Andrej Gnezda

»S TTIP-jem Slovenija ne pridobi skoraj ničesar, veliko pa izgubi«

Vas je vsebina členov, ki jih je objavil Greenpeace, presenetila? Evropska komisarka za trgovino Cecilia Malström je dejala, da gre za pogajalske cilje ene od strani in da so alarmantni medijski naslovi povsem odveč. Šlo naj bi za »vihar v kozarcu vode«.

Kar je objavil Greenpeace, ni nikakršno presenečenje, stališča EU, predvsem pa ZDA, tam so bili vedno odkriti, so bila znana že vnaprej, razkrito je le potrdilo našega opozorila. Navedbe komisarke so poskus, da se stvari pomirijo. Dejansko ni tako. Ne gre torej za izvorna ameriška pogajalska izhodišča, za delovne dokumente, razkrita je bila edina različica enotnega, skupnega besedila sporazuma. Seveda je precej stvari v oglatih oklepajih, podrobnosti se bodo spreminjale, ampak temelji, pot, smisel sporazuma bodo ostali isti. Na boljše ne bo šlo. Z vidika potrošnika, ljudi, bo šlo kvečjemu na slabše.

Zakaj? Kaj je narobe?

Zelo veliko zelo usodnih in bistvenih stvari. Ena od najspornejših je t. i. princip »regulatornega sodelovanja«. To pomeni, da naj bi se regulatorji ZDA in EU med seboj pogovarjali in dogovarjali, kako poenotiti standarde. Iz objavljenih dokumentov je vidno, da so bili Američani pri pogajanjih zelo uspešni. Gre preprosto za to, da se bo, kot kaže zdaj, pri sprejemanju zakonodaje v preveliki meri upošteval interes industrije. Uveljavil naj bi se t. i. princip »notice and comment«. Po njem regulator najprej pripravi predlog zakona, ga pošlje industriji, ta ga komentira, poskuša spremeniti. V postopku sprejemanja odločitev se potem, takšna je ameriška praksa, velikokrat pojavi fenomen »paralysis by analysis«, toliko časa se pošiljajo komentarji, predlogi, »znanstvene« raziskave, ki jih naročajo in financirajo zainteresirana podjetja, da je regulator, država, z njimi zasuta in na koncu odločitev ni sprejeta.

Drugi problem je »impact assessment«, deloma se ta princip že pojavlja v Evropi. Za uveljavitev nekega, recimo novega okoljskega standarda se bodo še bolj presojali njegovi vplivi na gospodarstvo, vplivi na družbo, okolje, javno zdravje pa postajajo manj pomembni. Na koncu bo edini kriterij, ali je zakon dober ali slab, njegov vpliv na mednarodno trgovino. Industrija bo imela torej vpogled in vpliv na nastajajočo zakonodajo, še preden bo o njej razpravljal nacionalni ali evropski parlament. Politika bo na koncu potrjevala tisto, s čimer se bo vnaprej strinjalo gospodarstvo. Vse skupaj naj bi torej potekalo mimo demokratičnih postopkov, brez mandatov in politične odgovornosti. Nacionalni parlamenti bodo postali odveč, odveč postajajo tudi države.

Bodiva konkretna, če želi recimo država dvigniti minimalno plačo, naj bi najprej povprašala, kaj si o tem mislijo lastniki in upravljalci podjetji.

Poznan je primer iz Egipta. Tamkajšnja vlada je sprejela zakon, po katerem naj bi se minimalna plača usklajevala z gospodarsko rastjo, a je multinacionalka (francoska) Veolia, ki se je v Aleksandriji ukvarjala s predelavo odpadkov, sprožila arbitražni spor, ker naj bi povečanje minimalne plače zmanjševalo dobiček. Gre za v sporazumu TTIP predviden mehanizem ISDS (Investor-state dispute settlement), po katerem lahko tuji investitorji tožijo države zaradi izgube pričakovanega dobička na nekem od zunaj postavljenem arbitražnem sodišču. Na tem organu bi se lahko v teoriji znašel kakršenkoli zakon, ki bi lahko vplival na interese investitorjev.

Evropska komisija pravi, da naj bi podpisan sporazum Evropi prinesel 120 milijard evrov koristi. Zakaj je potem TTIP nekaj slabega?

