Slike in risbe Milene Usenik

V Bežigrajski galeriji 1 bo od 18. maja do 30. junija na ogled pregledna razstava Milene Usenik z naslovom Povezovanja, ki prikazuje ustvarjalne vrhunce njenih abstraktnih stvaritev. Na ogled bo 16 slik, akrilov na platnu večjega formata in 5 risb, oglje in mešana tehnika na papirju, ki jih je umetnica ustvarila med leti 2004 in 2015. 

Milena Usenik je slikarstvo študirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 pri prof. Maksimu Sedeju diplomirala in nato leta 1968 pri prof. Gabrijelu Stupici končala še slikarsko specialko. S svojimi deli se je predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 1973 je prejela posebno priznanje na razstavi slovenskih likovnih umetnic v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec; priznanje na  1. bienalu male slike Mini prix Lucas ’93, na Bledu; in Grand Prix, na 2. bienalu male slike Mini prix Lucas ’95, Ljubljana.

Po besedah umetnostne zgodovinarke Anamarije Stibilj Šajn je Usenikova prehodila raziskovalno in evolucijsko ustvarjalno pot, razpeto od začetnega realizma do današnje abstrakcije. Odločni premiki so rezultat njenih raziskovanj in skrajno subtilnih soočanj z likovnimi izrazili, med katerimi je v središču zanimanja barva. Na slikarskem polju pa uresničuje tudi dialog med pripovednim in izpovednim, zunanjim in notranjim. Njeno likovno potovanje so zaznamovali nekateri vidnejši postanki. Po formalnem študiju je postopoma začela slikarsko snov osvajati z modernističnimi prijemi. Sledilo je nadvse zanimivo ustvarjalno bivanje v pop in op artu. In končno se je zasidrala v abstrakciji, v svetu razblinjene predmetnosti, osvobojene mimetičnih navezav.

"Slikovne in risarske površine v umetninah Milene Usenik niso nikoli povsem vidne. Posamezne podobe so izseki ali kadri večjih podob. Na robu njenih upodobitev se slikarske poteze in ploskve nadaljujejo v širše videnje, gledanje v prostor podobe. Za njene novejše umetnine je značilno zgoščevanje oblik v eno samo tvar in snov. Značilna in samosvoja zasnova umetnin se pred nami navidezno spreminja v avtonomen svet oblik in potez in hkrati v nov, iz realnosti spremenjen svet. Njene podobe so bivanja trenutnih slikarskih površin v neprestanem gibanju in sožitju. Vse se dogaja na prvi površini, vse je usmerjeno izven oblik slikarskih podob in naprej. Vse njene upodobitve se hkrati širijo v navidezno brezkončnost in so približane svojemu in našemu (v)pogledu. Snov je barva njenih videnj in občutenj resničnih pokrajin, ki so vedno in za vedno. Nepredmetne oblike in poteze uprizarjajo vizijo konkretne pokrajine narave ali kompozicij, kot so cvetlični šopki. Abstrahirane in hkrati doživljajske forme so stvaritev novih podob, ki temeljijo na videzu realnega sveta, je zapisal kustos razstave Miloš Bašin.