Protislovna politika

Čeprav je vlada Mira Cerarja pogosto deležna očitkov, da si pred odločitvami vzame preveč časa za razmislek, ne ravna vedno tako. Ministrstvo za izobraževanje je na primer javni razpravi o spremembi financiranja visokega šolstva namenilo le čas od šestega do osmega aprila. Predsednik visokošolskega sindikata Marko Marinčič pravi, da je za novo uredbo o financiranju izvedel šele en teden pozneje, in to po naključju.

Dva dneva bi bila pravzaprav povsem dovolj, če bi z razpravo mislili resno. Gre sicer za pomembno spremembo, saj se ponovno uvaja glavarinski model financiranja. Doslej so visokošolske ustanove lahko računale, da bodo vsako leto dobile približno enako denarja kot leto prej, po novem pa bi bil del sredstev odvisen od števila študentov prvega letnika in števila diplomantov.

Dolga razprava je nepotrebna zato, ker je jasno, da je to slabo. Glavni argument ministrstva je, da zakon zapoveduje upoštevanje števila študentov in diplomantov pri razdeljevanju denarja. To je res. Vendar je ta argument absurden, saj ministrstvo nezakonitost odpravlja z uredbo, ki je ne bi smelo biti. Ustavno sodišče je leta 2011 odločilo, da so te uredbe neustavne, in dalo vladi pol leta časa, da financiranje visokega šolstva uredi z zakonom. Hkrati bi morala vlada tudi opredeliti javno službo, da bi sploh določila, kaj plačuje, ko plačuje univerze in fakultete. Vprašanje je, ali bo tej vladi to kdaj uspelo, saj se sploh še ni lotila razmisleka o tem, katere dejavnosti visokega šolstva sodijo v javni interes in koliko jih država financira.

»Ker so vsa opozorila naletela na gluha ušesa, smo se člani delovne skupine osredotočili na mehanizem financiranja in na obseg proračuna, ki bi finančno podhranjenim univerzam omogočil vsaj osnovno delovanje, izpolnjevanje obveznosti do zaposlenih in brezplačen študij za vse, ki so za študij sposobni,« sta v skupni izjavi zapisala Marinčič in predsednik konfederacije sindikatov Pergam Jakob Počivalšek. »Vendar ministrstvo tudi na tej točki ni bilo sposobno ponuditi ničesar konkretnega.«

Delovna skupina, ki jo omenjata, se je ukvarjala s predlogom sprememb zakona o visokem šolstvu. V njem je določeno, da se bodo sredstva za visoko šolstvo zvišala na odstotek bruto družbenega proizvoda, kar bi bilo več kot polovično povečanje sedanjih približno 280 milijonov evrov. Vendar zraven spadajo še »prehodne določbe«, ki bodo določile vzdržen model za doseganje tega cilja. Po zadnji različici prehodne določbe bi na cilj morda prispeli šele po desetih ali več letih gospodarske rasti.

In to ni edino protislovje v potezah ministrstva. Drugo, prav tako pomembno, je povezano z vprašanjem spodbujanja kakovosti visokega šolstva. Po eni strani na ministrstvu želijo, da bi se njegovi predstavniki vsaka štiri leta usedli z vodstvi univerz in fakultet, preverili, kako se nameravajo razvijati, ter jim na podlagi tega podelili državna sredstva. »Novela zakona za financiranje postavlja nove kriterije, ki so usmerjeni v kakovost, znanstveno raziskovalno odličnost, mednarodno odprtost in socialno vključenost študentov,« pravijo na ministrstvu.

Spodbujanje prehodnosti

Na drugi strani je sedanji predlog uredbe o financiranju visokega šolstva, ki bo z upoštevanjem števila študentov in diplomantov zmanjšala kakovost dela na univerzah in fakultetah. To lahko z gotovostjo trdimo zato, ker je imela Slovenija do leta 2011 tak sistem.

V tistem času je vsaka fakulteta »poskušala vpisati čim več študentov in le redke so se vprašale, ali bodo vsi vpisani študenti študij zmogli«, je v soboto v Večeru zapisal Danijel Rebolj o obdobju, ko je bil prodekan za študijske zadeve na mariborski fakulteti za gradbeništvo. »In če s prehodnostjo ni šlo najbolje, se je pač malce spustila zahtevnost. Da je le raslo število študentov.«

Nižanje zahtevnosti zaradi spodbujanja prehodnosti poti študentov do diplome se ni dogajalo sistematično ali načrtno, ampak spontano, pravi Rebolj. Ena konkretnejših olajšav je, da fakulteta dopusti študentu napredovanje v višje letnike z neopravljenimi predmeti ter od njega šele ob diplomi zahteva, da jih opravi.