Ta številka je projekcija, obstajajo tudi druge. Ekonomist dr. Jože Damijan je po naročilu slovenske vlade skupaj s sodelavci izdelal raziskavo o vplivu TTIP-ja na slovensko gospodarstvo, kjer je prepričljivo dokazal, da so učinki sporazuma na letni ravni z vidika povečanja slovenskega BDP-ja zanemarljivi. Tudi ta milijardna številka evropske komisije je okvirna, temelji na predpostavkah, za katere je jasno, da na pogajanjih ne bodo dosežene, hkrati pa gre za izračun, ki naj bi veljal šele leta 2027. A tudi če bi se zgodila napovedana sto- in-še-nekaj-desetmilijardna rast, še vedno ni nobenega zagotovila, da se bo ta denar prelil v višje plače, v boljše delovne razmere. Finančna korist bo, če bo sploh kaj od nje, ostala podjetjem in njihovim lastnikom. Pri teh projekcijah se hkrati ne upoštevajo tudi drugi stroški.

V Evropi je kontrolirana celotna proizvodna faza, kjer se pazi na higiensko ustreznost mesa, v ZDA pa na koncu piščančje meso potopijo v klorovo raztopino in ga s tem razkužijo.

Kateri?

Ne upoštevajo se stroški deregulacije in posledično slabšega okolja, vpliva na javno zdravje in podobno. ZDA tako recimo nasprotujejo evropskim standardom omejevanja uporabe kemikalij in pesticidov. Konkretneje, sporazum predpostavlja mehanizme, ki omogočajo industriji, da vpliva na zmanjševanje okoljskih standardov, kakšne poznamo v Evropi. Pri tem moramo biti pošteni, interes za zniževanje standardov varovanja okolja ni samo stvar ameriške, ampak tudi evropske industrije. Predlagani sporazum TIPP bi tako recimo proizvajalcu omogočil, da bi trdil, da je prepoved nekega pesticida na nekem trgu pretirana trgovinska ovira, da je prestrog ukrep za dosego cilja, recimo javnega zdravja ali zdravega okolja, zato je treba najti alternativo. Alternativa je zmanjšanje regulatornih ovir. Manj ko je zakonodaje, manj ko je omejitev, manjši so stroški za proizvajalce, negativni učinki deregulirane proizvodnje, recimo povečana pojavnost rakotvornih obolenj, pa vedno obremenijo javno blagajno.

Bodimo iskreni, nekateri, sicer redki okoljski standardi so v ZDA višji kot v EU.

To velja za področje onesnaževanja zraka. Tam je dovoljen bistveno nižji izpuh dušikovih oksidov, zato je na cestah več vozil na bencinski kot pa na dizelski pogon. Tudi zato verjetno ni naključje, da se je primer Volkswagen zgodil ravno v ZDA, pri čemer so svojo vlogo odigrali tudi protekcionistični ekonomski interesi. Podobno je, za marsikoga presenetljivo, na finančnem področju. Po finančni krizi so v ZDA vpeljali strožji finančni nadzor in dovolj povedno je, da Američani finančnega svežnja ne želijo vključiti v regulativni del sporazuma TTIP. Jasno jim je, kam bi to vodilo, v novo deregulacijo finančnih storitev v ZDA.

Ali ni vse skupaj paradoksalno? Evropa in ZDA bi se morale združiti pri najvišjem možnem skupnem imenovalcu z vidika varovanja javnega dobrega, ne pri najnižjem. Kdo se torej pogaja, države z interesom univerzalno dobrega ali multinacionalke s partikularnimi interesi?

Striktno gledano se na eni strani pogaja evropska komisija, na drugi strani pa ameriški oddelek za trgovino. Pri obeh se seveda zelo lobira, redno se srečujejo s predstavniki multinacionalk, koncernov, podjetij. Obstajajo zapisi sestankov, analize, primerjave, dobro se vidi, kateri predlogi korporaciji so se prebili v sporazum. Tako sta recimo lobistični skupini Businesseurope in Amcham predlagali, naj se sestavi posebno telo, ki bo nadzorovalo prilagajanje zakonodaje. Točno takšen organ, kot so si ga zamislili, se je potem pojavil v zametku sporazuma. Pogajanja torej vodijo prišepetovalci, lobisti, njihovi naročniki. Države članice so podelile mandat evropski komisiji, da oblikuje trgovinski sporazum, dejansko pa komisija ignorira in izigrava navodila držav članic.

Stvari niso tako preproste. V čigavem imenu se pogajajo Angela Merkel in njeni predstavniki, v imenu nemške avtomobilistične industrije ali v imenu nemških volivcev?

