Nezadostna inkluzija

Občina Domžale je prva, ki je ustavno sodišče vprašala, ali mora dodatne stroške, ki jih imajo njeni vrtci z otroki s posebnimi potrebami, plačati sama ali pa je to obveznost države. Aprila ji je ustavno sodišče odgovorilo, da mora to storiti sama.

Lahko se čudimo, kako neobčutljivo je razmišljanje o otrocih s posebnimi potrebami kot o strošku, a dejstvo je, da domžalska občina ni edina, ki v teh predšolskih otrocih vidi preveliko finančno breme. Drugo dejstvo je, da se je temu strošku mogoče izogniti. Otroci so v oddelke s prilagojenim programom za predšolske otroke v vrtcu lahko vključeni samo, če je v sklopu vrtca tudi razvojni oddelek. Gre za manjše skupine otrok, s katerimi delajo posebej usposobljeni strokovnjaki. Predvsem za manjše občine velja, da zaradi finančnih stroškov niso zelo naklonjene odpiranju takšnih oddelkov. Če starši za otroka ne najdejo takega vrtca dovolj blizu doma, je usmerjen v oddelek predšolske vzgoje v specializiranem zavodu (na primer zavodu za gluhe, slepe ali gibalno ovirane) ali v socialno-varstvenem zavodu, namenjenem osebam z motnjo v telesnem in duševnem razvoju. Ti to dejavnost opravljajo, čeprav do sedaj niso bili vpisani v razvid izvajalcev predšolske dejavnosti.

Izmed treh možnosti je za predšolske otroke s posebnimi potrebami najboljša ta, da obiskujejo navaden vrtec, saj tako najbolj spodbujamo njihovo vključevanje v družbo, poudarja defektologinja dr. Bojana Globačnik s Pedagoške fakultete v Mariboru. »Tako se vsaj na hodnikih in na igrišču srečujejo z običajnimi otroki. V vrtcu se otroci najpreprosteje naučijo sprejemanja drugačnosti,« pravi. Vse specialne ustanove pa pomenijo odmik od socialnega vključevanja oziroma krepijo institucionalizacijo.

Vendar je izmed treh možnosti razvojni oddelek v navadnem vrtcu edini prilagojeni program, ki ga ne financira država, ampak občine. Najboljšo možnost mora torej plačati tisti, ki je pri plačevanju najbolj zadržan.

Čeprav bi se očitno morali vprašati, ali je sedanja ureditev ustrezna, Bojana Globačnik trdi, da zadnje poteze dodatno krepijo institucionalizacijo otrok s posebnimi potrebami. Ministrstvo za izobraževanje namreč predlaga zakonsko spremembo, po kateri se bodo morali tudi socialno-varstveni zavodi, ki izvajajo vzgojno dejavnost, vpisati v razvid izvajalcev predšolske dejavnosti. Če izhajamo iz prepričanja, da sistemske spremembe niso potrebne, je to razumljivo, saj morajo za vse izvajalce veljati enaki standardi. Ni pa razumljivo, če verjamemo strokovnjakom, da bi morali spodbujati samo eno vrsto izvajalcev.