Umetnik – homo politicus

Valentin Oman je eden najuglednejših avstrijskih umetnikov, koroški Slovenec, ki mu je bilo in mu je še vedno mar za slovensko besedo na avstrijskem Koroškem. Za to se bori že vse življenje.

Oman je tudi homo politicus. Ne le da je to izražal z akcijami za obstoj slovenščine v Avstriji, ampak se je v času, ko je na Koroškem vladala Svobodnjaška stranka (FPÖ), zavil v kulturni molk in iz protesta v tej deželi ni razstavljal dobrih 13 let, ostal je tudi brez javnih naročil. Pa vendar je v 50 letih delovanja imel več kot 200 samostojnih razstav širom po svetu in njegova dela hranijo ugledne javne in zasebne likovne zbirke. V slikarstvu se še vedno odziva na strahote, ki se dogajajo po svetu. Globoko se ga je dotaknil tudi razpad Jugoslavije, kar je upodobil v pretresljivem in ekspresivnem delu Piranski križev pot. Leta 1991 ga je v Piranu zatekla vojna v Jugoslaviji in na 14 mogočnih lesenih tablah je v prispodobi Križanega naslikal razpad človeških vrednot in čas, ko je humanost zamenjalo kruto barbarstvo.

Iskanje človeka in človečnosti je eden njegovih osnovnih motivov, najdemo ga tudi v obsežnem ciklu, poimenovanem Ecce homo!. »Glej, človek!« naj bi bil Pilat zaklical, ko so pred ljudstvo privedli Kristusa s trnovo krono na glavi. Ta v cerkvenem slikarstvu pogosti ikonografski motiv je Oman naredil po svoje – človeške figure je naslikal kot stebre, ki skozi slikarsko maniro govorijo o trpinčenem človeku, ki mu življenje zadaja udarce. Vsaka figura je drugačna in hkrati govori o minljivosti in večnosti. »Bolj kot celota me zanima fragment. Tudi zato, ker gledalcu omogoči, da s fantazijo iz naslikane podobe naredi nekaj drugega in jo konča v svoji glavi,« je povedal. Torej podobe kot fragmentarna telesa in kot minljive lupine. Čeprav sta obe temi Ecce homo in Piranski križev pot biblični, pa Oman ne upodablja cerkvenih naukov, ampak ustvarja odprt prostor, transcendenčna stanja, ki jih z umetniško refleksijo ujame v slike o vseh poslednjih rečeh; v njih najde odgovor vsak – bodisi filozof, umetnik, duhovnik, delavec ... pač slehernik.

Valentin Oman se je rodil leta 1935 v Štebnu pri Beljaku na avstrijskem Koroškem, leta 1958 je maturiral v Marjanišču na Plešivcu, kjer se je šolalo kar nekaj koroških intelektualcev. Slikarstvo je študiral na dunajski Univerzi za uporabno umetnost in študij nadaljeval v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost, specialko je opravil pri profesorju Riku Debenjaku. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad, med drugim tudi nagrado Prešernovega sklada (1981), Jakopičevo nagrado (1997), zlati red Republike Slovenije (2005) in avstrijsko nagrado častni križ za znanost in umetnost prvega reda.

Pomembna so njegova dela v javnih prostorih – mozaiki, vitraži, reliefi iz betona ali poslikave v secco tehniki na zid. Na Plešivcu na avstrijskem Koroškem je ustvaril enkratno delo, eno boljših sodobnih intervencij v sakralni prostor. Niz človeških figur, ki so nadaljevanje cikla Ecce homo, je na cerkveno steno razvrstil tako, da spominjajo na motiv mrtvaškega plesa, ki ga najdemo v istrskih srednjeveških cerkvicah. Pri tem je eksperimentiral s tehniko. Na stene je nanesel več plasti kazeinske tempere, nato podobe prelepil s trakovi gaze, in ko so se ti posušili, jih je odlepil in dobil izredno zanimivo strukturo, ki spominja na stare »propadajoče« freske. Tudi sicer Oman veliko eksperimentira z različnimi tehnikami; pri oblikovanju vitražev je izumil povsem samosvojo.

Eksperimentiranje s slikarskimi in grafičnimi tehnikami govori o tem, da se je že zgodaj zapisal tudi med slikarje informela (prav sedaj je v ljubljanskem MGLC razstava očeta te slikarske smeri Antonija Tàpiesa). Stroka sicer njegovo slikarstvo označuje kot ontološko z elementi abstraktne figuralike z močno mistično noto (podobno kot pri Tàpiesu). Dve Omanovi sliki sta prav zdaj vključeni tudi na razstavo Hommage à Tisnikar, kjer sta skupaj z deli še 17 umetnikov v Mestni galeriji Piran na ogled do konca maja.

Zaradi velikega pomena Omanove umetnosti za srednjeevropski prostor so ob njegovi 80-letnici moči združile tri galerije, celovški Muzej moderne umetnosti Koroške, dunajski Künstlerhaus in Galerija Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki. Pripravile so potujočo pregledno razstavo s 170 Omanovimi slikami, risbami, grafikami, skulpturami in prostorsko-zvočno inštalacijo. Na Dunaju jo je odprl sam predsednik Avstrije dr. Heinz Fischer, v Sloveniji pa se je še enkrat potrdilo, da politični vrhovi nimajo pravega odnosa do umetnosti, saj predsednik Pahor kljub vabilu, da bi bil slavnostni govornik, ni našel časa.

Omanovo razstavo so v Galeriji Božidar Jakac premierno postavili v obnovljeno zahodno samostansko krilo. Samostan, kjer galerija domuje, so obnavljali postopoma že več let. A lani jim je s sredstvi iz državnega proračuna uspelo sanirati in obnoviti prostore v izmeri 630 kvadratnih metrov, ki izpolnjujejo visoke muzejske standarde.

Razstava:
Valentin Oman, retrospektivna razstava
Kje: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Kdaj: do 28. avgusta 2016