11. 5. 2016 | Kultura
Študija spominjanja, spominov in nostalgije
Drama SNG Maribor bo letošnjo sezono zaključila danes, 11. maja ob 20.00 s premiero drame Simone Semenič tisočdevetstoenainosemdeset v režiji Selme Spahić, mlade bosanske gledališke in filmske režiserke ter umetniške direktorice mednarodnega gledališkega festivala MES Sarajevo. Gre za študijo spominjanja, spominov in nostalgije. S prepletanjem dveh dni, enega leta 1981 in drugega leta 2013, se postavlja vprašanje, kaj ostaja, kaj preostane. Simona Semenič zaobjame travmo, v skoraj antičnem postopku skriva tragedijo in opazuje posledice, svoje junake v njihovem iskanju smisla ter poskus sestavljanja drobcev spominov in življenja.
Simona Semenič je za svoje drame na Tednu slovenske drame v Kranju prejela tri Grumove nagrade za najboljše dramsko besedilo: leta 2009 za 5fantkov.si, leta 2010 za 24ur in leta 2015 za sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije. Za dramsko besedilo tisočdevetstoenainosemdeset (2013), ki "s svojo fragmentarno dramaturgijo, prestreljeno s časovnimi, prostorskimi in identitetnimi preskoki ponuja visok potencial preigravanja in izumljanja odrskega jezika", je bila na 44. Tednu slovenske drame nominirana za nagrado Slavka Gruma. Njena zgodba spaja in razdvaja dva časa–prvega, ki je v domovini "reda in dela" v slogi združeval moči, prisegal na častno Titovo, polne tovarne in iskrene tovariše, ter drugega, sedanjega, kjer obljube ne zavezujejo več, kjer meč moči vihtijo zgolj samozadostno arogantni posamezniki, ki prodajajo državno, nekdaj ljudsko, infrastrukturo, delavci pa so, kot kolateralna škoda tajkunskih poslov, ostali praznih rok, brez vere, brez vizije, brez kruha.
O svoji drami, ki je postavljena v Ajdovščino, v leto, ko je njena generacija dala pionirsko zaobljubo, Semeničeva pravi: "Pomembno se mi zdi, da izhajam iz tega prostora in ne morem mimo tega. Nočem pisati tekstov, ki jih zahodnjaki pričakujejo od nas, "vzhodnoevropskih plemen," ali nekih univerzalnih tem, ki me sicer zanimajo, ampak še vedno sem tukaj in zdaj. V Ajdovščini ne živim že 20 let, čeprav pogosto obiskujem svojo družino. Navdih za dramo mi je dal sprehod s prijateljem Lukom (po njem sem poimenovala tudi en lik) skozi Ajdovščino. Tovarna Lipa je bila prazna, kar me je navdalo z grozljivim občutkom. Bila sem pretresena, tega verjetno ne opaziš na isti način, če tam ne živiš stalno. Potem sva opazovala prazna okna, puščobo, ki vlada v mestu,takrat je naredila samomor moja sošolka Erika. Njej sem tudi posvetila besedilo. Njej, moji družini in prijateljem iz Ajdovščine."
Po besedah dramaturga Dina Pešua je tisočdevetstoenainosemdeset "kolektivna igra spominjanja in odraščanja, razočaranja in minljivosti časa, afektivno sočustvovanje z minulim in poskus komunikacije z vzpostavljenim časom. Prehaja skozi izgubljena časovna obdobja in prazne prostore, prepleta individualne in kolektivne pripovedi. Raziskuje detajl kot ključni element spomina, pri tem pa pušča prostor upanju. Upanje kot edini odgovor vsesplošnemu brezupu, ekonomski krizi, slabim zakonskim zvezam in geopolitični situaciji. Upanje, skrito med ulice Ajdovščine in izpraznjene, zapuščene tovarne. tisočdevetstoenainosemdeset je uprizoritev, ki preizprašuje čas kot neizogibno, če ne tudi osrednjo silo v človeškem življenju."
V predstavi nastopajo: Jurij Drevenšek, Kristijan Ostanek, Vladimir Vlaškalić, Mateja Pucko, Nika Rozman, Ana Urbanc, Davor Herga in Matija Stipanič. Dramaturg: Dino Pešut, scenografinja: Mirna Ker, kostumografinja: Lejla Hodžić, skladatelja: Basheskia & Edward EQ, koreografinja: Snježana Premuš, lektorica: Metka Damjan, oblikovalec svetlobe: Tomaž Bezjak.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.