13. 5. 2016 | Mladina 19 | Kultura
Boj se mesta ob končni železniški postaji
Ta hip ena naših najzanimivejših glasbenih zasedb, kamniška raperska dvoživka Matter, je tik pred izidom svojega prvenca Amphibios
Matter so Matej Tunja – Tunja, Luka Lah - Levanael in Dario Nožić Serini - Dacho.
»Matter je dvoživka. Je pritlehni brezsramni pop in vlažno zagrizeno podtalje. Je brcanje znanja in poljubno nametavanje nesmislov. Je zvok izpod kamniških gora in je abstraktna zmeda v oblakih. Je rap in ni Rap. Mrki flow,« piše v napovedniku dogodka, s katerim bodo kamniški raperji Matter svetu predstavili svoj prvenec, ki sliši na ime Amphibios.
In vse je res, Matter so, kakorkoli jih pogledaš, dvoživke. Kot bi križal Quentina Tarantina z Danetom Zajcem, kamniški noir, ki samega sebe ne jemlje čisto resno, s cvetlicami posute svilene srajce in srca, polna katrana.
Dario Nožić Serini - Dacho, Luka Lah - Levanael in Matej Tunja - Tunja so ploščo pripravljali dobrega pol leta. Zgodbe, iz katerih je sestavljena, jih spremljajo že vse življenje, kljub vsemu pa je kar nekaj komadov nastalo sproti. Običajno so najboljše tiste stvari, ki nastanejo spontano, povejo.
Čeprav so besedila, s katerimi je podložena njihova glasba, dostikrat kriptična na meji hermetičnega in je neposvečenemu težko do nemogoče razvozlati, na kaj napeljujejo, fantje povedo, da je vse, o čemer govorijo, vedo referencialno in da jim ni do tega, da bi proizvajali nesmisle. Morda je izolirana mladost v Kamniku – eni od tisočerih provinc sveta – tista, ki je povzročila, da je večina njihovih referenc tako interna in specifična, da bi se ob njih po betici popraskal že kakšen Domžalčan. A to, pravijo fantje, sploh ni bistveno. Opažajo namreč, da njihove interne fore tudi pri tistih, ki do njih nimajo dostopa, ustvarjajo slike in vzbujajo čustva – in to je tisto, za kar umetnosti ne nazadnje gre.
Prijatelji so od nekdaj. Ko jih vprašam, kako je bilo odraščati v Kamniku, v eni sapi dahnejo »dolgcajt«. Primera s Pankrti se odvije praktično sama od sebe, in res – tudi njih je dušeča statičnost (post)industrijske Slovenije pripeljala do ugotovitve, da lahko v njej zgolj utonejo. če se ne bodo zmigali sami. In so se. Še kot najstniki so si z vseh vetrov napaberkovali denar, menda povsem brez pomoči staršev, in si omislili produkcijsko hišo, opremili studio, malo producirali, malo didžejali, viseli po partijih, imeli, kot se reče, ta lajf. Ko pobaram, ali je pri nas težko biti mlad bend, ne zaplavajo v ustaljeno negodovanje in naštevanje krivic, pravzaprav je videti, kot da o tem sploh še niso razmišljali iz tega zornega kota. Zanje je bilo tako nujno in neobhodno, da počnejo, kar počnejo, da se je bila situacija, pa naj bo še tako nehvaležna, prisiljena ukloniti njihovi želji po ustvarjanju. To pa je v naših krogih drža, ki jo je srečati vse preredko.
In vse je res, Matter so, kakorkoli jih pogledaš, dvoživke. Kot bi križal Quentina Tarantina z Danetom Zajcem, kamniški noir, ki samega sebe ne jemlje čisto resno, s cvetlicami posute svilene srajce in srca, polna katrana.
Bi radi prebegnili na večje, širše in z denarjem bolje postlane trge? Čeprav so pretresali možnost, da bi začeli pisati tekste v srbohrvaščini, je videti, kot da jih na grenko domovino nekaj veže, pravijo celo, da jim je pri snovanju prvenca šlo za to, da bi ustvarili avtentičen slovenski izdelek. In na koncu njihov prvi velehit Meduze že veselo posluša zbrana rajnka Jugoslavija, četudi ne ve točno, kaj posluša.
