6. 5. 2016 | Mladina 18 | Kultura
Osebno je politično
Tri zime ali kako ni boljše zgodovinske študije od študije značajev
Prizor iz gledališke predstave Tri zime
© Damjan Švarc
Te dni v Mestnem gledališču tako rekoč vzporedno z Zagrebškim HNK igrajo Tri zime v režiji Barbare Hieng Samobor – družinsko dramo hrvaške dramatičarke Tene Štivičić, ki spremlja usodo neke miniskupnosti, ujete v usodo neke maksiskupnosti v obdobju treh zim: zime, ko se je Jugoslavija rodila, zime, ko je Jugoslavija umrla, in zime, ko se je začela nakazovati zora Evropske unije. Med tem pa klasika: poroke, pogrebi, gastarbajterstvo in kopica napol zamolčanih, napol izkrcanih čustvenih zahtev. Žlahta, kot radi rečejo, je strgana plahta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
6. 5. 2016 | Mladina 18 | Kultura
Prizor iz gledališke predstave Tri zime
© Damjan Švarc
Te dni v Mestnem gledališču tako rekoč vzporedno z Zagrebškim HNK igrajo Tri zime v režiji Barbare Hieng Samobor – družinsko dramo hrvaške dramatičarke Tene Štivičić, ki spremlja usodo neke miniskupnosti, ujete v usodo neke maksiskupnosti v obdobju treh zim: zime, ko se je Jugoslavija rodila, zime, ko je Jugoslavija umrla, in zime, ko se je začela nakazovati zora Evropske unije. Med tem pa klasika: poroke, pogrebi, gastarbajterstvo in kopica napol zamolčanih, napol izkrcanih čustvenih zahtev. Žlahta, kot radi rečejo, je strgana plahta.
Tena Štivičić je hrvaška dramatičarka, ki je emigrirala v London in tam uspela. Dobila delo, zanj prejela nagrade, njena besedila je adaptiral BBC in tako dalje in tako naprej.
Pravzaprav sem velika ljubiteljica Tene Štivičić, odkar so davnega leta 2005 v Slovenskem mladinskem gledališču igrali Fragile!, le da sem vmes na to pozabila. Danes se spomnim, razločno, kot bi bilo včeraj: že takrat, pred dobrimi desetimi leti, me je mučilo, kako zelo redko se zgodi, da v gledališču, tem mediju, ki bi ga morali privilegirati njegova tridimenzionalnost in iz nje izpeljana neposrednost, srečaš živega človeka. A tam so bili. Jugoslovanski izseljenci v Veliko Britanijo, z vsemi čustvi, ki pritičejo resnični, kompleksni osebi.
Ko sem si na lanskem Borštnikovem srečanju večer za večerom ogledovala tisto, kar naj bi veljalo za cvetober slovenske gledališke produkcije, je ta občutek – da v gledališču živega človeka lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu – prerastel v prepričanje. Predstav, ki so hotele biti pametnejše od samih sebe, ki jim je bilo vse, kar bi vsaj na daleč dišalo po kakršnikoli resničnosti, oziroma dobesedno vse, kar je človeškega, ne samo tuje, temveč povsem nezapopadljivo, je bilo preprosto preveč. Če vidim še enega igralca, kako po režiserjevem nareku v imenu ne sicer povsem domišljenega, gotovo pa zelo abstraktnega koncepta zabodeno gleda nekam čez rampo in recitira izbran odlomek iz kakšnega velika romana, ne grem več v gledališče, sem si mislila.
Potem se je spet pojavila Tena Štivičić. Z družinsko kroniko. In nenadoma je bilo vse zelo zares.
Tri zime so velik tekst. Ne samo zato, ker v njih zlahka prepoznamo svoje lastne družinske vzorce. In ne samo zato, ker razumejo, da je socializem naredil veliko v korist razredne enakosti in enakosti med spoloma, pa vendar to še ne pomeni, da na svetu ne more obstajati kaj takšnega, kot je dober domobranec, da pokroviteljstvo včasih bolj rani kot sovražnost in da je poroka med drugim tudi ekonomska institucija, vprašanje pa je, ali je s tem v resnici karkoli narobe, temveč tudi ali predvsem zato, ker dokazujejo, da je zgodovino, če ji nočemo narediti prevelike krivice, najbolj smiselno tolmačiti skozi zgodbe ljudi, ki jih je potegnila v svoje kolesje. Zakaj ljudje in njihove usode so nazadnje tisto, v luči česar se koncepti izkažejo za dobre ali slabe. Pa tudi zato, ker Tena Štivičić še kako dobro razume, da celo dobri ljudje sprejemajo slabe odločitve in nasprotno, in da v odnose vsi vedno vstopamo s svojimi računi ne glede na to, kako jasno smo o tem pripravljeni spregovoriti. Razume tudi, da družinska kronika ni preživet koncept, vreden 19. stoletja, temveč v svetu, ki je zasičen s praznimi koncepti, eden redkih načinov, kako prek konkretnega prikazati kompleksnost občega.
Pa uprizoritev? Tudi uprizoritev stoji. Od družinske hiše, ki menjava leta, lastnike in tlorise, do ledrastih kostimov iz sladkih osemdesetih, vse je čutiti resnično in vse se javlja kot iz albuma izrezan spomin na nekaj, kar ni bilo nujno prijetno, je bilo pa vsekakor srhljivo domačno.
Tri zime sem si ogledala z velikim veseljem, ker so ukrojene po meri človeka. Ker so se ljudje na odru (čeprav ne vsi z enako prepričljivostjo) pogovarjali drug z drugim, in tudi kadar so govorili drug mimo drugega, so tako govorili zaradi notranjih danosti – ker niso mogli drugače, vsem svojim človeškim prizadevanjem navkljub. In čeprav nikakor ne pozivam k temu, da bi vse gledališke predstave v Sloveniji druga drugi postale podobne kot jajce jajcu, me ne bo čisto nič motilo, če si bom v prihodnjih letih lahko ogledala še kaj sorodnega.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.