Žiga Virc, filmski režiser

Kaj je dokumentarno in kaj fikcija v njegovem odmevnem filmu o domnevnem jugoslovanskem vesoljskem programu z naslovom Houston, imamo problem, bo v intervjujih razkrival postopoma. Gledalcem noče pokvariti užitka suspenza ob razmišljanju, kateri deli filma so izmišljeni, porojeni iz mitologije, in kateri zgodovinsko resnični. Film je namreč preplet obojega. Za zdaj tako še ni jasno, ali je Jugoslavija sploh imela vesoljski program, ki naj bi ga v šestdesetih letih prodala ZDA.

Pravzaprav ta dilema sploh ni pomembna, ker sta ključna sporočilo in namen filma, ki ga ustvarjalci umeščajo v dokumentarno-igrani žanr, v tem, da na podlagi zgodbe, kjer se prepletata dokumentarnost in fikcija, gledalca spodbudi h kritičnemu razmišljanju o medijskih vsebinah nasploh, k čemur s svojimi komentarji v filmu poziva tudi filozof Slavoj Žižek. »Naš film se nam je na začetku zdel celo preveč prepričljiv. Zato Žižek mora problematizirati vsebino. Gledalcu bi lahko, kot pravijo, dali ribo ali pa ribiško palico. Mi smo mu dali palico, pa naj ujame ribo.«

Toda to je le ena razsežnost filma, ki so ga konec aprila uspešno predstavili na slovitem festivalu neodvisnega filma Tribeca v New Yorku, njegov soustanovitelj je Robert de Niro. Houston, imamo problem namreč ni le zgodba o domnevnem jugoslovanskem vesoljskem programu, ki ga skušajo ustvarjalci »potrditi« s prizori iz baze 505 v Srbiji (nekakšne jugoslovanske različice ameriške Area 51), z izjavami prič, zlasti pa z izpovedjo nekdanjega jugoslovanskega inženirja, ki naj bi pred pol stoletja zapustil družino in se preselil v ZDA, da bi pomagal zasnovati ameriški vesoljski program. Film v resnici ponuja režiserjev pogled na nekdanjo Jugoslavijo, ki je (vsaj v zahodnem svetu) že sama po sebi (za filmsko obdelavo hvaležen) mit.

Dramaturško je film zasnovan kot zgodba o vzponu in padcu nekdanje Jugoslavije, od začetnega zanosa v letu 1945 do njenega krvavega razpada v devetdesetih. Tudi režiser pravi, da je jugoslovanski vesoljski progam v resnici le tehnikalija, ki hitro pritegne radovednost gledalca, v resnici pa gre za zgodbo o nekdanji Jugoslaviji, zlasti pa o tedanjem jugoslovanskem predsedniku Josipu Brozu - Titu. Iz Tita so pravzaprav naredili glavni lik, da bi ga s pomočjo posnetkov iz filmskih arhivov – kot prvi tujci so dobili tudi dostop do Vojaškega arhiva Srbije – »obudili« in ga prikazali v različnih situacijah, v čustvenih, ponekod tudi hudomušnih prizorih in vlogah.

Tudi v tem filmu je uporabil za njegovo ustvarjanje značilen humor, s katerim razbremenjuje gledalca, da bi mu na globlji ravni podal resno sporočilo. Film se, celo v istem prizoru, ves čas sprehaja med komičnimi, lahkotnejšimi in zabavnejšimi sestavinami in resnimi sporočili. »Takšnega prehajanja ne moreš načrtovati. To mora biti v režiserjevi naravi. Zanimivo pa je, da so se ob istih prizorih nekateri gledalci jokali, drugi pa smejali,« pravi.

Svojevrsten avtorski pristop pri obravnavanju zgodovinskih tem, ki je zanj nekakšen »recycling zgodovine« in spreobrnitev zgodovinskih dejstev v »zgodovinski roman« z globljim sporočilom, je nakazal že v svojem diplomskem filmu Trst je naš. Oglaševal ga je kot sodobno partizanarico, zaradi česar so besneli italijanski iredentisti. Šele ogled razkrije, da je to film o vseh pasteh zapletenega prenašanja presojanja polpretekle zgodovine s starejše na mlajše generacije.

Novomeščan, diplomant režije na AGRFT, je odraščal s fotografijo. Zanjo, za njeno estetiko, zlasti pa za pripovedovanje zgodb s fotografijo, ga je navdušil oče. V času šolanja na Ekonomski gimnaziji v Novem mestu je sodeloval pri novomeškem festivalu dokumentarne fotografije Fotopub in različnih umetniških projektih, fotografiral pa je tudi za lokalne časopise. Takrat sta ga navduševala ekonomija in podjetništvo. Zgovorno je, da je v času šolanja na gimnaziji s prijatelji zasnoval skupino Pig Destroyer Studios, ki je kanila posneti celovečerec, zanj pa so se najprej lotili snemanja oglasov. Tako so nastali reklamni skeči o Tinetu Streli, parodije na znanega ultramaratonskega plavalca. Že zgodaj je torej odkril tudi podjetniško žilico, kar mu koristi tudi pri projektih, kot je Houston. Tega so v znatnem obsegu sofinancirale tudi tuje koprodukcijske hiše. Celo katarska.

Ves čas je v pogonu. Režira v projektih družinskega Studia Virc, kjer je njegov oče direktor fotografije, stric pa producent. V njem je v zadnjih petih letih naredil deset različnih dokumentarcev, tudi dokumentarec ob 100-letnici organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji, ki so ga snemali tudi s helikopterji. »Vsa znanja, ki jih imam, mi pridejo prav pri pripravah večjih projektov. Če bom nekoč snemal akcijski film, bom vedel, kako ravnati s helikopterji. Pri vsakem projektu se naučiš kaj novega, kar ti koristi pri drugem projektu,« pravi režiser, ki že snuje dva nova filmska projekta, ki bosta zagotovo spet vzburkala pozornost v domačem in tujem prostoru.