Pravijo, da bi z upogibanjem jezika radi nekaj naredili tudi za gibkost materinščine. In materinščino imajo radi, pravijo. A treba je biti previden. Treba se je izogniti zategnjenosti, formalnosti, treba je uporabljati vse začimbe, ki so na voljo. Rap mora imeti ostrino, sicer hitro izpade ministrantsko. Hkrati pa je tudi grobost treba odmerjati, da se ne razlije v banalnost. In za to jim gre: za to, da bi bilo tisto, o čemer pripovedujejo, robustno, a nikdar grdo. Da bi ustvarili sleng za estete.
In tudi to je sestavni del njihove dvojnosti, zaradi katere je njihova prva plošča dobila ime Amphibios – dvoživka. Tisti, ki živi v dveh svetovih hkrati. Ki ga je življenje prisililo, da živi blizu tal, globoko v resničnosti, hkrati pa ga zamotana pota lastne psihike vlečejo v čisto abstrakcijo in absurd.
Trojica iz Matter je na naslovnici prve plošče svoje obraze združila v enega.
Že zdavnaj so prerasli točko, na kateri sveža skupina še lahko našteje imena in priimke vseh svojih oboževalcev, ugotavljajo pa, da ima njihova ciljna publika hecno lastnost: da jo sestavljajo vsi, razen raperjev. Razen, če jih morebiti poslušajo na skrivaj. Zdaj počasi začenjajo prihajati predlogi za sodelovanje, a zvenijo zadržani. Kot band jih veže dolga in trdoživa skupna fantazija, na kateri bi rajši gradili kot pa na silo iskali skupen umetniški jezik z drugimi.
Kje jih srečal rap? Kamnik je industrijsko mesto, pravijo, katerega zgodbe hitro povzameš, in zdi se, kot da je v rapu njihovo naravno domovanje, to so bile vsebine, ki jih je bilo lahko razumeti in se z njimi lahko poistovetiti. »Boj se mesta ob končni železniški postaji,« povejo. Tam živijo ubežniki, kriminalci, rokovnjači, tisti, ki so bežali, dokler jim ni zmanjkalo poti. In Kamnik jim je dal občutek za to, kaj pomeni živeti v takšnem mestu. Ostalo se je, pravijo, odvilo bolj ali manj samo od sebe. Posneli so par komadov – Zlato v zobeh in Banano –, ko so z njima zatavali na Radio Študent, se je pojavilo povpraševanje, temu pa je sledila zahteva, naj naredijo še kaj več. In so.
Njihovo temeljno čustvo, povedo, je melanholija. Morda je to tisto, za kar jih je izšolalo življenje v Kamniku – v senci gora, med alpinisti in narkomani.
Imajo med seboj umetniška nesoglasja? Seveda. A so prijatelji dovolj dolgo, da jih hitro rešijo. Dokler si delijo estetske nazore, so varni pred prevelikimi razpokami. In kakšni so ti estetski nazori? Prvi odgovor, ki ga naplavi, je ludizem. Drugi je nadrealizem. Gosta metaforika, ki temelji na spajanju na videz nepovezljivega. Nikoli pa se niso sinhronizirali z lego stare šole rapa, ki korenini v družbeni kritiki, ker to berejo kot moraliziranje. Ni jim do tega, da bi poslušali ljudi, ki mislijo, da imajo prav, še manj pa do tega, da bi taki ljudje postali. In nikoli niso razvili klasičnega hiphoperskega pristopa, ki za os svojega delovanja jemlje sovraštvo do bolj ali manj naključno izbranega drugega. Preveč so empatični, da bi našli veselje v poniževanju, in ni jim do tega, da bi drugim naklepno rušili svetove.
Glasba, verjamejo, bi morala ustvarjati slike in vzbujati čustva. In kakšna čustva bi radi ponudili sami? Njihovo temeljno čustvo, povedo, je melanholija. Morda je to tisto, za kar jih je izšolalo življenje v Kamniku – v senci gora, med alpinisti in narkomani. Melanholija je bogato čustvo, verjamejo. Bogato je, ker je paradoksalno. Ker pomeni ugodje, ki ga je mogoče najdi v nelagodju. In če jo vprežeš v umetnost, je to morda najboljši način za iskanje nujne svetlobe v neizbežni temi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.