Za fasado lepih avtomobilov

Elon Musk je ikona ameriške Silicijeve doline. Po smrti ustanovitelja Appla Steva Jobsa se pojavlja kot glasnik novih tehnologij, s katerimi naj bi svet postajal vse boljši, vse demokratičnejši, čistejši in bolj etičen.

Musk je obogatel s PayPalom, danes najbolj razširjeno storitvijo za plačevanje prek spleta, nato pa ustanovil dve revolucionarni podjetji, SpaceX, ki izdeluje vesoljske rakete, zmožne vertikalnega pristanka na zemlji ob vrnitvi v atmosfero, in družbo Tesla, ki je danes vodilna pri razvoju visokozmogljivih električnih avtomobilov. A po novem vemo, da se za fasado bleščeče prihodnosti skriva blatna globel. Tehnologijo 21. stoletja delavci proizvajajo v razmerah iz 19. stoletja.

V središču tega razkritja, o katerem zadnje tedne govorijo v ZDA, pa je Slovenec – Gregor Lešnik iz Velenja. Zgodba gre tako: zaradi izjemnega povpraševanja po električnih avtomobilih družbe Tesla se je Musk odločil zgraditi novo supertovarno. Na enem od javnih razpisov za gradnjo lakirnice je drage ameriške delavce premagala ponudba nemškega podjetja Eisenmann. A podjetje, kot zdaj razkrivajo ameriški novinarji, je lahko ameriškim delavcem konkuriralo le tako, da je v ZDA dejansko nezakonito pripeljalo poceni delavce iz vzhodne Evrope, tudi iz Slovenije. Te je Eisenmannu tukaj in na Hrvaškem našlo podizvajalsko podjetje ISM Vuzem iz Zavrča.

Tako je tudi Gregor Lešnik prišel v ZDA gradit novo tovarno. Uradno je tja odšel kot visokokvalificirana delovna sila, ki je v ZDA primanjkuje, v resnici pa je bil fizični delavec za plačilo pet dolarjev na uro – čeprav je opravljal dela, za katera ameriški delavci dobijo več kot 50 evrov na uro. Pri tem se mu je zgodila nesreča pri delu. Neko soboto je padel tri nadstropja v globino, si zlomil rebra in obe nogi. Ker so vsa podjetja v verigi začela zavračati odgovornost za njegov položaj, je najel odvetnika, ta pa je začel razkrivati domišljeni sistem izkoriščanja delavcev.

Podjetje Tesla se je minuli teden na Lešnikovo usodo odzvalo na videz izredno tenkočutno. Njegovi predstavniki so zapisali, da se mu je očitno zgodila krivica, da niso mogli vedeti, da dobiva zgolj pet dolarjev na uro, in da, čeprav naj bi bilo pravno vse urejeno, jih morala zavezuje k rešitvi težave. A Lešnikov primer ni individualen. Zgolj ameriško veleposlaništvo v Ljubljani na leto izda 1500 vizumov, med njim jih je velik delež »navideznih«, skupaj pa naj bi tako v ZDA na leto prišlo šest milijonov delavcev. Z drugimi besedami, ta sistem spodkopavanja delavskih pravic dopušča celo država sama.

Zgodba Gregorja Lešnika iz Velenja ni ne njegova osebna zgodba ne zgodba o zlorabi ameriške vizumske politike. To, kar je Lešnik doživel v ZDA, doživljajo izkoriščani delavci migranti, večinoma iz Bosne, tudi v Sloveniji. Gre za popolnoma enak sistem najemanja podizvajalcev, teptanja delavskih pravic, izigravanja zakonov, kolektivnih pogodb, temeljnih delavskih pravic, priborjenih v dolgih desetletjih delavskih bojev.

Lahko smo navdušeni nad novimi raketami in električnimi avtomobili, a kaže, da bo vse koristi od njih imela zgolj ozka elita.