in obogatenim programom. Nekateri znamo film Jezus iz Nazareta zato že tako rekoč na pamet. In takrat se nihče ne pritožuje, celo samoumevno nam je že postalo.

Uravnoteženost si na nacionalki tako ali tako razlagajo po svoje, dober primer je prispevek Igorja Pirkoviča (sicer avtorja himne SDS) v prejšnjem Tedniku, kjer je brigadirja iz osamosvojitvene vojne Toneta Krkoviča povzdignil v višave na ravni generala Maistra. Izbral je sogovornike, ki so vsi trobili v isti rog, tudi oba profesorja z Gimnazije Jožeta Plečnika, ki sta Krkoviča povabila med svoje dijake, a šola je obisk nato odpovedala. Krkovičeva vloga med osamosvojitvijo in po njej pač le ni bila tako enoznačna, bila je tudi problematična. No, prispevek je to zamolčal.

Že tako ima politika prevelik vpliv na RTV, zdaj pa manipulira celo z bodočimi maturanti. Ja, z indoktrinacijo je treba začeti zgodaj.