Avtomobilska industrija je eden od redkih sektorjev, kjer med ZDA in EU še obstajajo carine. Avtomobilistični koncern BMW naj bi samo z ukinitvijo carin pridobil okoli 400 milijonov evrov na leto. Sam ne nasprotujem ukinitvi carin, problem je pogojevanje …

… in to je bistveno. Pogajanja potekajo po načelu daj-dam. Če poenostavim, vi znižajte okoljske standarde, mi pa vam bomo dopustili uvoz evropskih avtomobilov.

Točno tako, kar se dobro vidi v razkritih dokumentih. Tam Američani pravijo, če želite v ZDA izvoziti več avtomobilov, se morate približati našim zahtevam na kmetijskem področju. S tem mislijo GSO, pesticide, kvote za najobčutljivejše izdelke. Evropski kmetje bi se morali ob greenpeaceovskem razkritju zgroziti.

Zakaj?

Evropska unija je imela doslej stališče, da bo ohranila carine za najobčutljivejše izdelke, carine na govedino, svinjino, perutnino, a izkazalo se je, da je pripravljena žrtvovati kmetijstvo za avtomobilsko industrijo, ne glede na vprašljivo kakovost ameriških živil. V ZDA klasične kmetije skorajda več ne obstajajo, ampak gre za industrijske tovarne, ogromne obrate z nižjimi standardi za dobrobit živali, dodajajo se hormoni za rast, antibiotiki, na koncu se kosi mesa pomočijo še v klorovo raztopino.

V kakšno klorovo raztopino?

Gre za zgodbo o kloriranem piščancu, ki ga v EU ne poznamo. Po evropskih standardih je kontrolirana celotna proizvodna faza, kjer se pazi na higiensko ustreznost in prepričuje kontaminacija mesa. V ZDA pa v proizvodnem procesu niso tako pazljivi, ampak na koncu piščančje meso potopijo v klorovo raztopino in ga s tem razkužijo. Tu se dobro vidi različna filozofija v kmetijski proizvodnji, Evropa je preventivna, Američane zanima končni izdelek. Pri nas so klorirane piščance prepovedali že pred desetletji. Glede piščancev imajo Američani sicer resne probleme, uvoz njihovih kloriranih piščancev v Evropo ni dovoljen. Obstaja raziskava ameriškega kmetijskega ministrstva, po katerem naj bi TTIP, ki bi ukinil omejitve pri izvozu ameriškega mesa, prinesel slabih deset milijard evrov prihodkov. Drugi primer je želja po liberalizaciji trga storitev. Evropa je nekatere storitve vsaj deloma, poudarek je deloma, izvzela ali obranila od tržnih zakonitosti, recimo izobraževanje, zdravstvo, uporabo vode, ZDA pa pravijo, če želite naš utekočinjeni plin, potem morate spremeniti pogajalsko ponudbo v storitvenem delu.

Trguje se torej za javno dobro.

Dejansko gre točno za to. Zakonodaja, ki uvaja višje standarde, ki je namenjena varovanju okolja, potrošnika, njegovega zdravja, splošne dostopnosti nekih javnih storitev, zdravil, o vsem tem se zdaj pogajajo izključno na podlagi gospodarskega interesa neke panoge. Prej sva govorila o različnih filozofijah v proizvodnji. Podobno je pri vprašanju ustreznosti izdelkov. V EU velja previdnostno načelo, neki izdelek se ne sme uporabljati, dokler proizvajalec ne dokaže, da je varen. V ZDA je obratna logika. Če želiš s trga spraviti neki pesticid, moraš onkraj razumnega dvoma dokazati, da je recimo rakotvoren. V veljavi je t. i. »risk based approach«, sprotno nadzorovanje tveganja. Za dokazovanje tveganja so zadolženi državni regulatorji, ki so finančno, kadrovsko in še kako drugače podhranjeni. Ko je neka snov na trgu, jo je zelo težko spraviti z njega. Interes in moč proizvajalcev sta prevelika. Tako se v ZDA še vedno uporablja azbest, v šminkah je dovoljen svinec, v praksi je namreč 100-odstotno tveganje zelo težko dokazati. Temu previdnostnemu načelo naj bi se zdaj EU odrekala.

Govorila sva o avtomobilski industriji; če bodo zaradi TTIP-a na boljšem nemški proizvajalci avtomobilov, potem bodo na boljšem tudi njihovi slovenski dobavitelji. S tega stališča je sporazum dober tudi za Slovenijo.

