Moč korporacij

Časopisa Delo in Večer sta poročala, da ameriški informacijskotehnološki gigant IBM ne bo odprl klicnega centra v Mariboru. Slovenija je od lanske jeseni do letošnjega februarja za investicijo tekmovala s Slovaško in Hrvaško in mediji se zadnje dni trudijo odgovoriti na vprašanje, zakaj ji je spodletelo.

Klicni center bo menda dobila Hrvaška. Njen gospodarski minister Tomislav Panenić je bil v ponedeljek v izjavah še previden, saj je poudaril, da odločitev družbe IBM ni dokončna. Kljub temu je razložil, da ameriški korporaciji niso ponudili nič posebnega, vendar ima Hrvaška »dober paket za vlagatelje« in »v primerjavi z okolico boljše možnosti«. Neuradni podatki o številu delovnih mest, ki naj bi jih IBM prinesel Hrvaški, se razlikujejo. Večer poroča o 500 delovnih mestih, hrvaški mediji o 800. Večer hkrati navaja, da je po njegovih neuradnih podatkih k slovenskemu porazu prispeval spodrsljaj javne agencije za spodbujanje podjetništva Spirit. Direktor Spirita Gorazd Mihelčič naj bi bil s prepočasnim delovanjem pri IBM zbudil občutek, da državnih spodbud nima zagotovljenih.

V Spiritu trdijo, da je IBM od njih pred odločitvijo prejel vse podatke. Zanj so naredili izračun za 250 zaposlenih, ki bi povprečno zaslužili 22 tisoč evrov letne bruto plače, in Spirit je ocenil, da bi od tega IBM lahko uveljavljal za 1700 evrov olajšav. Ponudili bi mu lahko splošne olajšave za podporo investicijam v Sloveniji, spodbude za zaposlovanje brezposelnih oseb in regijske ukrepe za problemska območja. Poleg tega je mariborska občina ponudila subvencijo za prvih 200 zaposlitev, Spirit pa še finančno spodbudo za tuje investicije po posebnem postopku ter pomoč pri izvedbi tega postopka.

To preprosto ni bilo dovolj, je sporočila Lidija Vinkovič iz Spirita. »IBM je pričakoval subvencioniranje stroškov delovne sile v višini osem tisoč evrov na zaposlenega na leto, to pa presega zakonske možnosti republike Slovenije in omejitve, ki jih postavlja Evropska unija po shemah državne pomoči,« je zapisala.

IBM naj bi bil torej želel petkrat višje olajšave, kot naj bi jih bila Slovenija zmožna ponuditi. Če gre res za takšno razliko in če je hrvaška ponudba vsaj blizu zahtevam IBM, verjetno niti ni treba ugibati o zakulisju in angažiranosti pogajalcev. »Tuji vlagatelji, še posebej veliki, so pragmatični in pač gredo tja, kjer dobijo boljše pogoje,« je za Večer dejal predsednik združenja delodajalcev Milan Lukić. »Če so bili na vladni strani ob tem še nefleksibilni, je kritika na njihov račun še večja,« je dodal.

Tudi brez špekulacij o »nefleksibilnosti« vlade so lahko predstavniki delodajalcev dovolj kritični. Primer IBM je dobra priložnost, da znova govorijo o domnevnih prevelikih stroških slovenske delovne sile, nekonkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja, nenaklonjenosti tujim vlagateljem, togi birokraciji … O tem lahko tokrat govorijo še glasneje, saj se sklicujejo na odločitev tuje korporacije, ki je potrdila njihove kritike. Nihče pa se ne vpraša, ali želimo živeti v svetu, kjer imajo korporacije takšno moč nad državami, da jih silijo v tekmo proti dnu.