20. 5. 2016 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Manouche, bend
... ki ga lahko v vseh pogledih okarakteriziramo kot pop za sladokusce
Na prvi pogled se morda zdi protislovno, da Manouche spada med tiste najpopularnejše domače zasedbe, ki so slišati najbolj sodobno, saj osnovni gradnik njegovega glasbenega izraza sodi nekam v trideseta leta prejšnjega stoletja. Pa tega ne gre pripisati le domači popularni glasbi, ki v večini primerov še vedno caplja nekaj (deset) let za svetovnimi trendi. Razlog za to se prej skriva v pomlajeni formuli, s katero je petčlanskemu kolektivu (swingovski) jazz uspelo približati tudi mlajšim poslušalcem. Tistim, ki radi brskajo po glasbeni preteklosti, in tistim, ki jih je preprosto navdušila Manoucheva očarljiva pop senzibilnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
20. 5. 2016 | Mladina 20 | Kultura | Portret
Na prvi pogled se morda zdi protislovno, da Manouche spada med tiste najpopularnejše domače zasedbe, ki so slišati najbolj sodobno, saj osnovni gradnik njegovega glasbenega izraza sodi nekam v trideseta leta prejšnjega stoletja. Pa tega ne gre pripisati le domači popularni glasbi, ki v večini primerov še vedno caplja nekaj (deset) let za svetovnimi trendi. Razlog za to se prej skriva v pomlajeni formuli, s katero je petčlanskemu kolektivu (swingovski) jazz uspelo približati tudi mlajšim poslušalcem. Tistim, ki radi brskajo po glasbeni preteklosti, in tistim, ki jih je preprosto navdušila Manoucheva očarljiva pop senzibilnost.
No, res je tudi, da je sorodna glasba, v raznoterih izpeljankah, predvsem v Franciji še vedno zelo prisoten in vitalen žanr. Še toliko bolj različica, na katero se naslanja zasedba Manouche.
Že njeno ime je pravzaprav francoska oznaka za t. i. gypsy jazz, ki ga je populariziral, po mnenju nekaterih pa tudi izoblikoval, vplivni francoski kitarist romskega rodu Django Reinhardt. Prav njegova glasba je bila tudi ena od skupnih točk tandema Robert Pikl-Marco Grabber, ki je pred petimi leti na noge postavil zasedbo Manouche. Menda se je to zgodilo povsem spontano, potem ko sta v premoru enega od skupnih sodelovanj prosto zaimprovizirala. Pikl s kitarskim rifom in Grabbar z elektronskim house ritmom, kar ju je pripeljalo do prvega singla Kje si lubi?. Ta je postal velika uspešnica, vrstiti so se začele ponudbe za koncertiranje, širjenje koncertnega repertoarja pa jih je naposled pripeljalo do studijskega dolgometražnega prvenca z istim naslovom. Hkrati se je izoblikovala tudi zasedba, v kateri so se Piklu in Grabbarju pridružili še basist Krešimir Tomec, trobentač Luka Ipavec in Petra Trobec s harmoniko. Grabbar se je letos od zasedbe poslovil, namesto njega je vskočil bobnar Jure Rozman, ki hkrati upravlja tudi matrico.
Pikl, ki je že od začetka frontman, idejni vodja in avtor vseh skladb, je sicer eden najbolj dejavnih domačih studijskih in koncertnih kitaristov. Koncertiral in snemal je z zasedbo Laibach, z Magnificom, Umekom, Valentinom Kanzyanijem, Janom Plestenjakom, Neisho, pa Dragom Ivanušo pri filmskih in gledaliških projektih ter še s kopico domačih ustvarjalcev iz različnih glasbenih žanrov. In gotovo so vse te izkušnje močno botrovale glasbeni podobi zasedbe Manouche, ki se poskuša izogibati preverjenih obrazcev. Pikl pravi, da ga je vedno zanimal crossover, se pravi spajanje bolj specifičnih estetik s pop obliko. Menda pa sta mu še posebej pri srcu šarm in multikulturna eklektičnost francoske glasbe, ki jo je intenzivneje začel spoznavati prek sestre, ki že petnajst let živi v Parizu. Tako ni naključje, da so Manouche enega od koncertnih vrhuncev doživeli ravno kot predskupina francoske zvezdnice Zaz pred nabito polnimi Križankami. Pred slabima dvema letoma so nastopili tudi na harmonikarskem festivalu v francoskem Rennesu. Topel sprejem poznavalcev je bil še ena potrditev, da so se francoskega izročila v svoji glasbi očitno lotili na pravem koncu.
Širše domače občinstvo jih je prvič opazilo že leta 2012, ko so nastopili na podelitvi viktorjev. Že takrat je bilo jasno, da gre za izvrstno uigran bend. Prav to, da veliko večino svoje glasbe odigrajo v živo, pa je ena od stvari, s katero se najbolj ločijo od electro swing somišljenikov, ki pri svojem ustvarjanju pogosto uporabljajo tehniko vzorčenja. No, še bolj izstopajo s pop strukturo pesmi in samosvojo senzibilnostjo. Čeprav Pikl besedila piše v slovenščini, se je njihova skladba Men si fensi konec lanskega leta denimo znašla celo na cenjeni nemški kompilaciji The Electro Swing Revolution (Vol. 6), na kateri vsako leto zberejo presežke tovrstne glasbe z vseh koncev sveta. Skladbo so prvotno objavili na svojem drugem albumu Stisn se k men (2014), za katerega je naslovno skladbo zapela Alenka Godec. Še večje presenečenje na tem albumu je bila skladba Razprodaja, ki jo je odrapal Klemen Klemen.
Tudi ti dve skladbi sta potrdili, da Pikl še vedno rad preizkuša različne ustvarjalne pristope. V kakšno smer bo zasedba zavila z naslednjo ploščo, je po nedavno objavljenem novem singlu Dotakn se me prezgodaj soditi. Bržkone pa bodo nove skladbe najprej preverili na koncertih. Teh se jim je v petih letih delovanja nabralo že okoli 150, med drugim tudi v Franciji, Nemčiji in na Madžarskem. Pa najsi gre za koncerte na žanrsko specializiranih ali pop festivalih, na velikih odrih ali pa v manjših klubih. Nalezljiv, plesni »gruv« in igrive skladbe, ki gredo hitro v uho, so jim pač odprle širok prostor. Fenom pa so se še bolj približali z osmimi videospoti, pogosto narejenimi v lastni režiji, v katerih približno tako kot z glasbo izstopajo tudi z dodelano pojavnostjo in estetiko, s katerima prav tako radi pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo. Ja, Manouche lahko v vseh pogledih resnično okarakteriziramo kot pop za sladokusce.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.