To je stališče slovenskega ministrstva za gospodarstvo, pravijo, da bodo določene industrijske panoge prosperirale, mi pa bomo posredno prek njih. Ta teza bi bila sprejemljiva, če bi jo potrjevale tudi številke. A je ne. Že omenjena raziskava Jožeta Damijana omenja preusmerjanje trgovine. V primeru sklenitve TTIP-ja bodo nekatere vloge prevzeli cenejši, konkurenčnejši ameriški dobavitelji in trgovina med članicami EU bo rahlo upadla. Tudi raziskava evropske komisije je pokazala, da bo znotraj članic EU v avtomobilskem sektorju za 36 milijard evrov manjša trgovina med članicami. Tudi elektroindustrija naj bi izgubila 12 milijard, kemična podobno vsoto. Seveda bo več trgovine z ZDA, a hkrati bo manj trgovine znotraj EU, ne bo se ustvaril zgolj nov trg, pač pa se bodo hkrati spremenili obstoječi dobaviteljski odnosi.

Kakšne naj bi bile pozitivne posledice, ki bi jih lahko TTIP prinesel za Slovenijo? Gotovo obstajajo.

Slovenija na trg ZDA izvaža steklene izdelke, ob uveljavitvi sporazuma naj bi se zmanjšale carine, kar pomeni, da bi postala slovenska podjetja na ameriškem trgu konkurenčnejša. Sporazum bi jim koristil. Hipotetično bi lahko koristil tudi elektroindustriji, če se bo v ZDA spremenil postopek certificiranja električnih proizvodov. A generalno gledano Slovenija s TTIP-jem ne pridobi skoraj ničesar, hkrati pa veliko izgubi. Najbolj bo na udaru kmetijstvo, že danes slovenski proizvajalci zaradi geografskih in drugih vzrokov na evropskem trgu niso konkurenčni, če bo ta trg preplavila še ameriška živilska industrija, bo še slabše. Morda se bo cena hrane na splošno znižala, a znižala se bo tudi njena kakovost. To je nujna posledica industrializiranega pristopa v kmetijstvu.

Če obstajajo vsi ti pomisleki, zakaj si Evropa sploh želi takšen sporazum?

Očitno je moč gospodarskih konglomeratov tolikšna, da lahko vplivajo na pogajalske smernice evropske komisije. Industrija, lastniki, velika podjetji bodo s TTIP-jem veliko pridobili, vsi ostali bodo njihova žrtev. ZDA s tem in podobnimi sporazumi postavljajo globalne standarde, da bi bile konkurenčne Kitajski, Evropa pa se tam standardom ne zna upreti. Pravilneje bi bilo, če bi Evropa zagovarjala najvišje standarde zavarovanja interesa posameznikov, ne pa zavarovanja podjetij in lastnikov kapitala. Trenutno EU sploh ni treba sklepati tako usodnih sporazumov, veliko rezerve ima na notranjem trgu.

Nekateri trdijo, da pretirana zaščita investitorjev znotraj TTIP-ja ogroža demokracijo. Bi se strinjali?

Gotovo, naj vam povem le en primer. V ZDA so želeli narediti plinovod Keyston XL, ki naj bi povezoval Kanado in jug ZDA. Uprla se je javnost, prišlo je do demonstracij, na koncu je Obama ustavil gradnjo. Sedaj investitor toži ZDA za domnevno izgubljenih 15 milijard dolarjev. TTIP naj bi podobne standarde iskanja odgovornosti vpeljal tudi v EU. Vlade bi s tem izgubile manevrski prostor. Če bi želele sprejeti ukrep, ki naj bi bil namenjen varovanju okolja, bodo morale vedno pomisliti, kaj bi lahko ta ukrep povzročil potencialnim investitorjem.

Kako se na vse to odziva slovenska politika?

Iskreno?

Seveda.

Politika se resneje s tem sploh ne ukvarja. V državnem zboru je bilo na resornem odboru zgolj nekaj sej, nekaj je o tem govoril tudi premier Miro Cerar, a če bi Slovenija želela vplivati na potek teh pogajanj, bi morala biti bolj aktivna. Morda se trudi ministrstvo za gospodarstvo, politična raven je popolnoma apatična.

Ne vem sicer, kako se trudijo, državni sekretar na gospodarskem ministru je recimo napovedal, da bodo naročili nove raziskave vpliva TTIP na Slovenijo. Prva očitno ni prinesla pravilnih rezultatov.