»Na naši fakulteti smo se zavedali, da je to kot najemanje kredita za odplačevanje kredita, ampak na mnogih fakultetah so jih spuščali naprej. In ko se je študentom nekje ustavilo, so se vprašali, kaj pa zdaj. Takrat so pogledali, pri katerih predmetih je prehodnost najnižja, in se malce pogovorili s profesorji, češ, kaj bi lahko naredili. Marsikdaj je to privedlo do tega, da so profesorji nižali kriterije.«

Glavarinski sistem je leta 2011 ukinila vlada Boruta Pahorja oziroma njen minister za visoko šolstvo Gregor Golobič. Od takrat naj bi financiranje visokega šolstva potekalo prek dveh stebrov: temeljnega, ki naj bi visokemu šolstvu zagotavljal stabilna sredstva, ter razvojnega, iz katerega bi visokošolske ustanove dobile denar za »odličnost in razvoj«.

Zaradi varčevanja je razvojni steber ostal prazen, a je bil novi sistem kljub temu boljši od prejšnjega. Temeljni steber je pomenil, da fakultete dobijo sredstva glede na to, koliko so dobile prejšnja leta, in ne po glavarini. Ker ni bilo več pomembno, koliko študentov vpiše fakulteta, se je lahko izboljšalo razmerje med številom predavateljev in številom študentov, kjer je Slovenija med najslabšimi med razvitimi državami. In ker ni bilo več pomembno število diplomantov, ni bilo več pritiska, da se zaradi prepuščanja študentov k diplomi zmanjša zahtevnost predmetov.

»Izjemno močno sem si prizadeval, da so fakultete zmanjševale število vpisanih študentov, posebej tiste, kjer je bilo diplomantov preveč,« pravi Stanislav Pejovnik, ki je bil med letoma 2009 in 2013 rektor ljubljanske univerze. »V mojem času se je zelo zmanjšalo število diplomantov na pravni fakulteti, na ekonomski fakulteti, na fakulteti za družbene vede …«

»V prvem letniku še vedno predavam šeststo študentom, namesto da bi deset profesorjev predavalo po šestdesetim študentom,« ugovarja profesor na ekonomski fakulteti Bogomir Kovač. Po njegovem se namreč še vedno ni spremenilo dovolj, saj je delo še vedno organizirano glede na kvantitativna merila. Še vedno so pomembne količine: študentov, ur, izpitov, študijskih programov … »Če bi hoteli to ekonomiko obsega spremeniti v ekonomiko kakovosti, bi morali popolnoma spremeniti izobraževalni model in potem bi se strošek na študenta bistveno povečal.«

Upravičeno nezaupanje

Eden od razlogov, da se od ukinitve glavarinskega modela ni spremenilo dovolj, je zagotovo v tem, da je sistem težko spremeniti na hitro. »Bil sem optimist in sem prepričeval dekane, da imamo priložnost, da dvignemo kakovost, saj število študentov ne vpliva več na financiranje,« se spominja Rebolj, ki je bil med letoma 2011 in 2015 rektor mariborske univerze. »Vendar so bili zelo nezaupljivi do vlade, saj so se bali, da bi lahko na hitro spremenila kakšen zakon ali uredbo.«

Na Ljubljanski univerzi so izvedli več sprememb, kar Pejovnik zdaj obžaluje. »Dekanom sem zagotavljal, da število študentov ne bo nikoli več vplivalo na to, koliko denarja bodo dobili od države.«

Predlog sedanje ministrice kaže, da so imeli prav mariborski dekani. »Če bo večje število študentov spet pomenilo več denarja, bo ljubljanska univerza pravzaprav kaznovana, ker je želela izboljšati razmerje profesor-študent,« pravi Pejovnik.

Še pomembnejši razlog, da ni bilo premika k večji kakovosti, pa je, da se je od leta 2012 proračun za visoko šolstvo zmanjšal, čeprav je bolonjski študij prinesel dodaten letnik. Ko sredstev primanjkuje tako zelo, da visokošolski zavodi pri zaposlenih varčujejo tudi na sporne načine, je težko pričakovati boljše delo.

Rebolj in Pejovnik se strinjata, da bi bilo vredno uresničiti model, ki ga je na papir spravil Gregor Golobič. Temeljni steber financiranja bi visokošolskim zavodom zagotavljal, da se jim sredstva ne bi zmanjšala. Denar iz razvojnega stebra pa bi bil na voljo tistim, ki bi jim vsakih nekaj let uspelo prepričati vlado, da se razvijajo v pravo smer.

»V Avstriji to zelo dobro deluje,« pravi Rebolj, ki je gostujoči predavatelj tudi v Gradcu. »Tam na večini fakultet ni omejitev vpisa, a se univerze izboljšujejo. Fakultete lahko računajo, da bodo dobile toliko kot prejšnja leta, če vladi izkažejo, da so delale dobro, pa dobijo več.«

Pravzaprav je ministrica Maja Makovec Brenčič v noveli zakona o visokem šolstvu začrtala podoben sistem. Vendar njeno odlaganje zviševanja visokošolskega proračuna in uvajanje glavarinskega modela financiranja kažeta, da si tega sistema ne želi.