Mislim, da so izsledki raziskave, ki jo je pripravil Damijan s kolegi, presenetili ljudi na ministrstvu. Zadeva je tudi malo komična, namreč ko so naročali raziskavo, so to utemeljevali z navedbami, da potrebujejo številke o gospodarski rasti, s katerimi bodo slovenski javnosti pokazali, da bo sporazum koristen za Slovenijo. Plus minus nič odstotkov gospodarske rasti čez deset let ni ravno rezultat, s katerim lahko stopiš pred javnost. Mimogrede, podobne so tudi projekcije v raziskavi o gospodarski rasti Slovenije v primeru sklenitve sporazuma s Kanado. Ministrstvo lahko naroči novo raziskavo, ki bi ocenila rast na podlagi končnega besedila sporazuma, gre za legitimno odločitev. A tudi v tem primeru lahko pričakujemo podobne rezultate, saj tudi druge raziskave prihajajo do podobnih sklepov. Kdorkoli bo že napravil novo raziskavo, bo dobil bolj ali manj isti rezultat, če bo seveda uporabljal uveljavljeno metodologijo in ne bo izumljal svojih metod. Tisto, kar je morda bolj pomembno v tej raziskavi, je ugotovitev, da je zelo malo slovenskih podjetij zainteresiranih za vstop na trg ZDA ali Kanade. Seveda nekaj podjetij že posluje tam in verjetno se bo našlo še kakšno, a to ni dovolj, da bi govorili o resnejših gospodarskih učinkih. Predvsem pa je pomembno opozorilo vladne raziskave, da bo trgovina med članicami znotraj EU upadla zaradi TTIP-ja, kar poudarja tudi raziskava evropske komisije. Paradoksalno se EU pogaja o sporazumu, ki bo negativno vplival na enega izmed izvornih razlogov za ustanovitev EU, enotni evropski trg. Mislim, da tega dejstva ministrstvo ni dovolj aktivno pojasnilo slovenskim podjetjem. Tudi trditve, da bo sporazum koristil predvsem malim in srednjim podjetjem, niso ravno posrečene, podatki prej kažejo na nasprotno.

Američani pravijo, če želite v ZDA izvoziti več avtomobilov, se morate približati našim zahtevam na kmetijskem področju.

Kakšna je moč Slovenije? Iz vseh teh transatlantskih sporazumov se ne moremo izločiti.

Slovenija bi lahko dajala pobude in z drugimi kritičnimi državami iskala soglasja. V primeru TTIP-ja, še posebej po razkritju Greenpeacea, je več kot dovolj razlogov, da se evropski komisiji odvzame mandat za pogajanja z ameriško stranjo. Predvsem pa bo pomembno, kaj bo vlada storila glede sporazuma s Kanado, pogajanja o tem sporazumu so se končala, besedilo je spisano in sledi potrjevanje sporazuma, kar se bo predvidoma zgodilo že maja ali junija. Minister Počivalšek je v parlamentu dejal, da če bi privolili v podpis sporazuma CETA v takšni obliki, kot je, bi to pomenilo odpoved delu suverenosti države, in da Slovenija glede na pretekle sklepe državnega zbora ne more podpreti investicijskega dela sporazuma, s čimer je imel v mislih mehanizem ISDS oz. po novem ICS. Besedila sporazuma ni več mogoče spreminjati, torej lahko pričakujemo, da bo Slovenija glasovala proti sporazumu CETA. Podobne napovedi glede sporazuma CETA prihajajo tudi iz Belgije in Avstrije, zato bo zelo zanimivo, kaj se bo dogajalo v prihodnjih mesecih.

Ravno pred nekaj urami je francoski predsednik François Hollande zagrozil, da bo na sporazum, če bo ostal, kakršen je, dal veto. Francoski pogajalec Matthias Fekl pa je dodal, da je treba pogajanja takoj ustaviti.

Naš minister, ali pa premier, bi ga moral takoj poklicati in skupaj s Francijo oblikovati kritično skupino držav, ki bi preprečila sprejem sporazuma.

Bi takšen sporazum bolj pomagal ljudem ali korporacijam?

Retorično vprašanje. Sporazum je namenjen korporacijam, ne ljudem, brez dvoma.

Kdo nam torej vlada, vlade ali korporacije?

Vlade, ki jim vladajo korporacije.